Jedro

Vzrok za tožničine zdravstvene težave, zaradi katerih ji je bila tudi priznana invalidnost, ni poklicna bolezen zaradi dela pri toženih strankah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2016 dalje do plačila ter za nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov s strani toženih strank (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženima strankama povrne stroške v višini 3.333,25 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnica. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tretjič odločilo enako, in opozarja na dejstvo, da sta bili prvi sodbi razveljavljeni. Opozarja, da sodišče Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. ni odredilo dopolnitve izvedenskega mnenja glede na njene pripombe. Sklicuje na to, da je navedeno bistveno kršitev grajala, in zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje navedenim razlogom za zavrnitev dopolnitve mnenja, saj so bile njene pripombe povsem konkretne: navajala je, da nikoli ni bilo potrjeno, da bi imela prirojen ožji spinalni kanal, s čimer tudi ni imela nobenih zdravstvenih težav, pojasnila je jakost hrupa na svojem delovnem mestu ter navajala, da so njen oddelek ukinili, zato dejanskega hrupa sedaj sploh ni več mogoče izmeriti. Meni, da bi na navedene konkretne in relevantne pripombe morala fakultetna komisija odgovoriti. V zvezi z naravo svojega dela pojasnjuje, da je morala v osmih urah (kar je trajalo 24,5 let, polovični delovni čas je delala le eno leto) pregledati motorje teže okoli 2 kg, pri čemer je morala vsak motor vzeti v roke, ga obrniti v vse smeri ter pregledati, z izvijačem preveriti zategnjenost vijakov, priključne kable ročno močno povleči, zavrteti rotor ter preveriti kolektor, krtačke, rjo, izolacijo, poškodbe pokrova itd. Navaja, da je bil čas za navedena opravila omejen, delo je potekalo z vsiljenim tempom in pod prisilno držo, časa za razgibavanje ali obisk stranišča, z izjemo časa med malico, ni bilo. Zatrjuje, da se je teh obremenitev vodstvo toženih strank zavedalo, zato tožnica ni bila poslana na zdravniški pregled. Ugovarja tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede svoje prisotnosti na delovnem mestu in s tem časovne izpostavljenosti vplivom delovnega procesa. Navaja, da je bila glede na tabelo pod B 11 prisotna precej več kot 24,18 %, tri leta treh porodniških dopustov, zaposlitve za polovični delovni čas ter odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža pa po njenem mnenju ni mogoče šteti za izostanek. Navaja, da je izostala presoja njene prisotnosti na delu za 25 let zaposlitve pri toženi stranki in pravni prednici. V zvezi z vplivom delovnega procesa na njen sluh opozarja, da je za nastanek poškodb, ki pripeljejo do naglušnosti, potreben daljši čas. Zatrjuje, da je njen sluh pojenjal vsa leta dela pri toženi stranki, z izvidom z dne 2. 4. 2015 pa je izkazala upad sluha in diagnozo naglušnost. Sklicuje se na trditve, da je bila večjemu in konstantnemu hrupu izpostavljena zgolj na delovnem mestu in nikjer drugje, nasprotnega pa tožena stranka ni izkazala. Da hrup na delovnem mestu naj ne bi presegel mejnih vrednosti, po njenem mnenju še ne pomeni, da njene težave s sluhom niso posledica hrupa na delovnem mestu. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 386/2009 ter razveljavitveni sklep z dne 21. 11. 2019 v tej zadevi. V zvezi z izmerjenimi stopnjami hrupa se sklicuje na podatke v oceni tveganja iz leta 2001 ter izpoved priče C.C.. Navaja, da je bila pri toženi stranki zaposlena od septembra 1989 do novembra 2014. Ves čas je delala v hrupu, kljub uporabi zaščitnih sredstev pa je prišlo do okvare sluha, ki pa je bila res ugotovljena prvič šele leta 2015, kar pa ne pomeni, da ni nastala že leta prej, tožena stranka je namreč na periodične zdravniške preglede ni pošiljala, razen enkrat. Izvedenskemu mnenju izvedenca D.D. očita, da je napačno ugotovil, da v evidenci osebne zdravnice pred in po 2. 4. 2015 ni podatka o tožničinih težavah s sluhom. Sklicuje se na to, da je že leta 2003 osebni zdravnici povedala, da ne sliši na levo uho ter potem opravila več pregledov in bila napotena na ORL, težave s sluhom pa je omenjala zdravnici tudi leta 2012, 2014 in 2015. Nasprotuje tudi ugotovitvam fakultetne komisije, da pri njej ne gre za poklicno okvaro sluha, da zato niso izpolnjeni pogoji verifikacije in niti ne gre za izpostavljenost, ki bi potrjevala nastanek te okvare, kot vzrok pa je ugotovila pogosta vnetja in upad sluha zaradi starosti. Meni, da glede na delovne pogoje, v katerih je delala 25 let, ni mogoče slediti zaključkom izvedencev, da okvara sluha ni v vzročni zvezi z delom. Opozarja na teorijo jajčne lupine. Tudi v zvezi z okvaro hrbtenice navaja, da je za njen nastanek potreben daljši čas. Opozarja na odločbo ZPIZ z dne 2. 4. 2013, s katerim je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj za opravljanje svojega dela s polnim delovnim časom ni bila več zmožna, nakar je bila v sklopu rehabilitacijske ocene leta 2016 zanjo predlagana invalidska upokojitev. Navaja, da je izvedenec D.D. svoje mnenje oprl na izvid MRI vratne hrbtenice z dne 13. 6. 2011, pri čemer pa ni upošteval, da tudi če bi bila vzroka za okvaro hrbtenice prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe, to še ne pomeni, da delo pri toženi stranki ni vplivalo na poslabšanje stanja njene vratne hrbtenice. Navaja, da težav s hrbtenico ni imela do 37 leta, kar kaže na to, da je bila izpostavljena dejavnikom, ki so vplivali na poslabšanje stanja. Izvedencu očita, da ni raziskal, kako so na stanje okvare vratne hrbtenice vplivale druge okoliščine. Poudarja, da je ogled delovnega mesta, ki ga je opravil sodni izvedenec, sporen, saj sta bila na ogledu prisotna zaposlena pri prvotoženi stranki, tožnici pa udeležba ni bila omogočena. Meni, da bi morale biti prisotne na ogledu vse stranke postopka, saj sodnemu izvedencu ni bilo razkazano pravo delovno mesto tožnice, ker so tekoči trak, za katerim je delala, odstranili zaradi dotrajanosti. V zvezi z navedenim zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni pojasnilo zaključka, da gre pri tožnici za bolezen in ne za poklicno bolezen. Nasprotuje ugotovitvi, da je bil njen dokazni predlog za zaslišanje E.E. in F.F. prepozen. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da delovno mesto ni bilo prilagojeno njeni nadpovprečni višini. Sodišče prve stopnje se po njenem mnenju ni opredelilo do zaključka fakultetne komisije, da je seveda možen tudi določen (neopredeljiv) vpliv delovnega okolja, česar pa ni mogoče potrditi (dokazati) z opravljeno diagnostiko ter zdravstveno dokumentacijo, ki je na razpolago. Sprašuje se, zakaj izvedenci niso opravili dodatne diagnostike, s katero bi lahko določno odgovorili na ključno vprašanje vzročne zveze. Meni, da iz navedenega izhaja, da izvedenci dopuščajo možnost vpliva delovnega okolja na tožničino zdravje. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka nasprotuje tudi sklepu o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženima strankama, ki nanjo odgovarjata ter predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev plačila stroškov odgovora tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi z izpodbijano sodbo odločilo tretjič na podlagi navodil razveljavitvenega sklepa Pdp 636/2019 z dne 21. 11. 2019. Na njeno pravilnost ne vpliva dejstvo, da je bila (enaka) odločitev sodišča prve stopnje dvakrat razveljavljena. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali sta toženi stranki objektivno ali krivdno odgovorni tožnici za škodo, tj. zatrjevano poslabšano zdravstveno stanje, ki naj bi bilo posledica poklicne bolezni. Kot bistveno je moralo ugotoviti, ali je poslabšano zdravstveno stanje tožnice neposredna posledica daljšega neposrednega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delovnem mestu pri toženih strankah. Po izvedbi obsežnega dokaznega postopka je zlasti na podlagi izvedenskih mnenj D.D. z dne 7. 2. 2019 in Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. univerze B. (v nadaljevanju: fakultetna komisija) z dne 12. 10. 2020 sklenilo, da ni podana vzročna zveza med delom tožnice pri toženih strankah in njenim poslabšanim zdravstvenim stanjem. Navedeno stališče je pravilno. Sodišče prve stopnje ga je ustrezno obrazložilo ter sprejelo argumentirano in prepričljivo dokazno oceno. Pritožbeno sodišče se sklicuje na stališča in razloge izpodbijane sodbe in jih sprejema kot svoje.

7. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni posredovalo njenih pripomb na prvotno izvedensko mnenje fakultetne komisije z dne 12. 10. 2020 tej komisiji, da nanje odgovori. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica ni navedla, o čem konkretno bi bilo treba mnenje dopolniti, zgolj nasprotovanje ugotovitvi izvedencev, da ima prirojen ožji spinalni kanal, pa ne zahteva dopolnitve izvedenskega mnenja, temveč zgolj dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje tudi naredilo. Tudi tožničine pripombe glede ravni hrupa ter možnosti merjenja ravni hrupa na njenem delovnem mestu ne terjajo dopolnitve izvedenskega mnenja medicinske stroke. Na vse navedeno je tožnici ustrezno odgovorilo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen niti zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje prič E.E. in F.F.. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da je tožnica to prepozno predlagala (po prvem naroku za glavno obravnavo). Ne drži, da je bil predlog podan kot odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, saj ga je tožnica podala zaradi nasprotovanja zaslišanju priče G.G., predlaganega s strani tožene stranke že v odgovoru na tožbo.

9. Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do prilagojenosti delovnega mesta njeni nadpovprečni telesni višini. Tega tožnica v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala, zato pritožbena navedba ni upoštevna. Tudi do dodatnih navedb tožnice v pritožbi o naravi njenega dela na delovnem mestu vizualna kontrola ter do trditev, da je bil odstranjen tekoči trak, na katerem je tožnica delala ter da zato ni bil mogoč ogled njenega delovnega mesta, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za neupoštevne pritožbene novote, saj tožnica ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke tretjega odstavka 339. člena ZPP zaradi nenavzočnosti tožnice na ogledu delovnih mest, ki ga je opravil izvedenec. Ta ugovor je kot prepozen zavrnilo že sodišče prve stopnje (glej 13. točko obrazložitve), tožnica pa v pritožbi tej ugotovitvi ne nasprotuje, zato ga pritožbeno sodišče po vsebini ni obravnavalo.

11. V pritožbi tožnica kot bistveno izpodbija dokazno oceno obeh izvedenskih mnenj s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj izvedenca D.D. in fakultetne komisije ter na podlagi odločb ZPIZ z dne 2. 4. 2013 in 3. 12. 2013, na podlagi katerih je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni (in ne poklicne bolezni), ni ugotovilo vzročne zveze med vplivom delovnega okolja tožnice in njenimi težavami s sluhom (naglušnost) ter stanjem njene hrbtenice. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem, da so izvedenci jasno, argumentirano, notranje in zunanje skladno, hkrati pa tudi po kriterijih stvarnosti in razumnosti življenjsko prepričljivo pojasnili, zakaj ocenjujejo, da delo pri toženih strankah ni vzrok za tožničine zdravstvene težave, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da jim ne bi sledilo. Glede na navedeno je pravilno stališče, da vzrok za tožničine zdravstvene težave, zaradi katerih ji je bila tudi priznana invalidnost, ni poklicna bolezen zaradi dela pri toženih strankah. Tako ni bistveno, koliko časa je tožnica dejansko opravljala delo pri toženih strankah, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na čas njene dejanske izpostavljenosti pogojem dela pri toženi stranki.1 Ob ugotovitvi izvedencev, da vzrok za tožničino naglušnost in težave z vratno hrbtenico ni vpliv delovnih pogojev ter načina dela pri toženih strankah, ni pravno pomembno pritožbeno zatrjevanje, da tovrstne zdravstvene težave nastanejo po dolgotrajni izpostavljenosti hrupu oziroma drugim neugodnim pogojem dela. Glede na navedene ugotovitve izvedencev tudi tožničino nasprotovanje ugotovitvi, da raven hrupa ni presegala dovoljenih vrednostih, ter navedbe o neuporabi zaščitnih sredstev in opustitve napotitev na periodične zdravstvene preglede, niso odločilne. Neutemeljeno se zavzema za to, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da nikjer drugje, razen na delovnem mestu, ni bila izpostavljena hrupu. Glede na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena bi za uspeh z odškodninskim tožbenim zahtevkom tožnica morala dokazati, da je bil vzrok za njene zdravstvene težave prav hrup oziroma pogoji in način dela pri toženih strankah. Toženima strankama tako ni bilo treba dokazovati, da je bila tožnica kje drugje izpostavljena takim dejavnikom, ki so privedli do njenih bolezni, kot se smiselno zavzema v pritožbi.

