Jedro

Akta poslovanja, četudi je po zunanji obliki sestavljen kot upravna odločba in izdan v upravnem postopku, ni šteti za upravno odločbo.

Izrek

Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2985/97-6 z dne 7.3.2000 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 25.8.1996, s katero pa je v ponovljenem postopku zavrnila njegov predlog, da se odločba Oddelka za gospodarstvo in finance občine M. z dne 23.9.1995 izreče za nično. Po presoji tožene stranke ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP (odločba izdana v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku) ni podan, kakor tudi niso podani ostali ničnostni razlogi. V primeru, ko pravni akt obstaja, pa je morebiti kršeno pravilo postopka o obliki, v kateri se mora izdati tak akt v zadevi, to ne pomeni, da je tak akt zaradi te okoliščine ničen. Torej morebitna kršitev 81. člena Statuta tedanje občine M. glede pristojnosti organov občine, ne more predstavljati ničnostnega razloga. Takšna kršitev bi bila podana le, če upravni organ sploh ne bi bil pristojen odločati v dani zadevi.

Sodišče prve stopnje se s presojo tožene stranke ni strinjalo. Z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance Skupščine občine M. z dne 23.9.1995 je upravni organ odločil, da se F.P., kmetu iz L.d., pošta S. neodplačno vrne v last nepremičnina v izmeri 400 m2, parc. št. 165, zemljiškoknjižni vložek, št. 40 k.o. S.d., ki je vpisana kot družbena lastnina, na kateri ima pravico uporabe občina M. Iz navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo v zadevi odločeno o razpolaganju z družbenim premoženjem v upravljanju občine M. Po določbi 20. alinee 123. člena Statuta je odločala o razpolaganju z družbenim premoženjem v upravljanju občine skupščina občine na sejah s sklepom. Tak sklep pa je po mnenju sodišča šteti za akt poslovanja, saj je bilo z njim odločeno o razpolaganju z družbenim premoženjem v upravljanju občine. Ker akta poslovanja ni šteti za upravno zadevo, o njem ni mogoče odločati v upravnem postopku. Prav to pa je bistvo predloga tožeče stranke, ki v tožbi navaja, da o prenosu družbenega premoženja v upravljanju občine v zasebno last ne more oziroma ni pooblaščen odločati upravni organ v upravnem postopku. Ker sodišče meni, da so stvari, o katerih ni mogoče odločati v upravnem postopku, stvari oziroma zadeve, o katerih se izdajajo akti poslovanja, je zatrjevani ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP izkazan in je odločba tožene stranke nezakonita. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter naložilo toženi stranki, da ponovno odloči v roku 30. dni od dneva pravnomočnosti te sodbe, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča. Pritožbo vlaga tožena stranka in v njej navaja, da predloga ni vložila upravičena oseba. Prvostopni upravni organ je odločil na predlog stranke, P.P. pa ni imel položaja stranke v upravnem postopku. Po oceni tožene stranke odločba o vrnitvi parcele nima narave akta poslovanja, s katerim je bilo odločeno o razpolaganju z družbenim premoženjem. Z navedeno odločbo je namreč občina vrnila zemljišče, ki ga je imela v posesti in s tem tudi v upravljanju.

Vrnitev stvari, ki jo je bila občina dolžna vrniti takrat, ko je ne bi več rabila, ne predstavlja razpolaganja s stvarjo v smislu, kot to navaja prvostopno sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbo zavrne.

Stranka z interesom D.P., ki jo zastopa D.K., odvetnik v C., in zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo, na pritožbo tožene stranke nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Iz razloga 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki ga uveljavlja tožnik, se izreče za nično odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Gre za dva primera absolutne stvarne nepristojnosti organa, ker je z upravnim aktom odločil o stvari, ki ni upravna stvar.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje sicer navedlo pravilne razloge o tem, da sporni akt ni upravni akt, temveč akt poslovanja, saj se z njim ni odločalo o kakšni pravici ali obveznosti posameznika, pač pa se je z njim razpolagalo z družbenim premoženjem v upravljanju občine, torej se je odločalo o drugem, civilnopravnem razmerju. Zaradi take vsebine tega akta, četudi je po zunanji obliki sestavljen kot upravna odločba in izdan v upravnem postopku, ni šteti za upravno odločbo. Akt poslovanja pa ni upravna stvar, ki jo ureja upravno pravo. Zato tudi ničnostni razlog ni podan, saj akta poslovanja ni mogoče v upravnem postopku proglasiti za ničnega. Zato je presoja sodišča prve stopnje o tem, da obstoji ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP zmotna in pravilna ugotovitev tožene stranke, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena zakona o upravnem sporu (ZUS) zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.