Jedro

Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, po katerih je ustanovljena prepoved razpolaganja le zmanjševala vsebino darila, morebitna kršitev prepovedi razpolaganja ne more biti v kavzalni (51. člen ZOR) zvezi z darilno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je pritožbama tožene stranke ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je zahtevka zoper oba toženca zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, naj jima povrne njune potrebne pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da sta bila ob odstopu dednega deleža pri tožniku vsekakor prisotna tudi motiva, da se dedujoča nepremičnina ne deli in da ostane v družini. Tožnik ne bi nikoli odstopil svojega dednega deleža prvotoženki, če bi vedel, da namerava nepremičnino odtujiti. Iz tega razloga nasprotuje sodbi sodišča druge stopnje, ki pravi, da prepoved odsvojitve in obremenitve ob sklenitvi dednega dogovora ni bila tožnikov motiv. Tožnikov motiv naj bi vsekakor bil, da prva toženka nepremičnine ne bo prodajala, marveč bo ta ostala v družini, kar je toženka tudi natančno vedela. Navedeni motivi in nagibi lahko zaradi svoje pomembnosti prerastejo v pravno podlago pogodbe, kadar ta brez njih ne bi bila sklenjena. V konkretni zadevi naj bi šlo prav za tak položaj, saj je zaradi pozneje nastalih okoliščin (prodaje nepremičnine) odpadla podlaga pravnega posla. Revident dalje nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je prva toženka sporno nepremičnino dala drugotožencu le v najem. Toženka je tožencu nepremičnino v resnici prodala. Zgolj zaradi vpisane prepovedi odsvojitve in obremenitve ni moglo priti do zemljiškoknjižnega prenosa. Toženca sta namreč podpisala prodajno pogodbo in prvotoženka je na podlagi te pogodbe tudi prejela kupnino. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da drugotoženec nepremičnino šteje za svojo. Tožnik ob sklepanju dednega dogovora prav gotovo ni imel motiva, da bi prišlo do "ohranitve premoženja v družini" na tak način.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revident v pretežnem delu napada ugotovljeno dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Revizije pa po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list 36/2004 - UPB2) ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je zato vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Bistvo dejanske podlage sodbe sodišča druge stopnje je v naslednjih ugotovitvah. Nagib za sklenitev darilne pogodbe ni bil v tem, da hiša ostane znotraj družine, marveč je bil slednje lahko le motiv za ustanovitev prepovedi odsvojitve in obremenitve (v nadaljevanju - prepoved razpolaganja). Ta pravica, ki je bila z dednim dogovorom ustanovljena v korist tožnika ter kasneje tudi vpisana v zemljiško knjigo, pa je predstavljala zmanjšanje darila. Nagib za sklenitev darilne pogodbe, ki je konkretiziral splošni darilni namen (causo donandi), je bil po ugotovitvi izpodbijane sodbe v tem, da se je prvotoženka tožniku smilila, ker je bila vdova z enim otrokom. Strah pred odtujitvijo oziroma želja, da nepremičnina še naprej ostane v družini, pa je bil po ugotovitvah sodišča druge stopnje motiv za zavarovanje - ustanovitev prepovedi razpolaganja.

Materialnopravni pomen teh, osrednjih dejanskih ugotovitev je v tem, da razmerje med prepovedjo razpolaganja ter darilno pogodbo ni kavzalno v smislu 1. odstavka 51.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (Uradni list SFRJ 29/78 in naslednji), ko bi bila prepoved razpolaganja tisti nagib, ki bi zaradi svoje pomembnosti prerastel v podlago darilne pogodbe. Razmerje med obema pravnima aktoma torej ni vertikalno. Materialnopravni odraz zgornje dejanske ugotovitve se kaže v prirejenosti (horizontalosti) obeh pravnih aktov, pri čemer prepoved razpolaganja utesnjuje predmet darilne pogodbe - lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Ta je namreč v korist tožnika omejena v enem izmed treh lastninskopravnih upravičenj - v pravici razpolagati z nepremičnino (1. odstavek 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR; Uradni list SFRJ 6/80, oziroma 1. odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ; Uradni list RS 87/2002). Do prenehanja tožnikove pravice, ki jo je v času ustanovitve prepovedi razpolaganja urejalo pravno pravilo 364c paragrafa Občnega državljanskega zakonika - ODZ (sedaj pa jo ureja 38. člen SPZ), je tako vsebina tožničine lastninske pravice na sporni nepremičnini omejena na pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način.

Iz navedenih ugotovitev pogodbenih pravil sledi sklep, da bi v konkretnem pravnem razmerju tudi v primeru, če bi tožnica ravnala v nasprotju s prepovedjo razpolage, ne nastopila prvotoženkina obveznost vrniti, kar je prejela na podlagi darilne pogodbe, saj obravnavana pravna akta, kot rečeno, nista v vertikalnem kavzalnem razmerju ter zato enako velja tudi za razmerje med pravnimi posledicami, ki izhajajo iz obeh pravnih aktov. Ne glede na to pa je sodišče druge stopnje tudi ugotovilo, da prvotoženka ni kršila prepovedi razpolaganja, saj lastninske pravice ni prenesla na drugega toženca niti ni lastninske pravice stvarnopravno obremenila, marveč je z oddajo nepremičnine v najem ravnala v mejah neutesnjenih lastninskopravnih upravičenj imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način. Revizija zato nima prav, ko trdi, da je bila prepoved pravice razpolaganja prekršena. Četudi bi bila (ali je bila) med tožencema sklenjena prodajna pogodba, s tem še ni prišlo do razpolage z lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Prodajna pogodba je namreč zavezovalni pravni posel in sklepanje le-tega toženki ni prepovedano (prim. 460. člen ZOR z uporabo argumenta a fortiori), pa tudi v pravico prepovedi razpolage, ki je ustanovljena v korist tožnika, na ta način ni bilo poseženo. Toženka je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, še vedno lastnica. Pravni red pa ne pozna pojma "dejanski" lastnik. Zato je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da oddaja hiše v najem drugotožencu ne predstavlja razpolage, saj stvarnopravna razmerja na ta način niso bila v ničemer spremenjena.

Vsi navedeni razlogi potrjujejo pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, ki je tožbene zahtevke zavrnilo. Zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženko, naj ta izstavi tožniku za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino ter mu izroči nepremičnino (oboje se nanaša na 1/5 delež le-te), temelji na ugotovitvi, da pravna podlaga toženkine lastninske pravice ni odpadla ter da ni nobenega razloga, ki bi utemeljeval vrnitev darila. Ker tožnik ni solastnik sporne nepremičnine, pa tudi ni aktivno legitimiran od drugotoženca zahtevati, naj se iz sporne hiše izseli.

Ker ni podan uveljavljan revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).