Jedro

Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tudi tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih ali po namenu strank štejejo za odločilne. Če gre za primer upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni, so to okoliščine, ki se nanašajo na pogoje in postopek za uresničevanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in obveznosti zavarovane osebe v njih. Bistvo zmote v teh postopkih je torej v tem, da bi se zavarovana oseba, ki je v zmoti, v času bolezni ravnala po očitno napačnih navodilih pristojnih oseb za zdravljenje ali ravnanje v času začasne zadržanosti od dela. Da je bila v zmoti bi ugotovila šele kasneje, na podlagi novih okoliščin, za katere pa v času trajanja začasne zadržanosti ni vedela ali mogla vedeti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.6.1997 in z dne 22.9.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (5. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka v spornem času od 11.6.1997 do izdaje prvostopnega sklepa tožene stranke, to je 18.6.1997 (in nadalje), ni izostala neupravičeno, saj je odsotnost pripisati njeni opravičljivi zmoti. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja kot bi bila na delu od 10.6.1997 dalje in ji izplača nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, odvede predpisane prispevke ter tožnici povrne stroške postopka v znesku 167.640,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2002 dalje do plačila, v osmih dneh (2. in 3. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da je tožnica ves čas spreminjala izjave, zato bi moralo sodišče jasno povedati, ali je štelo, da tožnica sploh ni vedela, da gre zadeva na komisijo, ali je za to morda vedela, vendar je upravičeno računala, da ni razlogov, da komisija ne bi odobrila podaljšanje staleža. Ključna naj bi bila tudi nadaljnja okoliščina, da tožnici mnenje zdravniške komisije ni bilo vročeno, ker se ni nahajala na naslovu, kamor je bilo mnenje poslano. Ugotovilo sicer je, da je tožnica spremembo javila prepozno, vendar je ocenilo, da je pri tem ravnala nezavedno malomarno. Po pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja pa zavarovanec brez dovoljenja osebnega zdravnika ne sme odpotovati iz kraja svojega stalnega prebivališča, zato pomenijo tožničina ravnanja direktno kršitev omenjenih pravil. Tožnica namreč ni bila niti na naslovu prijavljenega stalnega bivališča, niti na deklariranem naslovu, temveč na naslovu O. 89, C. Ravnanje tožnice je sodišče upoštevalo, kot da le-ta ni imela nobenih obveznosti. Ker izpodbijana sodba nima jasne, prepričljive in argumentirane ocene o odločilnih okoliščinah za presojo, ali je tožnica v spornem obdobju neupravičeno izostala z dela in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar se navaja v sodbi glede posameznih izvedenih dokazov, ki se ne ujemajo s podatki v spisu, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Razlogi, ki se navajajo v izpodbijani sodbi, so namreč v nasprotju z izpovedbami tožnice zaslišane dne 2.9.1998, ki je izrecno izjavila, da je zdravnica rekla, naj bo do 21.6.1997 doma in počiva in da je dne 4.6.1997 sama poklicala lečečo zdravnico, da bi jo spomnila, da ji 9.6.1997 poteče trideset dni bolniškega staleža. Ker sodišče iz nerazumljivega razloga ni upoštevalo tožničih izjav, temveč je celo zaključilo, da je bila tožnica v opravičljivi zmoti, da je v bolniškem staležu tudi po 10.6.1997, je izpodbijana odločitev sodišča v nasprotju z določbami procesnega prava, prav tako pa tudi z materialnim pravom. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne drugostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 96/02 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi sodišča druge stopnje, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijske trditve, da je (tudi) sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj opravičljive zmote pri tožeči stranki v nasprotju z izvedenimi dokazi, predstavljajo očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča je navedeni očitek utemeljen.

Že sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje - ki je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami - je presodilo, da je bila tožnica glede trajanja začasne zadržanosti od dela tudi po 10.6.1997 v opravičljivi zmoti, saj ni imela jasnih navodil lečeče zdravnice.

Revizija utemeljeno očita, da sta sodišči pri tem očitno prezrli izpovedbo same tožnice na obravnavi dne 2.9.1998 (razpravni zapisnik - list. št. 33), da ji je dr. M. naročila "naj bo do 21.6.1997 doma in počiva". Navodilo osebne zdravnice o ravnanju tožnice v času njene zadržanosti od dela je bilo jasno in skladno določilu 2. odstavka 234. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur.l. RS, št. 79/94 - Pravila). Če bi se tožnica ravnala po njem, bi bila tudi pravočasno, to je dne 6.6.1997 (list. št. 32) seznanjena z mnenjem zdravniške komisije prve stopnje. Iz 3. točke 1. odstavka 146. člena omenjenih Pravil namreč izhaja, da zavarovanec med začasno zadržanostjo od dela brez dovoljenja osebnega zdravnika ne sme zapustiti kraja svojega stalnega prebivališča. S tem mnenjem pa bi bila tožnica lahko pravočasno seznanjena tudi v primeru, če bi lečečo zdravnico pravočasno obvestila, da je spremenila naslov stalnega prebivališča. Kot izhaja iz tožničine izpovedbe na list. št. 30, se je v času trajanja bolniškega staleža preselila iz C. (P 7) v stanovanjsko hišo v D. - M.D. 3 - "čeprav se je veliko zadrževala pri tašči na O." (list. št. 33).

