Jedro

Tožena stranka utemeljeno, tudi glede na tožničino izpovedbo, sklepa, da je morala tožnica, ko se je že nahajala na ravnini pod stopnicami, obremeniti eno nogo, da bi drugo lahko razbremenila in si obula natikač, in da ji je takrat spodrsnilo. Tako dogajanje pa nima nobene vzročne povezave s stopnicami, ki vodijo v bazen. Po obrazloženem ima pritožba tudi prav, da dejstvo, da gre za bazen za neplavalce, in dejstvo, da imajo stopnice ograjo le na eni strani, ne moreta biti v vzročni zvezi z nesrečo, saj je tožnica padla po tem, ko je že z obema nogama stala na ploščicah pred stopnicami in je hotela obuti natikače. Do padca je torej prišlo, ko je tožnica že zaključila s hojo po stopnicah oziroma sestopanjem, in ne ko je uporabljala stopnišče za vstop v vodo, katero mora imeti po določbi 22. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in varstvo pred utopitvami v kopališčih na obeh straneh prijemališča za roke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani prvi točki izreka tako spremeni, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 10.908,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške, odločitev o pravdnih stroških pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 500,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 459,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.908,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške, s to sodbo odmerjene na 1.604,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izteku izpolnitve roka, vse v roku 15. dni, da ne bo izvršbe. V presežku, za zahtevanih 13.175,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2013 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka je pritožbo zoper obsodilni del sodbe vložila zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške dosedanjega pravdnega in pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ter prilagodi stroškovni del sodbe. Navaja, da je tožeča stranka, ki je padla v Termah pri izstopu iz bazena ter se poškodovala, v tožbi trdila, da je za padec odgovorna zavarovanka tožene stranke, kateri je očitala več nepravilnosti, za katere pa se je izkazalo, da niso v vzročni zvezi s padcem. Pritožnica meni, da dejstvi, da gre za bazen za neplavalce in da imajo stopnice ograjo le na eni strani, nikakor ne moreta biti v vzročni zvezi z nesrečo, saj je tožnica padla, potem ko je že z obema nogama stala na ploščicah pred stopnicami in je hotela obuti natikače. Trdi, da razlogi sodbe presegajo trditveno podlago. Kasnejše zaslišanje in kasnejše ugotovitve izvedenskega mnenja glede izvedbe stopnic nikakor ne moreta nadomestiti trditvene podlage. Po prejemu izvedenskega mnenja je tožnica namreč spremenila svoje trditve glede vzroka padca. Te nove trditve so bile prepozne (prekluzija), nasprotujoče prvotnim trditvam ter v nasprotju z izpovedbo tožeče stranke glede kraja in vzroka padca in tudi obrazložilo, zakaj. Tožena stranka se ne strinja z razlogi sodišča, zakaj je upoštevalo spremenjene trditve tožeče stranke glede vzroka padca, saj je edino tožeča stranka tista, ki lahko ve, kako in zakaj je padla. Tožnica je trdila, da ji je zdrsnilo zaradi mokrih tal, ko je po sestopu s stopnic že stala z obema nogama na ploščicah pred stopnicami in je hotela obuti natikače. Če bi padla zaradi sestopa z zadnje stopnice, bi to sama začutila in to tudi navajala. Za te navedbe ni potreben izvedenec. Po prejemu izvedenskega mnenja spremenjene oz. prilagojene trditve o načinu in vzroku padca so neupoštevne in tudi neverodostojne glede na predhodno izpoved tožnice. Mnenja izvedenca v delu, v katerem je prekoračil odrejene naloge v okviru tožbenih trditev, ni mogoče upoštevati. Kot nesporno med strankama je sodišče v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da “...je do tožničinega padca prišlo po tem, ko je ta sestopila s stopnic, ki so vodile iz bazena za neplavalce, po katerih se je spuščala po desni strani v smeri svoje hoje, in se je torej z obema nogama že nahajala na podestu ob vznožju bazena pred stopnicami, da bi si nataknila natikače ...”. V 18. točki sodbe sodišče opredeljuje vzrok padca in odgovornost zavarovanca tožene stranke za padec. Ko je z obema nogama tožnica že stopila na podest pod stopnicami, je izgubila ravnotežje in zdrsnila, ko si je hotela obuti natikače. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje s strani prvostopenjskega sodišča, je torej tožeča stranka padla neodvisno od predhodnega sestopanja s stopnic. Zato ni pomembno, kako so bile grajene stopnice, niti ni pomembno, ali so imele ograjo. Ti dve okoliščini nista v vzročni zvezi s padcem. Za stopanje oziroma hojo po podestu oziroma po ploščicah pod stopnicami ni predpisana ograja, zato je tudi napačen zaključek sodišča, da bi ograja, ki bi segala do konca stopnic, padec lahko preprečila. Tako mnenje je tudi v nasprotju s predhodno ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča. Tožeča stranka se je nahajala že na ravnini pod stopnicami in tam ograja ni več potrebna. Že na zapisniku o nezgodi je tožnica sama dopisala: “Padla sem izven stopnic na mokrih ploščicah, tam ni ograje. EŠ”. Sama je popravila tudi izvid z dne 18. 11. 2012, tako da je zapisano: Včeraj je padla na kopališču, tožnica pa je dopisala “izven stopnic na mokrih ploščicah, EŠ”. Na naroku dne 9. 7. 2015 je na izrecno vprašanje sodnice, če je bila na tisti pohodni površini pod stopnicami že z obema nogama, to potrdila in pojasnila: »Jaz sem prišla iz stopnic dol in sem hotela korak narediti, da bi se obula in ker je bilo mokro, mi je dobesedno spodrsnilo ...”. Če je tožeča stranka stala na ravni površini pod stopnicami in je hotela narediti korak, da bi si nataknila obuvalo, je morala obremeniti eno nogo, da bi drugo lahko razbremenila in si obula natikač. Takrat ji je spodrsnilo in tako dogajanje nima nobene vzročne povezave s stopnicami, razen tega, da je po zdrsu padla nazaj na stopnice. Prvostopenjsko sodišče razloga za zdrs ni našlo v mokroti tal, zato tožena stranka predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Če ni vzročne zveze med padcem in stopnicami in če sodišče ni našlo razloga za padec v mokroti tal, je možna le zavrnitev zahtevka. Tekom postopka tako tožeča stranka ni izkazala niti protipravnosti ravnanja/opustitve zavarovanca tožene stranke niti vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami predpisov ter njenim padcem. Podrejeno pa, v kolikor bi tožeča stranka res padla zaradi izvedbe stopnic z višjo spodnjo stopnico, zaokroženim robom in zaradi odsotnosti ograje, je za padec v celoti odgovorna sama (oz. v večjem deležu, kot je odločilo sodišče), ker je imela možnost uporabiti varno pot na tisti strani stopnic, na kateri je bila nameščena ograja in je bil zaokrožen rob stopnic izven poti dostopa, pa tega ni storila. Tudi višino stopnic bi lahko ob izstopu upoštevala, glede na to, da je stopnice poznala, saj je po njih že vstopala v bazen. Pritožnica se pritožuje tudi zaradi previsoko odmerjene odškodnine. Glede na ugotovljeno diagnozo in posledično intenziteto in trajanje bolečin, je previsoko odmerjena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako je previsoka odškodnina za strah, saj ni šlo za življenjsko ogrožujoč dogodek, tožnici pa je bil potek zdravljenja tudi predstavljen in s tem zmanjšan sekundarni strah. Glede na predhodno zdravstveno stanje tožnice (težave pri hoji, predhodna zdravstvena stanja, zaradi težav s hrbtenico se je že prej zdravila) ter izkazano tisto zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je vzročno povezano izključno s poškodbo v tem škodnem dogodku, je močno pretirana tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da se je poškodovala 17. 11. 2012 ob 17. uri v Termah ..., ko je padla na mokrih ploščicah pri izstopu iz bazena. Ko je že sestopila s stopnic, je hotela obuti natikače, katere je pred vstopom v bazen pustila tik ob stopnicah, pri čemer ji je zdrsnilo na mokrih ploščicah in je padla, deloma na stopnice. V prvi pripravljalni vlogi je med drugim podrobneje opisala potek dogajanja tik pred padcem. Navedla je, da se je, zato ker je bilo na desni strani stopnic, gledano proti bazenu, kjer se nahaja oprijemalna ograja za vstop v bazen in izstop iz njega, nameščenih nekaj obuval obiskovalcev bazena, sezula na levi strani stopnic in vstopila v bazen. Pri izstopu iz bazena je torej morala le-tega zapuščati po desni strani stopnic, gledano iz bazena, da je prišla do svojih obuval, kjer pa ob stopnicah ni nameščena oprijemalna ograja, kot bi morala biti. Le-ta mora biti nameščena povsem ob stopnicah, na obeh straneh stopnic in ne zgolj na eni strani stopnic. Ko je sestopila s stopnic in se je hotela obuti, ji je na zelo mokrih tleh, saj je bila na tem delu luža, spodrsnilo in je padla. Navedla je, da v kolikor bi bila nameščena tudi po tej strani stopnic ustrezna oprijemalna ograja, bi se lahko v trenutku, ko ji je spodrsnilo, oprijela ograje in ne bi izgubila ravnotežja ter ne bi padla. Na prvem naroku glavne obravnave je na poziv sodišča, da podrobneje opredeli mehanizem samega padca oziroma okoliščine tik pred padcem, še pojasnila, da je po izhodu iz bazena hodila po stopnicah navzdol, prišla do ravnega vznožja bazena, stopila na tla pred stopnice, kjer je bila luža, in ko se je obula oziroma hotela obuti, ji je pri tem