Jedro

Sodna odločba tožniku o prepovedi približevanja toženki pomeni, da so bili preseženi okviri nesoglasja in prepirov, kot sestavnega dela življenjske skupnosti med dvema osebama in da upoštevaje še dejstvo, da je toženka v tem času zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja na P., je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni imela več namena nadaljevati njune partnerske zveze, da toženka torej ni imela več volje nadaljevati partnerske zveze s tožnikom. Pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti pa je tudi svobodna volja obeh partnerjev za skupno življenje. Pravilen in prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z vložitvijo tožbe 21. 11. 2006 zoper toženko jasno izrazil stališče o koncu partnerske zveze. Torej je tudi tožnik izkazal svojo voljo, da skupnega življenja s toženko ne nadaljuje. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je njuno skupno življenje izpolnjevalo pogoje za obstoj izvenzakonske skupnosti od decembra 2006 do 16. 4. 2009, ker je le v tem obdobju njunega skupnega življenja izpolnjen bistven pogoj izvenzakonske skupnosti, to je dalj časa trajajoče skupno življenje partnerjev.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se delno razveljavi odločitev v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje, in sicer v delu, da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju, v ugotovljenem obsegu v točki I, ½ in glede odločitve o stroških postopka v točki III izreka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v celoti se zavrne pritožba tožeče stranke ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v točki I glede ugotovljenega obsega skupnega premoženja in deleža ½ tožene stranke na tem premoženju in v točki II izreka sodbe sodišča prve stopnje).

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo: “-” da se ugotovi, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank: premičnine v objektih na nepremičninah parc. št. 370/2, 371/1, 372/1 in 372/3, vse k.o. ..., parkovna kosilnica Husquarna Rider 175 (Rider 175 AWD Husquarna ..., priključek za kosilnico - plug tip P1205 št. ... leto izdelave 2007, pobiralec listja Alko Husquarna, tov. št. ..., avtomobilska prikolica do 750 kg Neptun gama, enoosna, nosilnost do 750 kg s podaljšljivo kljuko, samohodna rotacijska kosilnica tip ..., snežna freza honda, model HS 970 T, ročni zagon moč 6,6, KW, rahljalec zemlje tip MTD 1000 W, UK VK 30 B tov. št. ..., mizarska kombinirka Hoby Robland X 31, odsesevalec žagovine gudde GA 1000 ŠT. ..., lesen jezerski čoln domače izdelave, plastificiran, dol. 5,5 m, z ravnim dnom, zelene barve, plinska peč 4,5 kw Corona, tip T-35, 4,2 KW ser. št. ..., TV plazma znamke LG TV plazma 42 PT 8, hladilnik z zamrzovalnikom Whirpool tip ARC 7698 IX, hladilnik Gorenje 100 L, višine 80 cm brez oznak, bele barve, sesalec za prah Vorwerk tip VL 136 št. ..., likalni stroj Singer SP 4200 ser. št. ..., digitalna kamera Panasonic, osebno vozilo znamke Jeep Wrangler, letnik 2009, reg. št. CE..., osebno vozilo znamke Volkswagen Passat Variant, letnik 2003, reg. št. CE ..., denarna sredstva v višini 40.000,00 EUR in da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju ½ ter delež tožene stranke ½ (točka I izreka), “-” da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank z deležem tožnika ½ in toženkinim deležm ½ nepremičnine parc. št. 370/2, 371/1, 372/1 in 372/3, vse k.o. ..., denarna sredstva v višini 10.000,00 EUR, jadrnica s kabino DMS, reg. št. ..., premičnine v objektih na nepremičninah parc. št. 370/2, 371/1, 372/1 in 372/3, vse k.o. ..., pralni stroj Candy model CBL 100 tip FCE št. ..., sušilni stroj Candy tip CIC 209 X št. ..., hladilnik z zamrzovalnikom Candy tip CPLA 350 GVL ...(točka II izreka), “-” da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (točka III izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in odločitev o stroških, to je odločitvi pod točko II in III izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da spremeni odločitev pod točko II in III izreka ter ugodi njegovemu zahtevku tudi v tem delu, o stroških postopka pa odloči po uspehu pravdnih strank. Podredno pa je predlagal razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih. Pritožbene navedbe in razlogi bodo povzeti v nadaljevanju obrazložitve, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev pod točko I in III izreka sodbe sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v točki I izreka. Podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje. Tudi toženkine pritožbene navedbe in razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

4. Toženka je vložila tudi odgovor na tožnikovo pritožbo, v katerem je nasprotovala njegovi pritožbi in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje: “-” da je bila tožnikova zakonska zveza razvezana 11. 3. 2004, “-” da sta tožnik in toženka bila v življenjski skupnosti od 11. 3. 2004 do julija 2004, v tem času sta živela v stanovanju na P., julija 2004 pa se je tožnik odselil v najemno stanovanje v M., po lastnih trditvah zaradi nevzdržnih razmer zaradi toženkinih težav z alkoholom, po toženkinih trditvah pa zaradi nevzdržnih razmer zaradi tožnikovega neprimernega odnosa do nje, “-” od julija 2004 do začetka decembra 2005 je tožnik živel v najemnem stanovanju v M., sam je kril svoje stroške bivanja, toženka pa je krila svoje stroške bivanja na P., “-” tožnik se je vrnil k toženki na P. decembra 2005, ko je dne 1. 9. 2005 odpovedal najemno pogodbo za najemno stanovanje v M. s 3-mesečnim odpovednim rokom, prijava njegovega stalnega bivališča na P. pa je bila opravljena januarja 2006, “-” 29. 8. 2006, ko sta tožnik in toženka živela skupaj na P. 9 mesecev, je bila tožniku izrečena prepoved približevanja toženki v trajanju 21 dni, po poteku tega časa pa je tožnik šel na zdravljenje, od koder se je vrnil konec novembra 2006 v stanovanje k toženki na P., ves ta čas sta oba imela prijavljeno skupno prebivališče na P., je pa toženka v času tožnikove prepovedi približevanja in tožnikovega zdravljenja zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, toženka je tožnika v času njegovega zdravljenja obiskala le enkrat, tožnik pa je v času zdravljenja (21. 11. 2006) vložil tožbo zoper toženko zaradi razdelitve skupnega premoženja, “-” od začetka decembra 2006 do aprila 2008 sta tožnik in toženka živela ponovno skupaj na P., aprila 2008 pa sta se skupaj selila v novo gradnjo na L., kjer sta živela skupaj do 16. 4. 2009, ko se je toženka odselila, torej sta skupaj živela okoli dve leti in štiri mesece.

7. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo: “-” da do 11. 3. 2004 med njima ni bilo izvenzakonske skupnosti iz razloga, ker je bil tožnik do tega datuma poročen, “-” v obdobju od 11. 3. 2004 do julija 2004 v njunem skupnem življenju ni bil izpolnjen pogoj dalj časa trajajoča življenjska skupnost, zato izvenzakonske skupnosti med njima ni bilo, “-” od julija 2004 do začetka decembra 2005 med njima ni bilo življenjske skupnosti, ker sta se svojevoljno odločila za ločeno življenje, čeprav ni bilo objektivnih ovir za skupno življenje, zato v tem obdobju med njima ni bilo izvenzakonske skupnosti, “-” od decembra 2005 do avgusta 2006 ni bil izpolnjen pogoj dalj časa trajajoča življenjska skupnost, zato v tem času ni bilo med njima izvenzakonske skupnosti, “-” od 28. 8. 2006 do konca novembra 2006 nista živela skupaj, ker zaradi tožniku izrečene prepovedi približevanja toženki ni moglo biti med njima medsebojnega spoštovanja, zamenjava ključavnice brez dvoma priča o tem, da toženka ni imela namena nadaljevati njune partnerske zveze, z vložitvijo tožbe 21. 11. 2006 pa je tožnik jasno izrazil svoje stališče o koncu partnerske zveze, “-” od začetka decembra 2006 dalje pa je med tožnikom in toženko obstajala izvenzakonska skupnost, v tem času sta izkazovala drug drugemu zadostno medsebojno spoštovanje in čustveno navezanost s posledično intimnostjo, med njima je obstajala tudi ekonomska skupnost s skupnim življenjem najprej na P., od aprila 2008 dalje pa na L., v njuno ekonomsko skupnost sta oba vlagala, ko sta oba krila stroške tekočega bivanja in večjih investicij, taka skupnost se je med njima ohranila do 16. 4. 2009, ko se je toženka odselila in je takrat življenjska skupnost med njima prenehala.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da življenjska skupnost pravdnih strank izpolnjuje potrebne zakonske pogoje iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) za obstoj izvenzakonske skupnosti le v obdobju od začetka decembra 2006 do 16. 4. 2009. Do razveze tožnikove zakonske zveze 11. 3. 2004 je bil torej tožnik poročen in to je razlog, zaradi katerega bi bila neveljavna zakonska zveza med tožnikom in toženko, če bi jo sklenila, zato njunega skupnega življenja do tega datuma ni mogoče šteti za izvenzakonsko skupnost. Pritožbeno stališče o nasprotnem je materialnopravno napačno.

