Jedro

Glede na vsebino pritožbenih navedb je uvodoma poudariti, da se obdolženki v okviru storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 nista očitali izvršitveni obliki ponareditve listin (same vsebine le-teh), temveč izvršitveni ravnanji uporabe ponarejenih listin (ponudb, ki sta podrobneje opredeljeni v krivdoreku).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene M.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo M.T. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako kaznivo dejanje določilo dva meseca zapora, nato pa po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece in petnajst dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženka plačati stroške kazenskega postopka, in sicer stroške izvedenine v znesku 363,92 EUR, stroške pričnin v višini 155,10 EUR, stroške pooblaščenca, o katerih bo odločeno naknadno s posebnim sklepom, ter sodno takso v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, kot to navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, obdolženko oprosti oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec oškodovanca D.B., odvetnik J.F., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in obdolženki naloži povrnitev stroškov kazenskega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik se sicer pritožuje „iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov“, vendar v pritožbi graja le pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega pa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženka storila očitani ji kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče se zato, ne da bi ponavljalo dokazne ocene sodišča prve stopnje, v celoti sklicuje na ustrezne razloge izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša, ter v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, le še dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero se zagovornik ne strinja, saj meni, da je sodišče prve stopnje napravilo napačen zaključek, ko je v celoti sledilo izpovedbam kot prič zaslišanih oškodovancev S.Š. in D.B. Zavarovanja po spornih ponudbah, ki sta bili predani obdolženki s podpisi, kakršni so pač bili, so bila namreč nedvomno sklenjena. Obe navedeni priči sta zavarovanja tudi hoteli skleniti in sta zavarovalne premije plačali, na podlagi spornih ponudb pa sta prejeli zavarovalne police. Tako je nelogično, da sodišče prve stopnje verjame priči D.B., da predmetnega zavarovanja naj ne bi sklepal, ko pa je v spisu njegov dopis z dne 15. 6. 2017, v katerem je jasno navedel, da je zavarovanje po polici, ki naj bi bila ponarejena, sklenil in da ga s tem dopisom odpoveduje, saj je dobil drugo zavarovanje, kot je mislil, da ga sklepa. Zagovornik ob tem še poudarja, da se sodišče prve stopnje do tega dopisa sploh ni opredelilo oziroma ni upoštevalo iz njega izhajajočih dejstev.

7. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Glede na vsebino pritožbenih navedb je uvodoma poudariti, da se obdolženki v okviru storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 nista očitali izvršitveni obliki ponareditve listin (same vsebine le-teh), temveč izvršitveni ravnanji uporabe ponarejenih listin (ponudb, ki sta podrobneje opredeljeni v krivdoreku). Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je zato bilo, ali sta podpisa na ponudbah lažna, kar je obdolženka, ob njihovi predložitvi zavarovalnici G. d.d. Ljubljana, vedela, saj ponudb niti D.B. niti S.Š. nikoli ni izročila v podpis. Pri odgovoru na to vprašanje sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo neprepričljivemu zagovoru obdolženke, ki je zanikala storitev očitanih kaznivih dejanj in zatrjevala, da glede na to, da so bili takrat samo „oni“ v pisarni, smatra, da je šlo za podpisa D.B. in S.Š.. Razloge izpodbijane sodbe namreč ni oprlo zgolj na izvedensko mnenje grafologa dr. D.K., kot skuša v to prepričati pritožba, temveč tudi na druge izvedene dokaze (listinska dokumentacija ter izpovedbe prič D.B., S.Š., J.S., C.R. in T.K.). Pritrditi je sicer pritožbi, da izvedenec grafolog dr. D.K. po primerjavi spornega in primerjalnih podpisov (D.B., S.Š. in K.Z.B.) svojega mnenja ni podal z najvišjo stopnjo na referenčni lestvici, temveč je podal zaključek, da je možno, da spornega in primerjalnih podpisov ni napisala ista oseba, vendar to ne pomeni, da je zato podan dvom o okoliščini, da ponudbi nista podpisali priči D.B. in S.Š., kot to zmotno zatrjuje zagovornik. Še zlasti ne ob upoštevanju preostalih izvedenih dokazov, ki so omogočali logično in prepričljivo oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer izpovedb priče J.S., ki je pojasnil, da so iz L. dobili informacijo, da se podpisi na ponudbah naj ne bi ujemali, ter priče T.K., ki je prepričljivo izpovedala, da jo je Z. G. d.d. najela kot detektivko z nalogo, da opravi razgovore s strankami in pridobi njihove podpise, pri čemer sta ji tako D.B. kot tudi S.Š. povedala, da podpisa na spornih ponudbah nista njuna, niti od njunih družinskih članov. Slednje sta oba verodostojno potrdila tudi, ko sta bila pred sodiščem zaslišana kot priči, pri čemer je D.B. posebej izpostavil, da zavarovanja po ponudbi, ki je predmet očitka niti ne bi sklenil, saj je imel ravno takšno vrsto zavarovanja že sklenjeno pri drugi zavarovalnici, poleg tega pa tovrstno zavarovanje niti ne bi bilo logično, saj je bilo potovanje, ki ga je rezerviral, dosti dražje, kot pa strošek odpovedi, ki bi naj bil zavarovan s tako sklenjenim zavarovanjem. Ravno v tej zvezi se je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo tudi do dopisa z dne 15. 6. 2017, ki ga je priča D.B. posredoval zavarovalnici, zato so pritožbeni pomisleki v tej smeri povsem neutemeljeni.

8. Ob tem je glede na pritožbene očitke še dodati, da je sodišče prve stopnje izpovedbi prič D.B. in S.Š. korektno ocenilo (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), zagovornik pa v nasprotno ne more prepričati s podajanjem svoje subjektivne ocene izpovedb zaslišanih prič. Nenazadnje ne more omajati verodostojnosti priče D.B. niti z navedbami, da je slednji izjavil, da je za sporno zavarovanje izvedel šele jeseni 2017, ko mu ga je predočila detektivka, saj takšni pritožbeni očitki nimajo nikakršne opore v podatkih spisa, navsezadnje pa niti ni odločilna okoliščina, kdaj je le-ta izvedel, da bi naj sklenil zavarovanje po ponudbi, ki je ni podpisal. V tej luči se zato kot nerelevantno izkaže še pritožbeno polemiziranje o dejanski sklenitvi zavarovanj in plačilu zavarovalnih premij po spornih ponudbah, saj dejstvo, da so zavarovalne premije bile plačane (česar se priči B. in Š. niti nista spominjali) še ne pomeni, da sta D.B. in S.Š. tudi podpisala ponudbi, ki sta predmet očitka. Podpis ponudbe in plačilo premije sta dva ločena trenutka, ki ju v obravnavani zadevi, kjer je bilo na podlagi listinskih dokazov, izpovedb zaslišanih prič ter pridobljenega izvedenskega mnenja nedvomno ugotovljeno, da D.B. in S.Š. nista podpisala ponudb za paket turističnega zavarovanja z asistenco v tujini, temveč sta podpisala račune za drugovrstno zavarovanje oziroma riziko odpovedi, ne gre enačiti. Pritrditi je zato zaključkom sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da je obdolženka uporabila ponudbi za sklenitev zavarovanja in posledično pridobitev lastne zavarovalniške provizije, pri čemer je vedela, da spornih ponudb nista podpisala potencialna zavarovalca, saj jima le-teh nikoli ni izročila v podpis.

9. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

10. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji, zaradi v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazenske sankcije, ter obdolženki utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo, z ustrezno določeno enotno kaznijo zapora in preizkusno dobo, zato je ne gre spreminjati v njeno korist. 11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženka upravičena do brezplačne pravne pomoči, zato jo je pritožbeno sodišče kljub neuspešni pritožbi, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in šestim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah).