Jedro

Tožnik je delo za toženo stranko opravljal osebno in je zanj mesečno prejemal plačilo. Delo je opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, enako kot redno zaposleni delavci. Izpolnjeval je tudi razpisne pogoje za opravljanje dela. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko in ga je ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato utemeljeno ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Tožnik namreč v 30 dnevnem roku po prenehanju dela za toženo stranko, to je od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“ z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja ter zanj od obračunane bruto plače za 25. plačni razred odvesti predpisane davke in prispevke, vse v roku 8 dni (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011, 2012, 2013 in 2014 v zneskih, razvidnih iz III. točke izreka sodbe, od bruto zneskov odvesti akontacijo dohodnine ter mu izplačati ustrezeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz III. točke izreka sodbe, vse v roku 8 dni (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 1. 10. 2014 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“ z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo na delovno mesto „likovni TV oblikovalec“, da ga je dolžna za čas od 1. 10. 2014 dalje prijaviti v obvezno zavarovanje iz delovnega razmerja in zanj od obračunane bruto plače za 25. plačni razred odvesti predpisane davke in prispevke ter mu od obračunanih zneskov bruto plač oziroma odvedenih davkov in prispevkov plačati zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 519,00 EUR ter mu po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila, plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega neto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011, ter obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku 121,10 EUR ter mu po odvodu davkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 531,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naloži plačilo stroškov na prvi stopnji, prav tako pa naloži v plačilo stroške tožnika v zvezi s pritožbo oziroma podrejeno, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik poudarja, da je začel na podlagi različnih pogodb civilnega prava sodelovati s toženo stranko še pred letom 2011 in sicer najprej na regionalnem centru A., kasneje pa tudi na TV B.. V letu 2011 je tožnik prevzel delo vodje grafike na regionalnemu centru A., prav tako pa je opravljal delo oblikovalca grafike in operaterja grafike. Za marketing in zunanje naročnike, ki želijo oglaševati na TV frekvenci TV A. je izdeloval tudi EPP oglase. Pri TV oddajah je skrbel za celoten ... oddaj. Eden izmed prvih večjih grafičnih podvigov sta bila video strani oziroma info kanal TV A. in interaktivna nagradna igra C., ki se uporablja v oddaji D.. Poleg navedenih nalog pa je opravljal tožnik tudi druga dela. Pri opravljanju nalog zajema je tožnik sprejemal material iz različnih virov in medijev ter ga nalagal na različne strežnike in montaže. Opravljal je koordinacijo med različnimi službami zunaj in znotraj B.. Poskrbeti je moral, da so oddaje posnete, sprejete, premontirane in poslane. Izvzeta ni niti montaža v programu .... V manjšem obsegu je opravljal tožnik tudi delo postavljanja scene in njenih elementov glede na potrebe in zahteve oddaj. Sodeloval je tudi pri nekaterih projektih kot asistent E., kjer je poskrbel za postavitev kamer in snemalne tehnike s pripadajočimi deli opreme in kabli, prav tako pa je nudil tudi pomoč pri tehnični realizaciji projektov. Tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da so v obdobju od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 podani elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da tožniku za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 ni mogoče priznati delovnega razmerja, saj je prišlo do prenehanja opravljanja dela za toženo stranko na tožnikov predlog, ter da bi moral tožnik za priznanje delovnega razmerja za čas od 14. 1. 2015 dalje, vključujoč poziv nazaj na delo v 30-dnevnem roku po 31. 3. 2015 zahtevati ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, kar pa ni zahteval, tožnik posebej poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v povsem identičnih zadevah tožnikom oziroma tožnicam, ki so opravljali za toženo stranko delo na podlagi pogodb civilnega prava in po vložitvi tožbe niso bili več v pogodbenem razmerju, priznalo delovno razmerje tudi po prenehanju pogodbenega razmerja, ne da bi tožniki oziroma tožnice zoper toženo stranko uveljavljali tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 266/2009, VIII Ips 321/2009 in VIII Ips 152/2012. Opozarja, da je neenotna tudi sodna praksa sodišča druge stopnje, saj je v povsem identični zadevi sodišče druge stopnje sodbo pod opr. št. Pdp 300/2010 tožniku priznalo delovno razmerje za nedoločen čas od 7. 2. 2009 dalje, čeprav je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo in posebnega ugotovitvenega tožbenega zahtevka, da mu je pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito, sploh ni oblikoval. Po oceni tožnika bi moralo sodišče predmetni spor o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, v katerem je tožnik dne 23. 9. 2014, t.j. v času, ko je pri toženi stranki v skladu s sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju, še opravljal delo, pravočasno podal toženi stranki zahtevo za varstvo pravic v skladu z določili prvega odstavka 200. člena ZDR-1 ter nato v roku iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasno vložil tudi tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ločiti od spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Po oceni tožnika zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas sam po sebi vključuje tudi priznanje delovnega razmerja po prenehanju civilnega razmerja, saj ugoditev takšnemu zahtevku vključuje že sama po sebi tudi ugoditev zahtevku za reintegracijo in reparacijo. Takšno stališče je že sprejela sodna praksa v sporih zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ugotovljena nezakonitost se nanaša na samo pogodbo in ne neposredno na prenehanje te pogodbe, saj ob normalnem izteku pogodba o zaposlitvi za določen čas ne preneha nezakonito. Nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas tako ni vezana na nezakonitost samega izteka dela po tej pogodbi po poteku določenega časa, marveč na nezakonite razloge sklenitve takšne pogodbe ali če delavec ostane na delu. Glede na to, da so bili v predmetnem individualnem delovnem sporu elementi delovnega razmerja podani že dne 29. 9. 2011, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje in so bili že od navedenega dne dalje izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, tožnikovo prenehanje opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o poslovnem sodelovanju ob zakonski domnevi obstoja dejanskega delovnega razmerja vse od 29. 9. 2011 dalje, ne more imeti za posledico prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku priznalo delovno razmerje samo do 30. 9. 2014 nezakonito poseglo v že ugotovljeno (sodno priznano) delovno razmerje in s tem kršilo tožnikove pravice iz delovnega razmerja. Ne glede na navedeno pa tožnik ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrglo njegov tožbeni zahtevek, s katerim je predlagal ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 3. 2015 nezakonito, saj je pooblaščenec v skladu s četrtim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih spremenil tožbo glede tega zahtevka na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2015, ob tem, da je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložena v roku 30 dni po prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Sklicuje se na sodbo opr. št. Pdp 420/2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo s pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Na podlagi 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Uradni list RS, št. 21/2013) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1 oziroma 9. člena ZDR). ZDR-1 v drugem odstavku 11. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1 oziroma 54. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ki sta ga stranki uredili na podlagi pogodb civilnega prava od 29. 9. 2011 dalje za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“ z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda.

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik delo za toženo stranko opravljal osebno, da je prejemal plačilo za svoje delo mesečno, da je delo opravljal po navodilih in pod nadzorom delodajalca, da je delo opravljal enako kot redno zaposleni delavci ter da je tudi izpolnjeval razpisne pogoje za opravljanje svojega dela. Sodišče prve stopnje je zato ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 29. 9. 2011 do 30. 9. 2014 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto „likovni TV oblikovalec“ z mesečno osnovno plačo v višini 25. plačnega razreda. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik s 1. 10. 2014 prenehal opravljati delo za toženo stranko, ter ga ponovno opravljal v času od 14. 1. 2015 do 31. 3. 2015 po novi pogodbi. Sodišče mu zato ni priznalo delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 in tudi ne delovnega razmerja po 1. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v 30 dnevnem roku od 31. 3. 2015 ni zahteval ugotovitve nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zato je njegov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja od 14. 1. 2015 dalje neutemeljen.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v času od 1. 10. 2014 do 13. 1. 2015 ni opravljal dela za toženo stranko. Tožnik pa je ponovno začel opravljati delo za toženo stranko od 14. 1. 2015 dalje do 31. 3. 2015. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je že v času, ko je pri toženi stranki v skladu s sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju še opravljal delo, to je dne 23. 9. 2014 pravočasno podal zahtevo za varstvo pravic v skladu z določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1 ter nato v roku iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasno vložil tudi tožbo zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožniku ravno zaradi tega, ker je pravočasno uveljavljal obstoj delovnega razmerja, pred tem, ko je še opravljal delo za toženo stranko bilo tudi ugodeno tožbenemu zahtevku na priznanje obstoja delovnega razmerja do 30. 9. 2014. Ker pa je tožnik prenehal z delom pri toženi stranki od 1. 10. 2014 do 13. 5. 2015, potem pa, ko mu pogodba ni bila podaljšana oziroma ni sklenil ponovne pogodbe s toženo stranko, ni mogoče slediti pritožbi, da je tožnik spremenil tožbeni zahtevek na naroku za glavno obravnavo dne 6. 5. 2015, s tem da je bila tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja vložena v roku 30 dni po prenehanju pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik na naroku dne 6. 5. 2015 ni spremenil tožbenega zahtevka, navedel je le, da je delo opravljal za toženo stranko do 31. 3. 2015. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik po 31. 3. 2015, ko mu ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ni bil več v pogodbenem razmerju s toženo stranko in tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imela elemente delovnega razmerja, zato bi moral tožnik za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu zahtevati tudi ugotovitev nezakonitosti prenehanja takšnega razmerja. Če bi torej tožnik želel doseči pravice iz delovnega razmerja tudi po 1. 4. 2015, bi moral uveljaviti in doseči tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sodbi opr. št. VIII Ips 54/2014, v sodbi VIII Ips 45/2014 in v sodbi VIII Ips 228/2014. Neutemeljeno je sklicevanje na domnevne drugačne odločitve Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča. Stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik uveljavljati nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, če bi želel doseči pravice tudi po 1. 4. 2015, ni novo. Zato ne gre za spremembo sodne prakse ali za celo nekakšno spreminjanje sodne prakse za nazaj. Ker v konkretni zadevi tožnik zahtevka za ugotovitev prenehanja nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal, je izpodbijani del sodbe pravilen in zakonit. 9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen zaključek, da tožnik neutemeljeno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja tudi za čas po 1. 4. 2015 oziroma 14. 1. 2015. 10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani (zavrnilni del) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).