Jedro

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede obstoja utemeljenega suma v smeri očitanega kaznivega dejanja napada prvostopno in pritožbeno dokazno oceno v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti (zmotna ugotovitev dejanskega stanja - 2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z zgoraj navedenim sklepom odredil zoper osumljenega I.H. pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki se šteje od 6.9.1999, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost zaradi utemeljenega suma, da naj bi skupaj z A.G. storil kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. in 2. odstavku 311. člena KZ. Zunajobravnavni senat je z zgoraj navedenim sklepom pritožbo zagovornika osumljenega I.H. zavrnil kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 16.9.1999 za izvedbo tega postopka določilo Okrožno sodišče v Murski Soboti.

Zagovornik obdolženega I.H. je dne 17.9.1999 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb 201. in 202. členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP), s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da odloči, da se zoper obdolženca pripor ne odredi in se ga nemudoma izpusti na prostost, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v ponovno odločanje. Vložnik v zahtevi navaja, da sklep o odreditvi pripora nima podatkov o utemeljenem sumu, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, razen trditev v ovadbi. Zakaj se je obdolženec H. znašel v Ljubljani, je pojasnil že policiji, ki pa je svojo zgodbo sestavila na podlagi svojega prepričanja o tem, da obdolženec sodeluje pri izvršitvi tega kaznivega dejanja. Oba zaslišana Turka o obdolženem H. in njegovih stikih s soobdolženim G. nista povedala ničesar, sicer pa se je po podatkih evidence telefonskih pogovorov obdolženega G. izkazalo, da le-ta v času prevoza Turkov ni bil v stiku z obdolženim H. Dejstvo, da se je nahajala obdolženčeva telefonska številka v GSM aparatu soobdolženega G., ne dokazuje, da sta se kritičnega dne pogovarjala. Ko tako ni podlage za utemeljen sum, tudi ni razlogov za odreditev pripora, vsled česar je prvostopno sodišče kršilo 201. in 202. člen ZKP.

Zunajobravnavni senat v svojem sklepu, ko je zavrnil zagovornikovo pritožbo, ni preveril zagovora obdolženega H., ampak je zgolj sledil izvajanjem preiskovalnega sodnika v napadenem sklepu.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj iz izpodbijanih sklepov jasno izhaja utemeljenost suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje. Oba sklepa sta tudi obrazložena in razumljiva ter se njune ugotovitve skladajo s podatki v spisu.

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega I.H. ni utemeljena.

V 1. odstavku 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in sicer po 3. točki tega odstavka, če teža in način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje, ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

V 2. odstavku 202. člena ZKP je določeno, da mora sklep o odreditvi pripora vsebovati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva, med drugim iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

V navedenem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije presojalo utemeljenost vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ponavlja zagovor obdolženega I.H., da z očitanim kaznivim dejanjem nima nobene zveze in napada oceno sodišča v pravnomočnem sklepu o obstoju utemeljenega suma, s tem ko trdi, da v obravnavanem spisu ni nobenega podatka, ki bi kazal na udeležbo tega obdolženca pri obravnavanem kaznivem dejanju, razen navedb v ovadbi, glede katerih pa se ve, da ne držijo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v obrazložitvah tako sklepa preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora, kot tudi sklepa zunajobravnavnega senata o zavrnitvi pritožbe zagovornika obdolženega H., navedeni razlogi o obstoju utemeljenega suma v smeri obdolženemu H. očitanega kaznivega dejanja, ki ne nasprotujejo podatkom dosedanjega predkazenskega in kazenskega postopka. Zato očitana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede obstoja utemeljenega suma v smeri očitanega kaznivega dejanja napada prvostopno in pritožbeno dokazno oceno v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja, ki ni predmet presoje v postopku za varstvo zakonitosti (zmotna ugotovitev dejanskega stanja - 2. odstavek 420. člena ZPP).

Glede na vse zgoraj povedano je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega I.H. zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.