Jedro

Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene dokazov prepričali, da je tožnik je tožencu izročil 19.200 DEM sta pravilno uporabili prvi odstavek 557. člena ZOR, ko sta odločili, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek do dogovorjenega dne 20.7.1995. Ker je v Republiki Sloveniji plačilno sredstvo tolar, sta vrednost v tuji valuti pravilno prisodili v tolarjih. Tudi obresti sta pravilno prisodili, saj tožnik ni zahteval pogodbenih obresti, temveč zakonske zamudne obresti, ki po 277. členu ZOR tečejo od dneva, ko je toženec zamudil z izpolnitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženi plačati tožniku znesek 1.563.456 tolarjev z obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 20.7.1995 do plačila. Proti tej sodbi se je toženec pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je toženec pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, iz 8., 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča in zavrnitev ali zavrženje tožbenega zahtevka. Navaja, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, saj potrdilo ne izkazuje niti prejema zneska, niti datuma. Tudi višina obresti ni zapisana, kar kaže na to, da stranki nista dogovorili obresti in zato tožnik ne more uveljavljati zakonitih zamudnih obresti od 20.7.1995 dalje, ki so tudi presegle višino glavnice, kar po Zakonu o obligacijskih razmerjih ni dovoljeno. Ker ne gre za posojilno pogodbo po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih, meni, da je vprašljiv tudi petletni zastaralni rok in trdi, da je odločitev pritožbenega sodišča napačna. Tožnik tudi ne sme dajati posojil, saj sme take posle opravljati samo banka. Toženec ponavlja, da se ni mogel udeležiti glavne obravnave zaradi bolezni, in če je sodišče kljub temu sodilo, je bistveno kršilo postopkovne določbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je preizkusilo izpodbijani sodbi na podlagi določb veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - prečiščeno besedilo) in Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89), ki je veljal v času nastanka obligacijskega razmerja (glej 1060. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01).

Revizija ne pojasni, zakaj naj bi sodišči storili bistveno kršitev določbe iz prvega odstavka 339. člena ZPP, zato je šteti, da je nista storili. V zvezi s trditvami o kršitvi 8. točke drugega odstavka 393. člena ZPP pa je treba pojasniti, da tožniku ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, saj je prejel vse vloge tožeče stranke in vsa vabila sodišča. Ker sta bili zaradi njegovih opravičil in sklicevanja na bolezen preklicani glavni obravnavi dne 13.7.2000 in 19.10.2000, bi moral priti vsaj na tretji narok za glavno obravnavo, ali pa koga pooblastiti za zastopanje, kakor navaja sodišče druge stopnje. Tožnik bi se moral sam prepričati, če je bil preklican tudi tretji narok za glavno obravnavo, saj je tisti, ki vodi postopek po določilih procesnega zakona, sodišče, in ne on. Tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ker sta sodbi dovolj jasno utemeljeni, razglabljanje o tem, ali se sme tožnik ukvarjati z dejavnostjo dajanja posojil ni bistveno za odločitev da mora toženec vrniti prejeti denar.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili, saj morata stranki, ki skleneta posojilno pogodbo, izpolniti dogovorjeno. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ocene dokazov prepričali, da je tožnik tožencu izročil 19.200 DEM, sta pravilno uporabili prvi odstavek 557. člena ZOR, ko sta odločili, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek do dogovorjenega dne 20.7.1995. Ker je v Republiki Sloveniji plačilno sredstvo tolar, sta vrednost v tuji valuti pravilno prisodili v tolarjih. Tudi obresti sta pravilno prisodili, saj tožnik ni zahteval pogodbenih obresti, temveč zakonske zamudne obresti, ki po 277. členu ZOR tečejo od dneva, ko je toženec zamudil z izpolnitvijo. Prepoved, da bi obresti presegle glavnico, je uzakonil po izdaji sodbe prve stopnje uveljavljeni OZ, medtem ko je ZOR (v besedilu, ki je veljalo v času nastanka obligacijskega razmerja in ob zaključku glavne obravnave) ni poznal. Tudi toženčev ugovor zastaranja sta sodišči utemeljeno zavrnili z uporabo splošnih določb o zastaranju terjatev, zlasti 371. člena ZOR, po katerem terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen drugačen rok. Ker od dneva, ko bi moral toženec izpolniti svojo obveznost, do vložitve tožbe 15.3.2000 ta rok ni potekel, toženčeva obveznost ni zastarana.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).