Jedro

Sprememba ureditve pravnih sredstev glede pravnega nasledstva ne pomeni spremembe glede pravnega sredstva zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom – le-to ostaja pritožba. Ugovor novega dolžnika je po izrecni zakonski določbi ugovor zoper sklep o izvršbi. Res je sicer v zakonu določena nova možnost, da lahko dolžnik in prvotni upnik v primeru spremembe upnika izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom. To, novo pravno sredstvo, pa ne predstavlja ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom. Novo poimenovanje relevantnega člena zakona "ugovor zoper pravno nasledstvo" je bilo potrebno le zato, ker se je prej ta glasil „ugovor novega dolžnika“ in glede na spremembo navedeno poimenovanje za celotno določbo vsebinsko ni bilo več ustrezno, ne pomeni pa to spremembe ureditve pravnih sredstev glede sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom.

V primeru, ko med izvršilnim postopkom pride do spremembe lastništva nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba, novi lastnik nepremičnine (t.i. hipotekarni dolžnik) z izdajo sklepa, da se izvršba na nepremičnino nadaljuje zoper njega, pridobi možnost sodelovanja v izvršilnem postopku in s tem tudi možnost uveljavljanja tistih ugovornih razlogov, ki preprečujejo upnikovo pravico do poplačila izterjevane terjatve iz kupnine od prodane nepremičnine. Tak sklep ima zgolj naravo procesno-tehničnega sklepa, za izdajo katerega je pomembno le aktualno zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnine in imetništva hipoteke. Ob upoštevanju aktualnega zemljiškoknjižnega stanja tako prehod predmeta izvršbe in posledično ex lege prehod obveznosti na hipotekarnega dolžnika, da dopusti izvršbo, izvršilno sodišče upošteva glede na podatke v zemljiški knjigi že po uradni dolžnosti, četudi upnik predloga ne poda.

Zakon ne določa, da se v primeru omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, na tako pridobljenem premoženju države izbrišejo stvarne pravice oziroma da se premoženje prenaša bremen prosto, zato je na državo prešlo obremenjeno premoženje. Ta ureditev ni primerljiva s prehodom lastništva premoženja na državo v primeru zapuščine brez dedičev.

Izrek

I. Pritožba zoper 2. točko izreka sklepa z dne 28. 12. 2018 se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi s sklepom z dne 28. 12. 2018. III. Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka sklepa z dne 22. 3. 2019 se zavrne in sklep v tem delu potrdi.

IV. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške v zvezi s sklepom z dne 22. 3. 2019.

Obrazložitev

**O pritožbi zoper sklep z dne 28. 12. 2018**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 12. 2018 je sodišče prve stopnje izvršbo nadaljevalo zoper dediča (1. točka izpodbijanega sklepa), odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi v zadevi I 8520/2001 z dne 4. 1. 2002, nadaljevana s prodajo nepremičnine prvotne dolžnice in sklepom In 1403/2012 z dne 30. 12. 2012, glede prodaje nepremičnine z ID znakom X do 11/100, nadaljuje zoper Republiko Slovenijo (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper 2. točko izreka sklepa se po Državnem odvetništvu pravočasno pritožuje hipotekarni dolžnik (v nadaljevanju tudi dolžnik ali novi dolžnik). Navaja, da je solastniški delež na nepremičnini pridobil na podlagi omejitve dedovanja po 128. členu Zakona o dedovanju, ki je namenjen prednostnemu poplačilu terjatve države. Četudi zakonodajalec ni izrecno predpisal, da preide na državo oziroma občino bremen prosto premoženje, je to mogoče sklepati iz vsebine zakona. Niti zapuščinsko sodišče pri določitvi deleža prenosa namreč ne upošteva bremen. Sklicuje se na odločbo VSL II Ip 1391/2016. Država ni dedič in ne odgovarja za dolgove zapustnika v smislu 142. člena ZD. Gre za izjemo od splošnega pravila, da zaznamba hipoteke učinkuje tudi nasproti vsakokratnemu lastniku. Poleg tega je sodišče nadaljevalo izvršbo tudi zoper dolžnika, zoper katerega upnik ni predlagal nadaljevanja postopka. Napačen pa je bil tudi pravni pouk. Priglaša pritožbene stroške.

3. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje vlogo dolžnika z dne 11. 1. 2019 obravnavalo zgolj kot „ugovor zoper pravno nasledstvo“. Vendar pa vloga niti po poimenovanju niti po vsebini ni bila zgolj ugovor, temveč tudi pritožba zoper procesni sklep o nadaljevanju izvršbe zoper hipotekarnega dolžnika. Sprememba 56. a člena ZIZ – sprememba naslova člena in dodani drugi odstavek 56. a člena ZIZ – glede pravnega sredstva zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim _dolžnikom_ ni ničesar spremenila – le-to ostaja pritožba. Ugovor novega dolžnika je po izrecni določbi prvega odstavka 56. a člena ZIZ _ugovor zoper sklep o izvršbi_. Res je sicer v novem drugem odstavku 56. a člena ZIZ določeno, da lahko dolžnik in prvotni upnik v primeru spremembe _upnika_ po tretjem odstavku 24. člena ZIZ izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. To, novo pravno sredstvo, pa ne predstavlja ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč ugovor zoper sklep o _nadaljevanju izvršbe_ z novim upnikom. Novo poimenovanje naslova 56. a člena je bilo potrebno le zato, ker se je prej ta glasil „ugovor novega dolžnika“ in glede na novi drugi odstavek tega člena navedeno poimenovanje za celotni 56. a člen vsebinsko ni bilo več ustrezno, ne pomeni pa to spremembe ureditve pravnih sredstev glede sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom. Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom torej pravno sredstvo še vedno ostaja pritožba, ki jo višje sodišče zato obravnava. Ker je 3. točko izreka sklepa razveljavljalo že sodišče prve stopnje s tem, ko je pravzaprav odločilo o pritožbi (v okviru odločitve o ugovoru zoper ta sklep, glej 1. točko izreka sklepa z dne 22. 3. 2019, česar nobena od strank ni izpodbijala), pa višje sodišče glede 3. točke izreka sklepa ni ponovno odločalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev s sklicevanjem na določbi četrtega odstavka 24. člena in drugega odstavka 170. člena ZIZ ter na podlagi ugotovitev, da je po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi lastnik nepremičnine iz izreka sklepa postal hipotekarni dolžnik, in sicer z vpisom v zemljiško knjigo.

7. Izpodbijana odločitev je pravilna. V primeru, ko med izvršilnim postopkom pride do spremembe lastništva nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba, novi lastnik nepremičnine (t.i. hipotekarni dolžnik) z izdajo sklepa, da se izvršba na nepremičnino nadaljuje zoper njega, pridobi možnost sodelovanja v izvršilnem postopku in s tem tudi možnost uveljavljanja tistih ugovornih razlogov, ki preprečujejo upnikovo pravico do poplačila izterjevane terjatve iz kupnine od prodane nepremičnine (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2324/08 z dne 16. 12. 2010, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje).

8. Tak sklep ima zgolj naravo procesno-tehničnega sklepa, za izdajo katerega je pomembno le aktualno zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnine in imetništva hipoteke. Novi lastnik nepremičnine pridobi položaj realnega dolžnika v izvršbi, ki je dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, ne more pa upnik od njega zahtevati tudi poplačila dolga. Ugovore glede hipoteke in glede same terjatve lahko hipotekarni dolžnik uveljavlja v ugovoru novega dolžnika po 56. a členu ZIZ. Da je hipotekarni dolžnik novi lastnik 11/100 deleža na nepremičnini in da je na njem še vedno vpisana upnikova hipoteka, pa le-ta niti ne prereka.

9. Kar se tiče dolžnikove navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo upnikov zahtevek, saj ta zoper hipotekarnega dolžnika nadaljevanja postopka ni predlagal, pa višje sodišče pojasnjuje, da ob upoštevanju aktualnega zemljiškoknjižnega stanja tako prehod predmeta izvršbe in posledično ex lege prehod obveznosti na hipotekarnega dolžnika, da dopusti izvršbo, izvršilno sodišče upošteva glede na podatke v zemljiški knjigi že po uradni dolžnosti, četudi upnik predloga ne poda (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-2324/08, točka 14. obrazložitve).

