Jedro

Tožnik je bil zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez sredstev, saj ni prejemal nadomestila za brezposelnost, se je pa v 4 mesecih po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu za nedoločen čas. Za ta čas mu je bil s sodno odločbo priznan obstoj delovnega razmerja. Ker je bil pri toženi stranki zaposlen 3 leta in 8 mesecev, bi v primeru zakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejel odpravnino v višini 3/5 povprečne mesečne plače. Glede na te okoliščine je odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini ene tožnikove mesečne plače primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2007, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 2. 2006, nezakonita in jo razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo od 30. 4. 2007 do 31. 8. 2007 (2. točka izreka) in posledično toženi stranki naložilo vpis delovne dobe tožniku v delovno knjižico za čas od 30. 4. 2007 do 31. 8. 2007, ga za to dobo prijaviti v zavarovanje in mu obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 589,41 EUR in od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in za tožnika plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo odškodnine zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 589,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2008 do plačila, kar iz tega naslova zahteva tožnik več, pa je zavrnilo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.427,86 EUR in da sama krije svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper 4. točko te sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnik in predlaga spremembo sodbe v tem delu tako, da se toženi stranki naloži plačilo celotne vtoževane odškodnine (5.849,10 EUR) ter priglaša stroške pritožbe. Ocenjuje, da mu je sodišče glede na sodno prakso v podobnih primerih prisodilo prenizko odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem zmotno uporabilo določbe 1. odstavka 118. člena ZDR. Pri tem se sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča (VDSS) opr. št. Pdp 404/2007 in opr. št. Pdp 675/2004, kjer naj bi sodišče delavcema v boljših okoliščinah, kot so bile tožnikove, prisodilo višji znesek. Opozarja na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaradi izgube zaposlitve znašel v hudi socialni stiski, saj ni prejemal nadomestila in pomoči za primer brezposelnosti, v tistem času je zaposlitev izgubila tudi njegova žena, tako da mu je morala pomagati hčerka. Njegove možnosti za zaposlitev so bile slabše, saj je starejši delavec, pri čemer je v Prekmurju tudi višja stopnja brezposelnosti. Poudarja še, da ga je izguba zaposlitve zelo prizadela, zaprl se je vase, trije odrasli ljudje pa so morali živeti od zelo nizke pokojnine babice, kar izhaja tudi iz izpovedi priče V.R. in tožnikove izpovedi, da je bila situacija nevzdržna.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je prisojena odškodnina korektna in ni prenizka, saj se višina odškodnine določa po pravilih civilnega prava, pri čemer je eno od osnovnih pravil, da oškodovanec z odškodnino ne sme biti obogaten, upoštevati pa je potrebno tudi načelo, da mora oškodovanec storiti vse, kar je v njegovi moči, da se utrpljena škoda zmanjša. Sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 856/2004. Glede zadeve, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, opozarja, da je šlo za delavca v slabšem zdravstvenem stanju in je bilo upravičeno pričakovati, da ne bo zlahka našel nove zaposlitve v daljšem časovnem obdobju. V konkretnem primeru pa je pravilno upoštevano dejstvo, da je tožnik še pred zaključkom postopka dobil novo zaposlitev za nedoločen čas, kjer zasluži celo več, kot je zaslužil prej, pri čemer dela v istem kraju kot prej pri toženi stranki. Opisuje okoliščine, ki kažejo na to, da je bilo tožnikovo delovno razmerje sui generis, saj ni bil vpet v delovno okolje tožene stranke, ni prejemal navodil direktorja tožene stranke, po navodilih g. M.B. pa je opravljal predvsem hišniška in prevozniška dela, kar ne sodi v delokrog varnostnikov. Sprašuje se, če je bilo tožnikovo delovno razmerje sploh pravo delovno razmerje, ali je šlo za neko posebno sodelovanje. Glede na to, da je ves čas prebival pri svoji hčerki in g. B., ki sta zunajzakonska partnerja, je moral vsaj okvirno vedeti, kaj se dogaja s toženo stranko, gotovo pa je vedel tudi to, da je bil B. lastnik tožene stranke in njen prokurist. Glede na njegovo povezanost s to osebo, ki je tudi lastnik in vpliven človek v X d.o.o., meni, da tožnikov socialni položaj gotovo ni bil ogrožen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in da bi se tožnik pri novem delodajalcu (X d.o.o.) lahko zaposlil že prej, če bi tako hotel. Opozarja tudi na to, da se tožnik ni prijavil na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, s čimer bi lahko zmanjšal škodne posledice, kar kaže na to, da njegov socialni položaj le ni bil tako ogrožen in je vedel, da lahko dobi novo zaposlitev pri B.. Navaja še, da se višina odškodnine po sodni praksi ponavadi določa v višini odpravnine, ki bi šla delavcu, če bi mu delovno razmerje zakonito prenehalo iz poslovnih razlogov, to pa je 4/5 mesečne plače. Pri odpovedi namreč ni šlo za zavržne motive na strani tožene stranke, ampak za nenavadno organiziranost tožnikovega dela, ki je delal kot nekakšna dislocirana enota. Tožnikova starost in socialni položaj nimata velike teže pri odmeri odškodnine, saj je tožnik pri novem delodajalcu lahko pridobil zaposlitev ne glede na starost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da če sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi delodajalca, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, potem na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, s 30. 4. 2007 ostal brez zaposlitve in ker je brez nje ostala tudi njegova žena, se je znašel v hudi socialni stiski, saj ni prejemal niti nadomestila niti pomoči za brezposelnost in mu je morala pomagati hči. Tožnikove možnosti zaposlitve so bile slabe glede na njegovo starost in dejstvo, da je v Prekmurju višja stopnja brezposelnosti. Pri določitvi višine odškodnine je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je tožnik že po štirih mesecih našel drugo zaposlitev, da je bil pri toženi stranki zaposlen manj kot štiri leta (pri njej se je zaposlil septembra 2003) in bi mu pripadala odpravnina v višini 1/5 mesečne plače za vsako leto dela pri toženi stranki, upoštevalo pa je tudi težke socialne razmere tožnika, v katerih se je znašel. Glede na vse te okoliščine mu je prisodilo odškodnino v višini ene njegove mesečne plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena višina odškodnine iz tega naslova glede na sodno prakso v podobnih primerih ustrezna. Tožnik je bil zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez sredstev, saj nadomestila za brezposelnost ni prejemal, vendar se je pri novem delodajalcu v istem kraju za nedoločen čas zaposlil že štiri mesece po prenehanju delovnega razmerja. V primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga bi tožniku za manj kot štiri leta (3 leta in 8 mesecev) delovne dobe pri toženi stranki na podlagi 109. člena ZDR pripadala odpravnina v višini 3/5 njegove povprečne mesečne plače. Glede na vse okoliščine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini ene tožnikove mesečne plače (589,41 EUR) primerna in pravična odškodnina v smislu 118. člena ZDR.

Oba primera iz sodne prakse, na katera se tožnik sklicuje, nista primerljiva z okoliščinami v tej zadevi, saj v obeh primerih delavec v času izdaje sodbe še ni imel sklenjenega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, v obravnavani zadevi pa je tožnik že po štirih mesecih brezposelnosti dobil ustrezno zaposlitev drugje. V zadevi VDSS opr. št. Pdp 404/2007 je tako sodišče delavcu prisodilo odškodnino v višini 4 plač, vendar je šlo za delavca, ki je bil zaradi svoje bolezni in predvidenega nadaljnjega zdravljenja težko zaposljiv. V zadevi VDSS opr. št. Pdp 675/2004 pa je šlo za delavko, ki je zahtevala reintegracijo, pa je sodišče kljub temu razveljavilo pogodbo o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR in ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje odločitve prvostopenjskega sodišča (sodna razveza), zaradi česar je višja odškodnina zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (štiri neto plače) upravičena. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da sta bila delavca v citiranih zadevah v boljših okoliščinah kot tožnik, ki je razmeroma hitro in še pred končanjem sodnega postopka našel novo zaposlitev. Glede na to tudi starosti tožnika in njegovih zaposlitvenih možnosti pri odmeri odškodnine ni potrebno bolj upoštevati, kot jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Tožnik zaradi nove zaposlitve tudi ni zahteval vrnitve na delo k toženi stranki. V takem primeru je glede na sodno prakso povsem primerna odškodnina v višini odpravnine po 109. členu ZDR, pri čemer je tožniku zaradi težkih socialnih razmer v času brezposelnosti primerno prisojena odškodnina, ki je za 2/3 višja od tega zneska.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.