Jedro

Z dogajanjem v okolju prvostopenjskega sodišča med postopkom na prvi stopnji ni mogoče utemeljevati razumnega dvoma v nepristranskost pritožbenega sodišča, katerega okolje je tudi bistveno večje. Nobena od takratnih izjav ni v povezavi s pritožbenim sodiščem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Krajevno in stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novi Gorici je v tej pravdni zadevi 20. 3. 2009 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožnica lastnica sporne parkirne hiše, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženka je 4. 6. 2009 vložila pritožbo in še predlog za prenos pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče. V njem zatrjuje, da je tudi krajevno pristojno Višje sodišče v Kopru v majhnem okolju, v katerem sta pritisk lokalnega prebivalstva in medijska izpostavljenost večja. Pri tem se sklicuje na izjave tožničinih predstavnikov po izdaji prvostopenjske sodbe na tiskovni konferenci in v časopisu Delo, da so s sodbo zadovoljni, da pričakujejo njeno pravnomočnost najmanj v letu dni, da se bodo nato vpisali v zemljiško knjigo in kako bodo poimenovali parkirno hišo. Toženka meni, da take izjave vzbujajo dvom razumnega opazovalca v nepristranskost sodišča. Zatrjevani pritisk javnosti in medijev dodatno utemeljuje z izjavami v času prvostopenjskega postopka, tudi z izjavo mestnega svetnika na seji v januarju 2009. Nekateri sodniki pritožbenega sodišča izhajajo iz okolja, kjer je sporna parkirna hiša. Po mnenju toženke je še zanimivo, da je razpravljajoči sodnik po izdaji sodbe napredoval na položaj višjega sodnika, je pa tudi sosed odvetnika ... Dvom v nepristranskost pritožbenih sodišč pa vidi v njihovi zatrjevano napačni odločitvi v določeni zemljiškoknjižni zadevi, saj kot pravni strokovnjaki nedvomno ločijo sklep o začasni odredbi in sklep o zaznambi stečajnega postopka. Toženka se sklicuje še na razloge sklepa III R 25/2008 za prenos pristojnosti v stečajni zadevi zoper njo in meni, da gre v tej zadevi za enako situacijo.

2. Sodišče je predlog vročilo tožnici, ki obrazloženo predlaga njegovo zavrnitev.

3. Predlog za prenos pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče ni utemeljen.

4. Vrhovno sodišče lahko na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku na predlog pristojnega sodišča ali stranke določi, da v zadevi postopa drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. V točki 1 tega sklepa povzeti razlogi sodijo v skupino drugih tehtnih razlogov, v kateri je tudi dvom v takoimenovano objektivno nepristranskost sodišča. Gre za razumevanje razumnega opazovalca v javnosti o možnostih nepristranskega odločanja pristojnega sodišča v konkretni zadevi. Ne da bi se posebej spuščalo v razloge sklepa, na katerega se sklicuje toženka, Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za drugačno situacijo že iz razloga, ker je predlagan prenos pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče. Z dogajanjem v okolju prvostopenjskega sodišča med postopkom na prvi stopnji ni mogoče utemeljevati razumnega dvoma v nepristranskost pritožbenega sodišča, katerega okolje je tudi bistveno večje. Nobena od takratnih izjav ni v povezavi s pritožbenim sodiščem. Po izdaji prvostopenjske sodbe podane izjave pa tudi niso take, da bi nakazovale dvom v nepristranskost pritožbenega sodišča. Povsem normalno je, da je stranka, ki v postopku (delno) uspe, s takim izidom zadovoljna in da ne pričakuje uspeha nasprotne stranke v pritožbenem postopku. Zatrjevano materialnopravno napačna odločitev pritožbenega sodišča v drugi pritožbeni zadevi sama po sebi ne utemeljuje prenosa pristojnosti. Nezadovoljna stranka jo lahko izpodbija v za to predvidenem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Toženka ne pojasni, kakšno zvezo naj bi imelo sodniško napredovanje razpravljajočega sodnika ali njegovo sosedstvo z odvetnikom z dvomom v nepristranskost pritožbenih sodnikov.

5. Ker nobena od zatrjevanih okoliščin ne vzbuja dvoma v nepristranskost pritožbenih sodnikov, je Vrhovno sodišče zavrnilo toženkin neutemeljen predlog za prenos pristojnosti na drugo pritožbeno sodišče.