10. Ostale navedbe, ki se nanašajo na neprehod obveznosti na novega dolžnika, predstavljajo ugovor novega dolžnika po 56. a členu ZIZ, zato se višje sodišče na tem mestu glede njih ne opredeljuje.

11. Po povedanem pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi zoper sklep z dne 22. 3. 2019**

13. Z izpodbijanim sklepom z dne 22. 3. 2019 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru zastavnega dolžnika delno ugodi tako, da se sklep z dne 28. 12. 2018 v 3. točki izreka razveljavi (1. točka izreka sklepa), v preostalem ugovor zastavnega dolžnika Republike Slovenije z dne 15. 1. 2019 zavrnilo (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da zastavni dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka sklepa).

14. Zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se po Državnem odvetništvu pravočasno pritožuje hipotekarni (zastavni) dolžnik (v nadaljevanju tudi dolžnik). Navaja, da bi moralo sodišče, ker upnik na ugovor ni odgovoril, dolžnikove navedbe šteti za resnične ter ugovoru ugoditi. Ker je sodišče v sklepu z dne 28. 12. 2018 navedlo, da gre za novega dolžnika, je očitno ocenilo, da gre za dedovanje, nato pa si je tekom postopka premislilo, saj je nadaljevalo izvršbo zoper RS na podlagi prehoda obveznosti, kar pa sploh ne drži. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je nadaljevalo izvršbo zoper RS na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Sodišče si prihaja v nasprotje, ko navaja, da ne gre za dedovanje, vseeno pa RS odgovarja za dolgove zapustnice. Podobna določba, kot je v 142a. členu ZD, bi bila v nasprotju s 128. členom ZD, saj del premoženja, ki je predmet omejitve, ne sodi v zapuščino, poleg tega tudi ne gre za zapuščino brez dedičev. Sodišče ni odgovorilo, na kakšen način naj država uveljavi povračilo svoje terjatve. Institut kot ga razlaga sodišče, je nesmiseln, poleg tega je tudi izvodenena dolžnikova prednostna poplačilna pravica v primerjavi s situacijo, ko se dediči obvežejo vrniti prejeto denarno socialno pomoč. Četudi zakonodajalec ni izrecno zapisal, da preide na državo bremen prosto premoženje, je to mogoče sklepati iz same vsebine zakona, saj gre za poplačilo terjatve. Tudi pri določitvi deleža lastništva se bremena ne upoštevajo, kar pomeni, da zapuščinsko sodišče šteje, da na državo prenaša neobremenjeno premoženje. Sklicuje se na sklep VSL II Ip 1391/2016. Terjatev upnika na RS ni prešla že zato, ker upnik ni predlagal nadaljevanja izvršbe zoper RS. Zemljiškoknjižno sodišče odloči le o prenosu lastninske pravice, izbris bremen pa je treba doseči v tistem postopku, v katerem so nastala. Takšen način je običajen tudi pri prehodu premoženja na državo po 9. členu oziroma 142a. členu ZD, zato je Okrajno sodišče v Radovljici v zadevi VL 105921/2008 tudi ustavilo izvršbo, s čimer je nastala podlaga za izbris hipoteke v zemljiški knjigi. Do enakega zaključka bi sodišče lahko prišlo ob upoštevanju 128. člena ZD. Terjatev upnika ni prešla na dolžnika, sicer bi ta prenehala zaradi konfuzije. Sodišče pa je tudi kršilo pravila postopka, ko je prekoračilo upnikov zahtevek ter se o tem dolžnikovem očitku tudi ni opredelilo. Poleg ugovora je dolžnik vložil tudi pritožbo, o kateri sodišče še ni niti odločilo. Pravno sredstvo pa je odvisno od tega, ali je dolžnik novi dolžnik po 56. a členu ZIZ ali hipotekarni dolžnik. Glede odločitve o stroških sklep ni obrazložen. Priglaša pritožbene stroške.

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ.

17. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče dolžnikove navedbe (da zaradi omejitve dedovanja ne odgovarja za dolgove prvotnega dolžnika), moralo šteti za resnične ter ugovoru ugoditi. Skladno s prvim odstavkom 58. člena ZIZ sodišče v primeru, da upnik na ugovor ne odgovori, za resnične šteje dolžnikove dejanske navedbe, ne pa tudi njegovih zmotnih materialnopravnih stališč, zato ne drži, da bi sodišče zaradi navedenega moralo ugovoru ugoditi.

18. Prav tako ne drži, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je nadaljevalo izvršbo zoper RS na podlagi četrtega odstavka 24. člena ZIZ. To je pojasnilo tako v sklepu z dne 28. 12. 2018 (glej 6. točko obrazložitve tega sklepa višjega sodišča) kot v izpodbijanem sklepu (glej 8. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), pri čemer je v izpodbijanem sklepu dodatno pojasnilo, da lahko upnik zoper novega lastnika premoženja zahteva dopustitev poplačila terjatve iz premoženja, na katerem ima hipoteko. Pravno nasledstvo je namreč možno tudi zgolj glede obveznosti dopustiti poplačilo iz premoženja, na katerem ima upnik hipoteko, četudi dolžnik sicer res ni dedič po pokojnem dolžniku.

19. Nikakor ne drži, da si sodišče prihaja v nasprotje, ko hkrati trdi, da dolžnik ni dedič, vendar pa ga poimenuje novi dolžnik. Da morajo izvršilna sodišča v situaciji, kot je dana, hipotekarne dolžnike obravnavati kot nove dolžnike v smislu četrtega odstavka 24. člena ZIZ, je odločilo Ustavno sodišče v odločbi Up-2324/08: pri tem je navedlo, da “_ker zastavna pravica (pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi) učinkuje zoper vsakokratnega poznejšega lastnika nepremičnine, vstopi novi imetnik predmeta izvršbe v izvršbo namesto prejšnjega že po samem zakonu, iz česar sledi, da tudi če pritožnica v izvršilnem naslovu ni bila navedena kot dolžnica, to samo po sebi še ni ovira, da v izvršilnem postopku nima procesnega položaja stranke_“ (dolžnika, glej 13. točko obrazložitve ustavne odločbe). Novi dolžniki torej niso samo dediči (ali na primer družbeniki...), temveč tudi hipotekarni dolžniki, kakršen je tudi dolžnik.

20. Ne drži materialnopravno razlogovanje pritožnice, da 128. člen Zakona o dedovanju (ZD) omogoča, da preide na državo bremen prosto premoženje. 128. člen ZD določa, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije. V konkretnem primeru je pritožnik v zapuščinskem postopku zahteval omejitev dedovanja zapustničinega premoženja do zneska 8.595,46 EUR, čemur je zapuščinsko sodišče ugodilo in Republiki Sloveniji izročilo med drugim delež do 11/50 zapustničinega solastniškega deleža do 1/2 na posameznem delu nepremičnine z ID znakom X. Vendar pa je bilo to nepremično premoženje, ki v tem delu torej ni bilo predmet dedovanja, že obremenjeno s prisilno zastavno pravico na podlagi zaznambe izvršbe po sklepu o izvršbi z dne 30. 11. 2012, kot to izhaja iz zemljiške knjige, zato je potrebno upoštevati drugi odstavek 170. člena ZIZ.

21. Ker zakonodajalec v 128. členu ZD ni zapisal, da se na tako pridobljenem premoženju države izbrišejo stvarne pravice oziroma da se premoženje prenaša bremen prosto, je na Republiko Slovenijo prišlo obremenjeno premoženje. Sicer pa v kolikor bi bilo v 128. členu ZD zapisano, da se prenaša premoženje bremen prosto, bi bilo to v nasprotju z osnovami stvarnega prava. Prenehanje hipoteke je namreč urejeno v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), ki v 154. členu določa pogoje za izbris hipoteke iz zemljiške knjige, v katero je ta vpisana. 154. člen SPZ pa kot podlago za izbris oziroma prenehanje hipoteke ne omenja omejitve dedovanja iz 128. člena ZD.

22. Zakonska pridobitev premoženja na podlagi 128. člena ZD res ni primerljiva s prehodom lastništva premoženja na državo na podlagi 9. člena ZD oziroma 142a. člena ZD. Institut prehoda premoženja na Republiko Slovenijo po 9. členu ZD v povezavi s prvim odstavkom 142a. člena ZD namreč predpostavlja, da Republika Slovenija ne odgovarja za zapustnikove dolgove iz razloga neaktivnosti upnikov, saj mora zapuščinsko sodišče, preden izda sklep po 219. členu ZD, izpeljati predhoden postopek oklica neznanim upnikom ter obvestiti Republiko Slovenijo in znane upnike o zapuščini brez dedičev. Šele če ti upniki v šestih mesecih od dneva objave oklica ne zahtevajo, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev v skladu s 142b. členom ZD, sodišče izda sklep v skladu z 219. členom ZD in izroči zapuščino pristojnemu organu.

23. Pojasnjevanje, kako naj država uveljavi poplačilo svoje terjatve, ni stvar sodišča, temveč zakonodajalca, prav tako ni naloga sodišča, da se opredeli, kakšna bi bila primerna zakonska ureditev, ker po mnenju dolžnika podobna določba kot pri 142a. členu ZD v situaciji iz 128. člena ZD ne bi bila ustrezna. Sodišče tudi ni pristojno za presojo smiselnosti ureditve, kakršna ta je (pri čemer je za dolžnika položaj slabši, kot če se dediči obvežejo povrniti vrednost prejete pomoči), temveč je nanjo zgolj vezano.

24. Tudi argument dolžnika, da naj bi zapuščinsko sodišče štelo, da na državo prenaša neobremenjeno premoženje zato, ker bremen pri izračunu deleža prenosa premoženja ne upošteva, na pravilnost materialnopravne presoje v tej zadevi ne more vplivati. Kvečjemu ta argument nasprotuje dolžnikovi tezi, saj bi, če naj bi se res prenašalo bremen prosto premoženje, zapuščinsko sodišče moralo od vrednosti premoženja odšteti vrednosti obremenitev, za kar pa sicer nima prav nobene podlage.

25. V delu, v katerem se dolžnik sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 1391/2016 z dne 20. 9. 2016, višje sodišče pojasnjuje, da ne gre za enako dejansko stanje, saj v tisti zadevi niti ni šlo za izvršbo na nepremičnino, zato je ni bilo mogoče nadaljevati iz razloga, ker bi bila nepremičnina obremenjena (s pogodbeno ali prisilno) hipoteko, vpisano v zemljiški knjigi, ter bi ta kot taka prešla v last novega dolžnika. V tisti zadevi zato res ni bilo podlage za nadaljevanje izvršbe zoper državo, vendar pa je dani primer bistveno drugačen. Pravilno je torej materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je obveznost hkrati ob prenosu lastninske pravice prešla tudi na pritožnika skupaj s prenosom hipoteke na delež dolžnika do 11/100 te nepremičnine.

26. Neutemeljena je tudi navedba, da obveznost na RS ni prešla že zato, ker upnik ni predlagal nadaljevanja izvršbe na RS. Zapis, da je na dolžnika prešla terjatev (pravilno obveznost), pomeni le pomoto, ki pa ne vpliva na razumljivost obrazložitve. Kot že pojasnjeno, je v danem primeru obveznost na novega dolžnika prešla že po samem zakonu, upniku pa predloga za nadaljevanje izvršbe ni bilo treba podati. Izbrisa hipoteke dolžnik v tem postopku ne more doseči, saj sodišče v danem primeru, drugače kot ob prehodu premoženja na državo, nima nobene podlage za ustavitev postopka. Zato je tudi sklicevanje na sklep Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. VL 105921/2008 z dne 11. 4. 2018 povsem pravno nerelevantno.

27. Glede pravnih sredstev v primeru nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika se je višje sodišče že opredelilo v 3. točki te obrazložitve ter o pritožbi zoper sklep z dne 28. 12. 2018 tudi odločilo.

28. Kočno pa višje sodišče ugotavlja še, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dolžnikih stroškov ugovornega postopka ustrezna in dovolj natančna, saj je sodišče pojasnilo, da dolžnik z ugovorom v pretežni meri ni uspel, zato mu na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi ni mogoče priznati stroškov ugovora oziroma jih upniku naložiti v plačilo.

29. Po povedanem pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).