Njuna življenjska skupnost do tožnikove odselitve julija 2004 je prekratkotrajna, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot izvenzakonsko skupnost, nadaljnje obdobje tožnikovega bivanja v M. pa kljub druženju s toženko, ki je sicer živela na P., ne izpolnjuje pogoja skupnega življenja, saj je to ugotovljeno prenehalo po tožnikovi volji z njegovo odločitvijo, da se odseli iz skupnega bivališča s toženko.

Obdobje od začetka decembra 2005 do konca novembra 2006, ko sta oba imela skupno bivališče na P., obsega skupno življenje v obdobju okoli 9 mesecev do avgusta 2006 in prekinitev skupnega življenja v trajanju okoli 3 mesece, ki je nastala zaradi tožniku izrečene prepovedi približevanja toženki in v nadaljevanju njegovega zdravljenja. To so sicer objektivni razlogi prenehanja skupnega življenja, vendar sodna odločba tožniku o prepovedi približevanja toženki pomeni, da so bili preseženi okviri nesoglasja in prepirov, kot sestavnega dela življenjske skupnosti med dvema osebama in da upoštevaje še dejstvo, da je toženka v tem času zamenjala ključavnico na vhodnih vratih stanovanja na P., je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni imela več namena nadaljevati njune partnerske zveze, da toženka torej ni imela več volje nadaljevati partnerske zveze s tožnikom. Pogoj za obstoj izvenzakonske skupnosti pa je tudi svobodna volja obeh partnerjev za skupno življenje. Pravilen in prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z vložitvijo tožbe 21. 11. 2006 zoper toženko jasno izrazil stališče o koncu partnerske zveze. Torej je tudi tožnik izkazal svojo voljo, da skupnega življenja s toženko ne nadaljuje.

Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tudi v obdobju od decembra 2005 do konca novembra 2006 skupnega življenja pravdnih strank ni mogoče šteti za izvenzakonsko skupnost. Njuno skupno življenje v tem obdobju le v času okoli 9 mesecev (do avgusta 2006) je premalo časa za izpolnitev potrebnega pogoja dalj časa trajajoča življenjska skupnost, po tem pa je ta bila prekinjena zaradi prepirov in nasilja ter nerazumevanja in tožnikovega zdravljenja, v času katerega je toženka tožnika obiskala le enkrat, oba pa sta v tem času s svojimi ravnanji izrazila voljo, da skupnega življenja ne želita nadaljevati.

Ne drži tožnikova pritožbena trditev, da sta bila tožnik in toženka v kontinuirani skupnosti ves čas, že pred njegovo razvezo zakonske zveze in naprej, saj je ta v času po razvezi tožnikove zakonske zveze prvič prenehala po tožnikovi volji že po približno treh mesecih in se nato nadaljevala šele po preteku okoli šestnajst mesecev, nato pa je prišlo do ponovne več kot trimesečne prekinitve po le okoli devet mesecev trajajočem skupnem življenju. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je njuno skupno življenje izpolnjevalo pogoje za obstoj izvenzakonske skupnosti od decembra 2006 do 16. 4. 2009, ker je le v tem obdobju njunega skupnega življenja izpolnjen bistven pogoj izvenzakonske skupnosti, to je dalj časa trajajoče skupno življenje partnerjev.

9. Zmotno pa pritožba meni, da so pomembna dejstva o tem, kako je okolica, to so njuni znanci, dojemala pravdni stranki v času, ko nista živeli skupaj, ali v času, ko sta živeli najprej skupaj le dobre tri mesece s prekinitvijo več kot leto dni in potem devet mesecev s prekinitvijo v trajanju okoli tri mesece.

