Jedro

Ni mogoče odreči statusa begunke tožnici, kateri je bil priznan status zapornice, samo zato, ker se je po izpustitvi iz zapora vključila v enote NOB.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 63/2001-6 z dne 24.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2., 3. in 4. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 9.1.2001 (pravilno 19.1.2001) in navedeno odločbo odpravilo v delu, kolikor se ta nanaša na zahtevo tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja za čas od 31.8.1943 do 15.5.1945 in v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka ponovno odločila o tožničini pritožbi, potem ko je bila s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 119/99-8 z dne 27.10.2000 odpravljena njena odločba z dne 4.3.1999. Pritožbi je ugodila in delno odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 8.10.1998 ter jo nadomestila s svojo odločbo, tako, da je tožnici priznala status begunke za obdobje od 1.5.1941 do 1.11.1942 (namesto za čas do 1.8.1942, za katerega je bil tožnici ta status priznan s prvostopno odločbo) in zapornice za obdobje od 2.11.1942 do 31.8.1943 in na novo določila mesečne zneske do doživljenjske rente, v ostalem pa je potrdila prvostopno odločbo. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je s sodbo, št. U 119/99-8 z dne 27.10.2000 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.3.1999, s katero je ta odpravila navedeno prvostopno odločbo (s to je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja in sicer - begunke od 1.5.1941 do 1.8.1942 in zapornice od 2.11.1942 do 31.8.1943) in odločila, da se tožnici ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja. V navedeni sodbi je sodišče med drugim zavzelo stališče, da bo morala tožena stranka pri ponovnem odločanju ugotoviti tudi, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za obdobje po prihodu iz zapora do 15.5.1945, ko je aktivno in organizirano sodelovala z NOB, z napotilom, da tožena stranka v ponovnem postopku ugotovi, ali je tožnica odšla v partizane zaradi grozečih prisilnih ukrepov okupatorja. Tožena stranka ni sledila mnenju in stališču sodišča v navedeni sodbi. V nasprotju s stališčem sodišča je menila, da tožnici, za čas njenega sodelovanja v NOB, ne gre status žrtve vojnega nasilja. Po presoji sodišča je tožena stranka zmotno uporabila Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97, 43/99 in 28/2000).

Tožena stranka v pritožbi sicer navaja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS, iz vsebine njene pritožbe pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Vztraja pri stališču, da tožnici za čas vključitve v enote NOB ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, ne glede na razlog vključitve v te enote. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Meni, da bi morala tožena stranka v skladu z napotili sodišča ugotoviti dejansko stanje. Navaja, da je zaradi grozečih prisilnih ukrepov okupatorja, iz M. pobegnila v L., sicer bi bila izseljena, tako kot njena starša. Bila je v zaporu, po izpustitvi iz zapora, pa se je vključila v NOB in si s tem rešila življenje, saj bi sicer glede na to, da je bila zaprta, prav gotovo prišla pod udar nemškega okupatorja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica leta 1941 pobegnila pred vojnim nasiljem, da torej obstoji dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje statusa begunke. Sporen pa je čas trajanja prisilnega ukrepa, od katerega je odvisna višina doživljenjske mesečne rente. Ta je namreč glede na določbo 16. člena ZZVN odvisna od trajanja prisilnega ukrepa. Med tem, ko je tožena stranka zavzela stališče, da tožnici statusa begunke ni mogoče priznati za čas, ko je aktivno sodelovala v NOB, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tako stališče nepravilno.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za stališče tožene stranke v določbah ZZVN ni podlage. V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih ali okoliščinah pretrpeli nasilja, zaradi katerih so utrpeli negativne posledice - žrtve vojnega nasilja, med tem ko je v Zakonu o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 in 76/03) uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji ne Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja - vojni veterani. Vendar pa niti ZZVN, niti ZVV nimata določb o nezdružljivosti obeh statusov. Vsebujeta le določbe o prepovedi kumuliranja enakih ali podobnih pravic. Glede na navedeno ureditev, je torej za priznanje statusa begunca pomembno le, ali obstoji dejansko stanje, ki ga priznanje tega statusa zahteva ZZVN. Zato tožnici tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče odreči statusa begunke za čas od septembra 1943 do 15.5.1945 samo zato, ker je v tem času aktivno sodelovala v NOB. Zato se tožena stranka moti, ko v pritožbi navaja, da ji glede na nesporno dejstvo, da je tožnica v tem času aktivno sodelovala z NOB, ni treba ugotavljati ali so po izpustitvi tožnice iz zapora še obstajale okoliščine, ki jih za priznanje statusa begunca zahteva ZZVN. Ker je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in je v posledici tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je njena odločitev, kolikor se nanaša na priznanje statusa begunca nezakonita, zato je pravilna odločitev sodišča, da se odločba tožene stranke v tem delu odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka ugotoviti, ali so tudi po izpustitvi tožnice iz zapora obstajale okoliščine za priznanje statusa begunke.

Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.