Jedro

Imetnik stanovanjske pravice (in s tem upravičenec do odkupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj) je lahko le tisti, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno in ki je nato sklenil stanovanjsko pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku prodati stanovanje v skladu z določbami Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da mu je bilo stanovanje dodeljeno s stanovanjsko odločbo z dne 2.11.1976. Res je v tej odločbi navedena tudi njegova žena, vendar to še ne pomeni, da je sedaj le ona imetnica stanovanjske pravice. Zaradi ravnanja tožene stranke sta na spornem stanovanju pač dva imetnika stanovanjske pravice z enakimi pravicami. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da je bila s stanovanjskim podjetjem sklenjena pogodba le s tožnikovo ženo. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno interpretiralo dejstvo, da ima tožnikova žena v lasti stanovanjsko hišo. Ta hiša ni primerna za vselitev, saj ni dokončana, glede na nizko pokojnino obeh zakoncev pa tudi ni izgledov, da bi hišo lahko dokončala. Za nakup tega stanovanja bi tožniku posodil njegov sin iz prvega zakona, ki je star 40 let. To le v pojasnilo glede na navedbo sodišča, da tožnikov sin ne bi mogel posoditi denarja, ker je še mlad in se šola. Glede ugotovitve, v kakšnem stanju se nahaja hiša, ki jo gradita tožnik in njegova žena, bi moralo sodišče opraviti ogled z izvedencem.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločanje o tem, ali je bil (tudi) tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je pomembno dvoje: Prvič, da je bil tudi po Zakonu o stanovanjskih razmerjih, ki je veljal v času pridobitve stanovanjske pravice na spornem stanovanju, imetnik stanovanjske pravice lahko le eden od zakoncev (18. člen ZSR - Uradni list SRS št. 18/74 in 10/76) in drugič, da je po tem zakonu občan pridobil stanovanjsko pravico z dnem zakonite vselitve v stanovanje na podlagi stanovanjske pogodbe (10. člen). To pomeni, da odločba o oddaji stanovanja, ki jo je izdal stanodajalec, še ni predstavljala naslova za vselitev. Po 53. členu omenjenega zakona se je lahko tisti, ki mu je bilo stanovanje dodeljeno, vselil šele tedaj, ko je sklenil stanovanjsko pogodbo.

In ker je stanovanjsko pogodbo sklenila tožnikova žena, je s tem rešena tudi dilema, kdo od njiju (tožnik ali njegova žena) je bil imetnik stanovanjske pravice. Ker torej tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice, tudi nima pravice do odkupa stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji stanovanj (117. člen Stanovanjskega zakona). Čim je tako, je irelevantno, ali ima njegova žena v lasti stanovanjsko hišo, ali je ta hiša primerna za vselitev ali ima tožnik denar za nakup spornega stanovanja.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).