10. Pooblastilo, dano v letu 2006 toženkini tajnici s strani formalne lastnice vozila Opel M., ki ga je sicer uporabljal tožnik, za podaljšanje registracije, po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti toženkine pomoči tožniku, toženkina pomoč tožniku pri urejanju njegovih premoženjskih razmer v času, ko niso bili izpolnjeni drugi zakonski pogoji za obstoj izvenzakonske skupnosti, tudi ne more omajati pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da do začetka decembra 2006 med pravdnima strankama ni bilo izvenzakonske skupnosti. Pritožbene navedbe so v tem delu neutemeljene.

11. Pritožbeno sodišče tudi sprejema presojo sodišča prve stopnje, da po toženkinem pooblaščencu pripravljen osnutek sporazuma z naslovom “Sporazum zunajzakonskih partnerjev o delitvi skupnega premoženja” nima bistvenega pomena pri časovni opredelitvi zunajzakonske skupnosti, ker je bil njegov namen mirna in sporazumna razrešitev vseh spornih vprašanj med njima in s popuščanjem, do česar pa ni prišlo. Pritožbena navedba o zmotni presoji tega listinskega dokaza je neutemeljena.

12. Tožnik v pritožbi dalje navaja, da sta avgusta in septembra 2004 pravdni stranki kot solastnika kupila jadrnico, to pa kaže na njuno skupno gospodarjenje z njunimi dohodki.

Trditev, da sta pri nakupu jadrnice skupno gospodarila s svojimi dohodki, pa se ne sklada s tožnikovimi trditvami in njegovo izpovedbo, ki je povzeta v izpodbijani sodbi, ko je tožnik zatrjeval in izpovedal, da je kupnino v celoti plačal iz svojih sredstev. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da v avgustu in septembru 2004 pravdni stranki nista živeli skupaj, ampak je tožnik v tem času po svojevoljni odselitvi od toženke živel v najemnem stanovanju v M. in posledično pravilnim zaključkom, da izvenzakonska skupnost v tem času med njima ni obstajala, tudi dejstvo o tožnikovem priznanju njune solastnine na jadrnici ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti in je pritožba v tem delu neutemeljena.

13. Neutemeljeno tožnikova pritožba zatrjuje obstoj izvenzakonske skupnosti z nakupom spornih nepremičnin.

Ob dejstvu, da od julija 2004 do decembra 2005 tožnik in toženka nista živela skupaj, pač pa vsak v svojem stanovanju in sta v tem času vsak zase krila svoje stroške bivanja ter ob neizpodbijanem dejstvu, da je kupoprodajno pogodbo za sporne nepremičnine kot kupec sklenila 12. 1. 2005 le toženka in se vknjižila v zemljiško knjigo kot izključna lastnica spornih nepremičnin, in da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena pred decembrom 2006 in tudi izvršena plačila kupnine, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da so sporne nepremičnine bile kupljene pred obstojem izvenzakonske skupnosti pravdnih strank in so zato posebno toženkino premoženje. Glede na neizpodbijane ugotovitve o nakupu teh nepremičnin so te bile kupljene v času, ko je tožnik živel v najemnem stanovanju v M., toženka pa na P. Pritožbeno sodišče tudi sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če je morebiti tožnik delno plačal kupnino za sporne nepremičnine, je to toženkino posebno premoženje, ker izvenzakonska skupnost v času nakupa nepremičnin še ni obstajala in iz tega razloga skupno premoženje v obsegu spornih nepremičnin ni moglo nastati.

14. Ob nesporni ugotovitvi, da so bili objekti, ki se nahajajo na spornih nepremičninah, zgrajeni v letih od 2005 do 2008 in s tem delno v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank vrednost vlaganj v sporne nepremičnine, to je v toženkino posebno premoženje, ne spadajo pa v skupno premoženje sporne nepremičnine same, čeprav je z zgraditvijo objektov na spornih nepremičninah, kot posebnem premoženju toženke, nastala nova stvar, oziroma je z zgraditvijo objektov postala vrednost nepremičnin občutno povečana. Vlagatelj v tujo nepremičnino lahko po določbah 8. in 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) postane tudi njen solastnik le tedaj, če se z lastnikom tako dogovorita. Torej izvenzakonski partner (zakonec), ki vlaga (ali je vlagal) v nepremičnino drugega partnerja (zakonca), lahko pridobi stvarnopravni zahtevek na nepremičnini le, če med njima obstaja ustrezen dogovor, tak ustrezen dogovor pa je pravni posel, na podlagi katerega se z vpisom v zemljiško knjigo pridobi lastninska pravica. V vsakem primeru pa so skupno premoženje vlaganja v nepremičnino drugega partnerja, oziroma vrednost teh vlaganj in ima partner, ki ni lastnik nepremičnine, ob odsotnosti ustreznega dogovora med njima le obligacijski zahtevek, ne pa stvarnopravnega (tako Pravosodni bilten, št. 1/2004, nekateri problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju, avtor Zvone Strajnar, višji sodnik na Višjem sodišču v Ljubljani).

Tožnik je v zvezi s spornimi nepremičninami postavil stvarnopravni zahtevek (prva alineja točke 1/II izreka sodbe sodišča prve stopnje), ki glede na obrazloženo ni utemeljen po materialnem pravu, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

15. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljilo presojo, da ne spadajo v skupno premoženje sporne nepremičnine in jadrnica s kabino BMS, reg. št. ... s pravilno ugotovljenimi pravnorelevantnimi dejstvi in materialnopravnimi razlogi, ki so omogočili pritožbenemu sodišču preizkus pravilnosti presoje. Zato sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo izpodbija s pritožbo tožnik, ni obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne z nobeno od drugih tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Dejansko stanje je v napadeni sodbi tudi pravilno ugotovljeno in pravilno je uporabljeno materialno pravo, to so določbe 12. in 51. člena ZZZDR ter 8. in 48. člena SPZ.

Tožnikova pritožba glede na vse zgoraj obrazloženo ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je odločitev v prvi in tretji alineji točke 1/II izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka je v pritožbi izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka v delu, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank denarna sredstva v višini 40.000,00 EUR, parkovna kosilnica Husquarna, osebno vozilo Volkswagen Passat Variant letnik ... in vozilo Jeep Wrangler letnik ... ter v delu, da znaša tožnikov delež ½ na skupnem premoženju, ugotovljenem v točki I izreka. Izpodbijala pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o trajanju izvenzakonske skupnosti in trdila, da je ta trajala kvečjemu od aprila 2008, ko sta se pravdni stranki selili na L. in zaradi vse pogostejšega tožnikovega nasilja (psihičnega in fizičnega) nad toženko do decembra 2008. 17. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na vse že zgoraj obrazloženo v točki 8 in je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala od začetka decembra 2006 in trajala do 16. 4. 2009, toženkina pritožbena trditev, da je izvenzakonska skupnost trajala od aprila 2008 do decembra 2008, je neutemeljena.

Četudi so v obdobju po novem letu 2009 do 16. 4. 2009 bili med njima nesoglasja, prepiri in tudi nasilje, kot to trdi toženkina pritožba, je zmotno njeno prepričanje, da je s tem avtomatično izključen obstoj izvenzakonske skupnosti. Občasno nerazumevanje med partnerjema je, kot je bilo povedano že zgoraj, običajno sestavni del njune življenjske skupnosti. Ob odsotnosti toženkinih trditev o kakršnihkoli njenih ukrepih za preprečitev zatrjevanega tožnikovega nasilnega ravnanja, nesoglasja med njima očitno niso presegla običajne meje.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista zatrjevali, da bi v času po januarju 2009 prišlo do kakšnih vlaganj ali nakupov premičnin, ki bi spremenile obseg skupnega premoženja, ni odločilno pritožbeno nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju izvenzakonske skupnosti tudi v času od začetka leta 2009 do 16. 4. 2009 za ugotovitev obsega njunega skupnega premoženja.

Ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da sta pravdni stranki od začetka decembra 2006, ko sta se odkrito pogovorili, da bosta naprej živeli skupaj in na novo začeli partnersko zvezo, dejansko do aprila 2008 živeli skupaj v stanovanju na P., da so v tem času bili zgrajeni objekti na toženkinih nepremičninah, in da sta se vanje pravdni stranki tudi skupaj vselili aprila 2008 ter skupno življenje nadaljevali, da sta v tem času izkazovali medsebojno spoštovanje, čustveno navezanost s posledično intimnostjo in da je bilo med njima nesporno, da sta oba krila stroške tekočega bivanja in tudi večjih investicij, je povsem prepričljiv in pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju njune izvenzakonske skupnosti tudi v obdobju od decembra 2006 do aprila 2008. 18. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo le naravo razmerja med pravdnima strankama in je glede na zgoraj povzeto ugotovljeno dejansko stanje o njuni življenjski skupnosti tudi pravilno obrazložilo, da toženkini pomisleki o tožnikovi nezvestobi v tem obdobju niso pravno pomembni, četudi bi se izkazali za resnične. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno ugotavljati narave razmerja med tožnikom in K. ter tožnikom in D., kot to zatrjuje toženkina pritožba. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da morebitna tožnikova nezvestoba toženki zaradi morebitnih intimnih razmerjih z drugima ženskama ni odločilna za presojo njunega razmerja ob ugotovljenem dejanskem stanju o vsebini njunega skupnega življenja v obdobju od decembra 2006 do aprila 2008. Pritožba zato neutemeljeno meni, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožba prav tako neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 8. člena ZPP in posledično storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom predloženega CD.

V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da je ogledalo fotografije, ki jih je vložila v spis toženka, ne pa tudi CD-ja z identičnimi fotografijami potrditvah toženke, ni pa pridobilo od PU ... CD-ja po toženkinem predlogu, za katerega je trdila, da ga je z ovadbo proti tožniku izročila PU ... Obrazložilo je, da je dokazovanje zatrjevanega nasilja predmet drugih postopkov, izpovedbe pravdnih strank in fotografija (priloga B15) pa za odločanje o časovni opredelitvi njune zunajzakonske skupnosti z zadostno stopnjo verjetnosti izkazujejo navedbe o fizičnem nasilju tožnika nad toženko (iz fotografije v prilogi B15 je razvidna sled davljenja na toženkinem vratu, pod fotografijo pa je ročno zapisan datum 5. 4. 2009).

Iz podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da je toženka v vlogi z dne 8. 3. 2013 (listna št. 264 spisa) navedla, da “lahko naknadno predloži vse te fotografije še na CD za primer, da bi sodišče oziroma tožnik ocenil, da so predložene fotografije premalo pregledne”. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da med prilogami tožene stranke (priloge B) ni CD-ja, iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da ga je toženka dejansko predložila sodišču. Prav tako iz podatkov v sodnem spisu (vključno z B prilogami) ne izhaja, da je toženka predložila listino ODT z dne 4. 9. 2013, ki naj bi dokazovala nasilje nad toženko. Ugotovilo je tudi, da iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2016 (listna št. 821-823) izhaja sklep sodišča prve stopnje, da glede predlaganih dokazov v okviru prvega sojenja, ki jih ni izvedlo tudi v ponovljenem sojenju, povzema odločitev glede njihove neizvedbe z razlogi, kot v prvem sojenju. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo 18. 11. 2014 v prvem sojenju (listna št. 651-653) pa je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se dokazni predlogi, ki jih ni izvedlo, kot nepotrebni zavrnejo.

Iz obeh navedenih zapisnikov o narokih za glavno obravnavo pa ne izhaja, da je toženka zaradi neizvedbe predlaganih dokazov uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa bi to pred koncem vsakega od narokov lahko uveljavljala.

V pritožbi pa toženka ni navedla, da kršitve 8. člena ZPP ni mogla navesti predhodno brez svoje krivde, zato je očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v pritožbi prepozen (286.b člen ZPP).