12. Tožnica v pritožbi vztraja pri nasprotovanju nekaterim ugotovitvam v izvedenskih mnenjih, zlasti glede dejstva, da je s svojimi težavami s sluhom že v času trajanja delovnega razmerja pri toženih strankah seznanila osebno zdravnico. Vendar pa jim sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo, saj je izvedenec ugotovil, da so bila za omenjene težave s sluhom v času trajanja delovnega razmerja kriva vnetja ušes, delno pa gre za upad sluha zaradi starosti, poleg tega vse do leta 2015, ko tožnica ni bila več zaposlena pri toženih strankah, naglušnost pri njej ni bila ugotovljena. Zgolj z navedenim izvidom iz leta 2015 pa tožnica glede na ugotovitve iz obeh izvedenskih mnenj, ki sta ta izvid upoštevali, ni dokazala, da bi se pri njej naglušnost razvila prav zaradi izpostavljenosti hrupu pri delu pri toženih strankah. Samo dejstvo dolgoletne izpostavljenosti hrupu (pri čemer je bil ta v okviru dovoljenih vrednosti) ne zadostuje za sklep o tem, da je ta vzrok za naglušnost. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 386/2009, saj njena naglušnost ni neposredna posledica delovnega procesa. Glede na to, da vzrok za nastanek škode ni delo tožnice pri toženih strankah, tudi teorija jajčne lupine ne pride v poštev, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s tem vprašanjem.

13. V zvezi z okvaro vratne hrbtenice tožnica prav tako nasprotuje ugotovitvam izvedencev, da vzrok zanjo niso pogoji dela pri toženih strankah. Na ugotovitev o neobstoju vzročne zveze ne vpliva dejstvo, da je za nastanek take okvare potreben daljši čas. Na tožničine pripombe na izvedensko mnenje D.D. je sodišče prve stopnje ustrezno odgovorilo, tožnica pa glede na vsebino izvedenskih mnenj ne more uspeti z zatrjevanjem, da tudi, če bi bila vzroka za okvaro hrbtenice prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe, to še ne pomeni, da delo pri toženi stranki ni vplivalo na poslabšanje stanja njene vratne hrbtenice. Izvedenci so morali odgovoriti na vprašanje obstoja vzročne zveze med delom pri toženih strankah in okvaro tožničine hrbtenice, njihova naloga pa ni bilo raziskovanje, kako so na to vplivale druge okoliščine.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zaključka, da gre pri tožnici za bolezen in ne za poklicno bolezen, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je tako odločeno z odločbo ZPIZ ter da na podlagi izvedenskih mnenj ni bila ugotovljena vzročna zveza med delom tožnice pri toženih strankah in okvarami njenega zdravja. Ne drži niti pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zaključka fakultetne komisije, da je mogoč tudi določen (neopredeljiv) vpliv delovnega okolja, česar pa ni mogoče potrditi (dokazati) z opravljeno diagnostiko ter zdravstveno dokumentacijo, ki je na razpolago. Naloga sodišča je bila ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank, med njimi tudi vzročne zveze. Izvedenci so obstoj vzročne zveze nedvoumno zavrnili, tožnica pa zgolj s sklicevanjem na zapis, da je (teoretično) možno, da je delovno okolje v neopredeljivi meri vplivalo na njeno zdravstveno stanje, pri čemer tega ni mogoče dokazati, ni dokazala te predpostavke odškodninske odgovornosti. Iz navedenega zapisa pa niti ne izhaja, da bi se z opravljeno dodatno diagnostiko post festum lahko potrdilo, da je bilo delovno okolje vzrok za okvaro tožničinega zdravja, zato zavzemanje tožnice za opravo dodatnih preiskav ni utemeljeno.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni pripomogel k odločanju in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sicer je pa zgrešeno stališče, da časa treh porodniških dopustov, zaposlitve za polovični delovni čas ter odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža ni mogoče šteti za čas, ko dejansko ni delala in s tem ni bila izpostavljena vplivom delovnega okolja.