Jedro

Čeprav je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, ga sodišče ni dolžno izvesti, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo K 83/2006 z dne 27.6.2008 zoper M.B. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), spoznalo pa ga je za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je 1.500,00 eurov denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo prisilno izterjala. Če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,73 EUR določilo en dan zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1093/2008 z dne 9.12.2008 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodba tako, da se obsojenca oprosti očitka po prvem odstavku 133. člena KZ; podrejeno da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugega sodnika.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, saj ne presega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti navajajo, da so očitki obtožnega akta grajeni na izjavi oškodovanca, ki je bila po mnenju obrambe ovržena z dokazanim razumnim dvomom. Sodišču očitajo opustitev obravnave ali zmanjšanje pomena razbremenilnih dokazov ter nepravilno uporaba načela indubio pro reo po 27. členu Ustave, kar predstavlja kršitev zakonskih določb ter razlog po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev načela materialne resnice po 17. členu ZKP in kršitev drugega odstavka 299. člena ter drugega odstavka 355. člena ZKP. Zaključke nižjih sodišč, da je oškodovanec prijavil obsojenega M.B. ocenjujejo kot procesno nepravilne in izpostavljajo sledeča razbremenilna dejstva: - obsojenca je obremenjeval le oškodovanec M.G. v več različnih verzijah izpovedb, brez neposrednega dokaza (- iz zapisnika o sprejemu predloga oškodovanca za pregon z dne 29.12.2005 izhaja, da naj bi obsojenec oškodovanca dvakrat v časovnem razmaku udaril, enkrat v predel desne ličnice in drugič leve ličnice, na zadnji obravnavi pa je povedal, da je prejel dva zaporedna udarca na isto mesto; - oškodovanec na zapisnik o zaslišanju pod Kpd 56/2007 z dne 18.10.2006 trdil, da ga je obsojenec udaril preko desne rame varnostnika I.R., na glavni obravnavi pa, da preko leve rame); - mehanizem poškodovanja izključuje varianto oškodovanca; - izvedenec medicinske stroke dr.L. je zaslišan na glavni obravnavi z dne 14.4.2009 potrdil možnost, da se je oškodovanec poškodoval med prerivanjem z varnostnikom R. in utrpel poškodbo ob udarcu v podboj; - nepravilna razlaga izpovedb prič M.E. in M.B.; - prevelik pomen opombi na zapisniku, da oškodovanec zapisnika ne podpiše, ker naj bi bil fizično napadel s strani M.B.; - iz izjave oškodovanca v postopku izhaja, da naj bi on sam poklical policijo že po prvem udarcu, kar dokazano ne drži; - ker je bil oškodovanec v zadevi K 14/2007 obsojen zaradi poškodb I.R., je prvo prijavo podal zoper I.R., da je razbremenil sebe; - oškodovanec je imel motiv za obremenjevanje obsojenca in druga.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložniki zahteve z navedenimi zatrjevanji izražajo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč in vsebinsko uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje protispisno meni, da je M.B. zastopal družbo G. na sestanku in ga zamenjuje z dejanskim direktorjem K.B. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da očitana kršitev ni podana že zato, ker se v nasprotju z navedeno določbo ne nanaša na odločilno, pravno relevantno dejstvo. Tudi sicer pa so navedbe zahteve neutemeljene, saj je v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe M.B. imenoval kot predstavnik varnostne službe G.d.o.o., vendar je v obrazložitvi navedeno, da formalno ni bil direktor (stran 9 sodbe), obsojenec pa je v zagovoru povedal, da je bil član uprave G. Iz navedenega izhaja, da protispisnost ni podana, vložniki pa smiselno uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dovoljeno.

8. Vložniki zatrjujejo, da obsojencu v kazenskem postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navajajo, da je bil oškodovanec obsojen s sodbo v zadevi K 14/2007, ker je v istih časovnih in krajevnih okvirih poškodoval I.R., zato so višjemu sodišču predlagala dopolnitev dokaznega postopka z vpogledom v zapisnike o glavnih obravnavah z dne 6.12.2007, 22.1.2008 in 8.4.2008 v zadevi K 14/2007. Ker sodišče predlogu ni ugodilo, je storilo kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, česar posledica je nezakonita prvostopenjska sodba, ki temelji na nepravilni oceni dejanskega stanja in na nepravilni uporabi materialnega prava. S tem je sodišče kršilo tudi temeljne pravice po 6. členu EKČP in po 29. členu Ustave. Ker sodba druge stopnje glede predlaganih razbremenilnih dokazov ni obrazložena, je kršena tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

9. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zahteva napačno razlaga, da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, saj to ni potrebno, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen (Vrhovno sodišče tako že v sodbi I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in drugih). Sicer pa izvedba novega dokaza, ki je bil predlagan v pritožbi, ne more vnesti dvoma o pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj pritožniki v pritožbi sploh niso navedli, katera dejstva naj bi dokazovali novi dokazi, niti ne razlogov, zakaj dokazov niso navedli že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP). Pri tem velja izpostaviti dejstvo, da šele v pritožbi prvič predlagane izvedbe navedenega dokaza, ni mogoče presojati kot samostojni pritožbeni razlog, ampak le kot sredstvo za presojo pravilnosti in popolnosti v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na jasno in popolno ugotovljeno dejansko stanje na podlagi že presojenih odločilnih dejstev in dokazov sodišče druge stopnje v pravnomočni izpodbijani sodbi utemeljeno zavrnilo navedeni predlog obrambe za dopolnitev dokaznega postopka obsojenca, ko je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Odločitev je v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, saj je navedlo, da je glede ostalih pritožbenih navedb, tudi glede dopolnitve dokaznega postopka, splošno ugotovilo, da so bodisi nepomembne ali pa je nanje primerno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje (stran 4 drugostopenjske sodbe). Zato je potrebno uveljavljene kršitve zavrniti kot neutemeljene.

C.

10. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega M.B. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.