20. Ker toženka ni predložila kot dokaz nobenega od v pritožbi navedenih CD, je neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi neizvedbe tega dokaza glede nastanka zunajzakonske skupnosti in njenega trajanja. Pritožba namreč navaja, da če bi sodišče prve stopnje izvedlo po toženki predlagane dokaze, pa jih je neutemeljeno zavrnilo, bi lahko ugotovilo le-to, da je zunajzakonska zveza pravdnih strank trajala le od aprila 2008 pa do novega leta 2009 in je nesprejemljivo, da ni izvedlo dokaza s poslušanjem po toženki predloženega CD, že zgoraj pa je pojasnjeno, da tega toženka ni predložila sodišču. 21. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je bilo ogrožanje toženkinega življenja dokazano tudi s pravočasno predloženo listino ODT z dne 4. 9. 2013, ker te listine v sodnem spisu ni. V prilogi B 15 pa je kopija fotografije, ki res prikazuje sled davljenja na toženkinem vratu, vendar pa je pod njo zapis datuma 5. 4. 2009, to pa je čas neposredno pred ugotovljenim dejstvom o času prenehanja zunajzakonske skupnosti (16. 4. 2009) in ne dokazuje časa nastanka izvenzakonske skupnosti ter ne potrjuje zatrjevanega časa njenega prenehanja že konec leta 2008. 22. Pritožba toženke neutemeljeno meni, da je posledica neizvedbe dokaza s poslušanjem CD napačno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovljenih 40.000,00 EUR v sefu ob prenehanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, da si je ta del premoženja tožnik izmislil. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka zatrjevala, da se je v sefu nahajalo med 40.000,00 in 50.000,00 EUR, ta denar je bil v celoti ali vsaj pretežno njena last, dostop do njega ji je bil onemogočen, ker je tožnik ob odhodu v R. vzel edini ključ trezorja in da je izpovedala, da je nekaj denarja gotovine bilo v sefu, ni pa vedela vsote. Obrazložilo je še, da je ob toženkinem priznavanju vsote 40.000,00 EUR do 50.000,00 EUR v sefu in navedbi, da si je ta denar v celoti prisvojil tožnik, sprejelo zaključek, da je bilo ob razpadu njune zunjazakonske skupnosti v sefu 40.000,00 EUR in da je tudi to ugotovljeno skupno premoženje in je to po obeh pravdnih strankah potrjen znesek, glede katerega sta se strinjali, da se je nahajal v sefu.

23. Ne drži toženkina pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje toženki ni podelilo roka za odgovor na obsežno tožnikovo vlogo, vloženo tik pred narokom 14. 6. 2016 (ne 12. 6. 2016, kot pomotoma navaja pritožba) in je s tem kršilo njeno pravico do izjave. Iz zapisnika o tem naroku (list. št. 821) namreč izhaja, da je toženka umaknila svoj predlog za dodelitev roka za izjavo na tožnikovo vlogo.

24. Nekonkretizirana je nadaljnja pritožbena navedba toženke, da je sodišče prve stopnje upoštevalo v navedeni vlogi tožnikove podane nove navedbe in predložene dokazne predloge, čeprav jih zaradi prekluzije ne bi smelo. Pritožba namreč ne pojasni, katere konkretne tožnikove prepozne navedbe in dokazne predloge je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno sodišče te pritožbene trditve ni obravnavalo.

25. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo Volkswagen Passat kupljeno 18. 1. 2007 in vozilo Jeep Wrangler 11. 6. 2008, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili obe vozili kupljeni v času obstoja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank. Pritožbena trditev, da vozila Jeep Wrangler v času odločanja (z izpodbijano sodbo) ni več, pa ni pravno upoštevna pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja pravdnih strank, saj je pravno relevantno dejansko stanje o obsegu skupnega premoženja v času prenehanja izvenzakonske skupnosti, to je na dan 16. 4. 2009. Pritožba zato neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da sta navedeni vozili skupno premoženje.

26. Pritožba pa utemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je toženka ugovor njenega višjega deleža od polovičnega na skupnem premoženju podala prepozno.

Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka to storila šele s prvo pripravljalno vlogo, vloženo v novem sojenju. Vendar drži tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje toženke tekom sojenja ni pozvalo v skladu z dolžnostjo materialno procesnega vodstva na dopolnitev trditve podlage v zvezi z ugovorom njenega višjega deleža na spornem premoženju, tožnika pa je pozvalo k dopolnitvi tožbe in postavitvi določenega zahtevka celo večkrat. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženka z navedbo, da gre pri financiranju spornega premoženja za njeno posebno premoženje, ali da je na njem participirala v pretežnem delu, ker tožnik zaradi minimalnih dohodkov ni imel sredstev za vlaganje ter z navedbo svojih prihodkov in svojega posebnega premoženja, ni uveljavljala svojega višjega deleža. Z navedbami, da je pri financiranju participirala v pretežnem delu in da so bili njeni dohodki višji od tožnikovih, je po presoji pritožbenega sodišča podala ugovor o svojem višjem deležu od tožnikovega, ki ga je nato z vlogo z dne 5. 5. 2016 le določno opredelila po višini, zato bi sodišče prve stopnje moralo navedbe v tej njeni vlogi obravnavati in dokazno oceniti izvedene dokaze tudi glede utemeljenosti njene trditve, da ji je njen delež na ugotovljenem skupnem premoženju (to je na v točki 1/I izreka sodbe prve stopnje navedenih premičnih stvareh) 95 %, tožnikov pa 5 %.

