Jedro

Rok za vložitev tožbe je procesni rok, zato je vrnitev v prejšnje stanje dopustna, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP, torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Zaradi zmotnega materialno pravnega stališča, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo (prvi odstavek) ter tožbo zavrglo (drugi odstavek).

2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in ker je protisloven s procesnimi dejanji v zvezi s sklepom z dne 20. 2. 2014 ter sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 114/2014 z dne 10. 3. 2014. Navaja, da sklep sodišča temelji na domnevi, da je bila odločba z dne 29. 7. 2013 pravilno vročena. S tem se ne strinja, saj ni obstajal noben od razlogov iz prvega do četrtega odstavka 96. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in tudi ni nobenega opravičila, da bi se pošiljka vročala z javnim naznanilom. Poudarja, da je upravni organ upravni akt pošiljal na napačen naslov in da zaradi njihove napake pošiljka ni bila vročena po normalni poti. Zaradi napačno izpisanega naslova in sicer izpuščene črke „j“, vročevalec naslovljenca ni našel, zato je pošiljko že drugi dan z oznako „neznan“ vrnil pošiljatelju. Pošiljatelj bi v tem primeru po določbi četrtega odstavka 96. člena ZPP moral preveriti uradne evidence iz CRP. Če bi to storil, bi uvidel napako in pošiljko poslal na pravi naslov. Tožnik je pred tem od istega organa na naslov v A. brez zapletov prejel več aktov z osebno vročitvijo, razen ravno tega, za tožnika tako pomembnega. Meni, da nikakor ni mogoče šteti, da je bila izpodbijana odločba vročena na kakršenkoli preverjen način. Tožnik je upravni akt pridobil na podlagi osebne poizvedbe, o čemer obstaja zapis strokovne sodelavke B.B. z dne 13. 11. 2013. Na naknadno poslani kopiji odločbe je datum 20. 11. 2013, ki je prispela v roke tožnika z navadno pošto v sredo 27. 11. 2013. Glede na povedano vztraja, da noben procesni rok ne more veljati, pač pa je treba šteti, da je tožba vložena pravočasno, bodisi zaradi molka upravnega organa oz. takrat, ko je tožnik izvedel za upravni akt. Sodišče je s sklepom z dne 20. 2. 2014 ter nato Višje delovno in socialno sodišče s sklepom z dne 10. 3. 2014, opravilo določena procesna dejanja, kar je dajalo vtis, da je predhodni postopek zaključen in da je zadeva stekla. Menil je, da je sodišče štelo, da je pri vročanju prišlo do pomote in da je to upoštevalo, ne glede na stališče toženca. Tožnik je prepričan, da je zahtevek za sodno varstvo upravičen in da bo sodišče ugodilo njegovi zahtevi. V tem primeru gre za tožbo, ki se nanaša na odločbo o odmeri pokojnine z dne 15. 3. 2013 v povezavi z odločbo z dne 29. 7. 2013. Drugi zavrnjeni zahtevek glede lastnosti zavarovanca, ker se tožnik na sklep ni pritožil, za obravnavo tega predmeta ni relevanten.

3. Dne 6. 7. 2015 je tožnik predložil dodatni predlog k pritožbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 2/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Vrnitev v prejšnje stanje je inštitut procesnega prava, katerega namen je omiliti posledice zamujenih pravnih dejanj pri prekluzivnih procesnih rokih. ZPP tako v prvem odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je narok oz. rok zamudila iz opravičenega vzroka.

7. Vrnitev v prejšnje stanje je dopustno le zoper procesne zakonske roke, ne pa zaradi zamude materialno pravnih rokov. Če stranka zamudi materialno pravni rok, ni vrnitve v prejšnje stanje. Zato je v konkretnem primeru, ko je sporno, ali je vrnitev v prejšnje stanje dopustno, temeljno vprašanje, kakšen rok je rok za vložitev tožbe.

8. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da rok za vložitev tožbe predstavlja materialno pravni rok in da zato vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna. Takšno stališče je v zadevi opr. št. VIII Ips 180/2006 z dne 25. 10. 2007 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS. Tak zaključek je sprejelo zato, ker je rok za vložitev tožbe določen tako v materialnem kot v procesnem predpisu. Vendar pa je Vrhovno sodišče RS kasneje zaradi enakega obravnavanja podobnih pravnih situacij v sklepu opr. št. VIII Ips 58/2013 z dne 14. 1. 2014 in nato v zadevi opr. št. VIII Ips 98/2015 z dne 13. 7. 2015, zavzelo drugačno stališče, da je rok za vložitev tožbe v socialnih sporih določen v 72. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) procesni rok. Poudarilo je, da okoliščina, ali je rok določen v materialnem ali procesnem predpisu ni odločilen kriterij za razmejitev rokov na materialne in procesne, ampak da je prvenstveno treba upoštevati vsebino tega, na kar se rok nanaša. V zadnji zadevi z dne 23. 7. 2015, ko je bilo prav tako sporno ali gre za materialni ali procesni rok, pa je še poudarilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), enako pa že prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki sta materialna predpisa, vsebujeta tudi postopkovne določbe, med katere sodita tudi določba 171. člena ZPIZ-2 oz. 252. člena ZPIZ-1. Te določbe enako kot 72. člen ZDSS-1 določata le pravico do sodnega varstva, ki jo lahko stranka uveljavlja v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji, to je dokončne odločbe.

9. Ker je glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča RS rok za vložitev tožbe procesni rok, je načeloma vrnitev v prejšnje stanje dopustno, seveda, če so zato izpolnjeni pogoji, določeni v ZPP. Torej, če je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen pravočasno in če je utemeljen. Glede na drugi odstavek 117. člena ZPP je namreč vrnitev v prejšnje stanje mogoče predlagati le po 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok, če pa je za zamudo zvedela šele pozneje, od dneva, ko je zato zvedela, s tem, da se glede na tretji odstavek istega člena po preteku šestih mesecev od dneva zamude, vrnitev v prejšnje stanje ne more več zahtevati. Po prvem odstavku 120. člena ZPP prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže že predsednik senata s sklepom, v nasprotnem primeru pa glede na drugi odstavek istega člena razpiše narok, razen če so dejstva, na katere stranka opira predlog, splošno znana, ali če se vrnitev predlaga iz očitno neopravičenega razloga.

10. V ponovljenem postopku bo sodišče na podlagi vseh okoliščin, skladno z drugim in tretjim odstavkom 117. člena ZPP presodilo, ali je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno. V kolikor je predlog pravočasen, bo postopalo skladno s 120. členom ZPP in presodilo utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter posledično pravočasnost tožbe, vložene 23. 12. 2013, posebej v delu, ki se nanaša na priznanje lastnosti zavarovanca in posebej zaradi nepravilne odmere pokojnine v zvezi z dokončno odločbo z dne 29. 7. 2013 ter prvostopno odločbo z dne 15. 3. 2013. 11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.