Jedro

Obtoženec, ki je, kot to izhaja iz njegovega zagovora, bil prvi v kupeju vlaka, je imel dovolj časa, da je mamilo (zapakirano v kozmetični embalaži) skril pod sedež, saj sta šele dvajset minut po njegovem prihodu v kupe prišli ostali dve potnici. V povezavi z najdenimi mili v obtoženčevi prtljagi (ki se po proizvajalcu in državi porekla, ujemata z delom embalaže, v kateri je bilo skrito mamilo) ter nenazadnje tudi okoliščino, da je uporabljal ponarejen potni list (iz žigov v tem potnem listu pa izhaja, da po izstopnem žigu iz Peruja z dne 28.03.1996 navedeni potni list do obtoženčevega potovanja v Bukarešto ni bil uporabljen za prestop nobene meje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil prav obtoženec eden izmed kurirjev, ki je mamilo prenašal na poti do kupca ter so zato pritožbene navedbe v zvezi s tem obtožencu očitanim kaznivim dejanjem neutemeljene. Prvi test mamila, ki so ga, kot to izhaja iz podatkov spisa, naredili cariniki, je pokazal, da je bilo najdeno mamilo kokain. Ta njihova ugotovitev je v nadaljnjem postopku bila potrjena tudi s strokovnim mnenjem laboratorija MNZ ter na glavni obravnavi zaslišanimi pričami, zato zgolj okoliščina, da je strokovno mnenje podal laboratorij MNZ, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za 1815,93 g kokaina, ne more vplivati.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega JCAD se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ (dejanje opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero mu je določilo kazen dveh let zapora in kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 256/III in I KZ (dejanje opisano pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero mu je določilo kazen šestih mesecev zapora; nakar je obtožencu po določbi 47. člena KZ izreklo enotno kazen dveh let in štirih mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dobo desetih let. V izrečeno enotno kazen je sodišče prve stopnje obtožencu vštelo čas prebit v priporu od 06.09.1998 dalje. Obtožencu je odvzelo mamila (1815,93 g kokaina) in potni list Republike Ekvador. Oprostilo pa ga je plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožil obtoženčev zagovornik ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obeh očitanih kaznivih dejanj; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; oziroma tako, da obtožencu izrečeni kazni zniža. Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga zavrnitev pritožbe.

Skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je bila seja senata sodišča druge stopnje opravljena kljub temu, da se je obtoženec (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil. Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obeh obtožencu očitanih kaznivih dejanj ugotovilo pravilno in popolno, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo ter na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Pravilno je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obtoženec zaradi prodaje prenašal mamilo-kokain ter, da je ob prestopih slovenske meje uporabil ponarejen potni list. Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi, iz katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obtoženca, ki svojo povezanost z mamili zanika, glede uporabljenega potnega lista pa v zagovoru navaja, da mu je bil na njegovo prošnjo izdan na meji med Ekvadorjem in Perujem v marcu 1996 ter tako pritožba, zgolj s ponavljanjem zagovora obtoženca, dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o krivdi obtoženca, kar je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo, ne more omajati. Tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma, da je ekvadorski potni list, katerega je obtoženec uporabljal, predrugačen, kar je obtoženec vedel. To ne izhaja le iz zagovora obtoženca, ki sam pove, da v njem vpisani osebni podatki (razen njegovega imena) niso njegovi pravi osebni podatki, temveč tudi iz preko Interpola opravljenih poizvedb v Ekvadorju, iz katerih izhaja, da obtoženec ni vpisan v register prebivalcev te države ter, da je bil potni list, katerega je uporabljal obtoženec, izdan dne 05.10.1995 državljanki Ekvadorja. Tako so neutemeljene navedbe v pritožbi, da je do vpisa napačnih osebnih podatkov v potni list prišlo zaradi napake pristojnega državnega organa; glede na zagovor obtoženca, da je vedel, da vsebina listine (rojstni podatki) ni prava in je tak potni list kljub temu uporabil za pot v Romunijo (s čimer je uresničil vse znake očitanega mu kaznivega dejanja ponarejanja listin), pa sam način predhodnega predrugačenja potne listine (zamenjava celotne biografske strani potnega lista) niti ni bistven.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje izvedeni dokazni postopek ne dopušča dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je mamilo-kokain, najdeno skrito v kupeju vlaka, namenjenega iz Budimpešte v Benetke, prenašal prav obtoženec. Prepričljivi pa so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje, iz katerih je sodišče zagovor obtoženca, da je bil njegov namen udeležiti se festivala v Bukarešti (glede na njegove premoženjske razmere, kot izhajajo iz njegovega zagovora), ocenilo kot neprepričljiv. Obtoženec, ki je, kot to izhaja iz njegovega zagovora, bil prvi v kupeju vlaka, je imel dovolj časa, da je mamilo (zapakirano v kozmetični embalaži) skril pod sedež, saj sta šele dvajset minut po njegovem prihodu v kupe prišli ostali dve potnici. V povezavi z najdenimi mili v obtoženčevi prtljagi (ki se po proizvajalcu in državi porekla, ujemata z delom embalaže, v kateri je bilo skrito mamilo) ter nenazadnje tudi okoliščino, da je uporabljal ponarejen potni list (iz žigov v tem potnem listu pa izhaja, da po izstopnem žigu iz Peruja z dne 28.03.1996 navedeni potni list do obtoženčevega potovanja v Bukarešto konec avgusta 1998 ni bil uporabljen za prestop nobene meje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil prav obtoženec eden izmed kurirjev, ki je mamilo prenašal na poti do kupca ter so zato pritožbene navedbe v zvezi s tem, obtožencu očitanim kaznivim dejanjem, neutemeljene. Prvi test mamila, ki so ga, kot to izhaja iz podatkov spisa, naredili cariniki, je pokazal, da je bilo najdeno mamilo kokain. Ta njihova ugotovitev je v nadaljnem postopku bila potrjena tudi s strokovnim mnenjem laboratorija MNZ ter na glavni obravnavi zaslišanimi pričami, zato zgolj okoliščina, da je strokovno mnenje podal laboratorij MNZ, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za 1815,93 g kokaina, ne more vplivati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba obtoženčevega zagovornika zoper odločbo o kazni, saj pritožba tudi ne navaja nobenih novih okoliščin, ki jih pri odmeri kazni ne bi upoštevalo že sodišče prve stopnje. Pri odmeri posamičnih kazni, ki sta blizu zakonskemu minimumu zagrožene kazni za obtožencu očitani kaznivi dejanji, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako olajševalne okoliščine (obtoženčeve socialne in družinske razmere in v zagovoru zatrjevano dosedanjo nekaznovanost) kot obteževalno okoliščino (naraščanje kaznivih dejanj z mednarodno povezavo) ter sta tudi po oceni sodišča druge stopnje tako posamični, kot enotna kazen primerni teži dejanj in stopnji obtoženčeve krivde.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je obtoženca, ki je brez premoženja in mu je izrečena daljša prostostna kazen, zato oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.