27. Iz podatkov v spisu izhaja dejstvo, da je toženka pravočasno trdila (še pred prvim narokom za glavno obravnavo), da je pri financiranju participirala v pretežnem delu, zato bi jo sodišče prve stopnje v skladu z 285. členom ZPP moralo pozvati na dopolnitev te trditve, če tega ne bi storila sama, kar je dejansko storila z vlogo z dne 5. 5. 2016. Iz spisovnih podatkov še izhaja, da se sodišče prve stopnje ni že na naroku za glavno obravnavo 12. 5. 2016 in tudi na (zadnjem) naroku za glavno obravnavo 14. 6. 2016 izjasnilo o tem ali je toženkina vloga z dne 5. 5. 2016 pravočasna ali ne. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo (v prvem sojenju) je razvidno, da je sodišče prve stopnje s sprejetim dokaznim sklepom dopustilo izvedbo predlaganih dokazov z vpogledom v predložene listinske dokaze, med njimi tudi toženkine priloge od B 2 do B 40 (predložene že k odgovoru na tožbo), med katerimi so podatki o tožnikovih dohodkih (priloge od B 11 do vključno B 14) in o toženkinih dohodkih (priloge od B 16 o vključno B 25). Iz nadaljnjega spisovnega gradiva ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje tekom prvega sojenja in ponovnega sojenja svoj dokazni predlog v tem delu spremenilo, v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi zapisalo, da je v ponovljenem dokaznem postopku prebralo te iste toženkine dokazne listine.

Toženka je glede na postopanje sodišča, kot je opisano zgoraj, lahko pričakovala, da bo sodišče prve stopnje upoštevalo njeno konkretizirano trditveno podlago glede njenega večjega deleža od polovičnega na račun večjega finančnega prispevka k skupnem premoženju.

Načelo materialnopravnega procesnega vodstva nalaga sodišču dolžno ravnanje enako do obeh pravdnih strank na področju dejanskih navedb glede odločilnih dejstev, še posebej v primeru, ko spremeni sodišče svoj pravni pogled na zadevo, kakor je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede pomembnosti toženkinega ugovora o njenem večjem finančnem prispevku k nastanku skupnega premoženja in s tem o njenem večjem deležu na njem od tožnikovega deleža. 28. Glede na zgoraj obrazloženo po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z določbo 285. člena ZPP in je tudi zmotno presodilo, da je toženka določen in obrazložen ugovor višjega deleža podala prepozno. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje glede odločitve o tožnikovem polovičnem deležu na sicer pravilno ugotovljenem obsegu skupnega premoženja pravdnih strank.

29. Pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti ugotovljene bistvene kršitve, zato je pritožbi toženke delno ugodilo in razveljavilo odločitev v delu točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje, to je v delu, da je delež tožeče stranke na skupnem premoženju ½ ter je v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

30. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati toženkino trditveno podlago vključno z v njeni vlogi z dne 5. 5. 2016 navedenimi trditvami, nato pa na podlagi dokazne ocene izpovedb pravdnih strank in listinskih dokazov o njunih dohodkih v času pridobivanja oziroma pridobitve premičnih stvari, ki predstavljajo njuno ugotovljeno skupno premoženje, presoditi utemeljenost toženkinega ugovora, da je njen delež na tem skupnem premoženju 95 %, tožnikov pa 5 %.

31. Zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker bo o teh potrebno ponovno odločiti po načelu uspeha pravdnih strank v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, ki bo znan s končno sodbo.

32. O pritožbenih stroških tožene stranke, ki je delno uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da bo o teh odločeno s končno sodbo.

Tožnik pa s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).