Tako ugotovljena dejstva in okoliščine ne pritrjujejo materialnopravni presoji obeh sodišč, da je bila tožnica v opravičljivi zmoti glede podaljšanja bolniškega staleža po 10.6.1997. Če bi spoštovala navodila osebne zdravnice in ne bi odhajala iz kraja svojega stalnega prebivališča (2. in 3. točka 1. odstavka 146. člena Pravil) bi bila pred potekom odobrene začasne zadržanosti z dela do 10.6.1997, seznanjena z mnenjem zdravniške komisije prve stopnje, po katerem bi se morala obvezno ravnati. Da se je tožnica zavedala, da je za ugotavljanje začasne zadržanosti z dela nad trideset dni pristojna zdravniška komisija prve stopnje, izhaja iz njene lastne izpovedbe - kot je razvidna iz razpravnega zapisnika z dne 2.9.1998 (zadnji odstavek na list. št. 32) - da ji je lečeča zdravnica dne 4.6.1997 v telefonskem pogovoru povedala, da bo tožničin primer dala v presojo zdravniški komisiji.

Po 2. odstavku 61. člena ZOR - katerega je v obravnavanem primeru glede na določbo 3. odstavka Zakona o sodiščih smiselno upoštevati - ne gre za opravičljivo zmoto v primeru, če stranka, ki je ali naj bi bila v zmoti, ni ravnala s primerno skrbnostjo, da torej svoje lastne zmote ni zakrivila sama. Glede na ugotovljena pravnoodločilna dejstva sodišči druge in prve stopnje ne bi smeli upoštevati zatrjevanih okoliščin, da tožnica ni imela jasnih navodil zdravnice in da je spremembo bivališča pravočasno sporočila, kot opravičljivo zmoto.

Odločilna dejstva, kot jih v svojih razlogih povzemata obe sodišči, nasprotujejo izpovedbam tožnice same, kot jih vsebujejo razpravni zapisniki. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Napačna pravna presoja obeh sodišč pa izhaja tudi iz njunega zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je tožnica v postopku podaljševanja začasne odsotnosti z dela aktivno sodelovala. Odločilno dejstvo za pravilno presojo, ali je bila tožnica v tem postopku v opravičljivi zmoti, namreč ni v njenih aktivnostih po zapoznelem prejemu mnenja zdravniške komisije prve stopnje in po izdaji dokončne odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ampak njeno ravnanje pred tem. ZOR med napakami volje ureja tudi zmoto, ki je pravno upoštevna le, če je bistvena in opravičljiva. Zmota je po 1. odstavku 61. člena ZOR bistvena med drugim tudi tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih ali po namenu strank štejejo za odločilne. Če gre za primer upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni, so to okoliščine, ki se nanašajo na pogoje in postopek za uresničevanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in obveznosti zavarovane osebe v njih.

Bistvo zmote v teh postopkih je torej v tem, da bi se zavarovana oseba, ki je v zmoti, v času bolezni ravnala po očitno napačnih navodilih pristojnih oseb za zdravljenje ali ravnanje v času začasne zadržanosti od dela. Da je bila v zmoti bi ugotovila šele kasneje, na podlagi novih okoliščin, za katere pa v času trajanja začasne zadržanosti ni vedela ali mogla vedeti. Njena zmota pa bi bila opravičljiva le v primeru, da bi sama v postopkih, v katerih je uresničevala svoje pravice iz zdravstvenega varstva in zavarovanja ravnala s primerno skrbnostjo oziroma, da je ni zakrivila sama.

Že v sodbi sodišča prve stopnje, ki jo je nekritično povzelo sodišče druge stopnje, so razlogi za sprejeto odločitev v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, zlasti izpovedbo zaslišane stranke same. Ugotovljene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki so bile storjene že pri odločanju na prvi stopnji, bi v zvezi s pritožbenimi razlogi, kot tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena ZPP moralo upoštevati sodišče druge stopnje.

Že v pritožbi se je tožena stranka sklicevala na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni ugotovilo, čeprav so bili razlogi prvostopenjske sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zato bi moralo sodišče druge stopnje to upoštevati in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti po 1. odstavku 354. člena ZPP. Ker tega ni storilo, je kršilo to določbo v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa tudi določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je bila že v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP ugodilo reviziji, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo pri ponovnem odločanju upoštevalo gornja izvajanja, se izognilo očitanim kršitvam in nato pravilno odločilo.