spodrsnilo, tako da je z eno nogo zanihala naprej in padla vzvratno na hrbet oziroma na stopnice, pri čemer se je poškodovala. Navedla je še, da v kolikor bi bila nameščena ustrezna oprijemalna ograja tudi na strani, kjer je ona vstopila in izstopila iz bazena, bi se lahko le-te držala in bi najverjetneje ob takšnem zdrsu, kot ga je doživela, zadržala ravnotežje in ne bi padla ter se poškodovala. Tožena stranka je na slednje navedbe na naroku odgovorila, da ni vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pravilnika in samim padcem, ker tožnica trdi, da ji je zdrsnilo, potem ko je že bila z obema nogama na talni površini ob bazenu, izven stopnišča. Po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke pa je tožeča stranka v vlogi 4. 11. 2015 postavila trditev, da ji je šele po prejemu izvedenskega mnenja popolnoma jasno, zakaj je padla. Navedla je, da je zelo očitno izgubila ravnotežja, ko je z zadnje stopnice stopila na obbazensko ploščad in se ni imela za kaj oprijeti. Pojasnila je, da sta namreč prvi stopnici pri izstopu iz bazena enako visoki, zadnja stopnica, ki je pa celo še zaokrožena, je višja od njiju za celih 5 cm, ter izrazila prepričanje, da je seveda takšna izvedba stopnic, kot je zapisal izvedenec, v nasprotju z gradbenimi načeli in strokovno povsem nesprejemljiva ter nevarna. Glede na to, da pa gre za bazen, ki je namenjen neplavalcem, bi morala biti nameščena oprijemalna ograja, ki bi segala do dna obbazenske ploščadi. Tožena stranka je v vlogi z dne 12. 1. 2016 med drugim navedla, da je tožeča stranka prekludirana z novimi navedbami, saj bi navedeno kot vzrok padca lahko navajala že pred prejemom izvedenskega mnenja, zato naj sodišče presoja le tiste vzroke, ki jih je tožnica navedla pravočasno.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da je pohodna površina - tla pod stopnicami, ki so vodile iz bazena za neplavalce, kjer je padla tožnica – v skladu z OHSA standardom zelo varna, in zaključilo, da mokrota na ploščicah, sicer potrjena z izpovedbami tožnice, njenega moža ter zakoncev P., ki je na obbazenskih površinah tudi povsem pričakovana, ni v vzročni zvezi s tožničinim padcem. Zaključilo je tudi, da ni pravno pomembno, da tožena stranka ni uspela izkazati svojih trditev o rednem čiščenju obbazenskih površin. Prav tako je glede na ustreznost ploščic in dejstvo, da pravilnik tega niti ne nalaga, zavrnilo očitke tožeče stranke zaradi nenamestitve protizdrsne gumijaste preproge. Krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke pa je utemeljilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica, ko je z zadnje stopnice, ki je bila za 5 cm višja od predhodnih, po katerih je sestopala ob izstopu iz bazena, in je bila dodatno zaokrožena pri robu ob stiku s podlago, z obema nogama že stopila na podest pod stopnicami, nato pa izgubila ravnotežje in zdrsnila, ko si je hotela obuti natikače, puščene tik ob stopnicah. Obrazložilo je, da je način gradbene izvedbe stopnic, ki je v nasprotju s splošnimi načeli gradnje stopnic, ob sicer povsem običajni dinamiki sestopanja, ki se je končalo na podestu tik pod stopnicami, povzročil padec, katerega bi oprijemalna ograja, ki bi segala do konca stopnic ob obbazenski ploščadi, lahko preprečila. S tem je zavarovanka tožene stranke opustila dolžnostno ravnanje kot imetnica bazena, za katerega varnost bi morala skrbeti z zadostno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ), v okviru česar bi se morala vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnila drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ). Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da se odškodninska odgovornost zavarovanke tožene stranke razbremeni za 30 %, za kolikor je tožeča stranka sama prispevala k nastanku škodnega dogodka.

7. Ob zgoraj, v točki 5 povzetih trditvah tožeče stranke se tožena stranka v pritožbi utemeljeno ne strinja z razlogi sodišča o tem, zakaj je upoštevalo spremenjene trditve tožeče stranke glede vzroka padca. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s trditvami o pravem vzroku padca, podanimi takoj po pridobitvi izvedenskega mnenja, ki jih je vsebinsko povezala oz. dopolnila z že prej ponujenimi trditvami o padcu, ker se ni mogla držati za ograjo, le konkretizirala prvotne trditve. Z navedbami, da ji je šele po prejemu izvedenskega mnenja popolnoma jasno, da je padla zaradi izgube ravnotežja, ko je z zadnje stopnice stopila na obbazensko ploščad in se ni imela za kaj oprijeti, namreč tožeča stranka zatrjuje drugačno dogajanje pred padcem, kot ga je predhodno zatrjevala, saj je predhodno trdila, da je prišla do ravnega vznožja bazena, stopila na tla pred stopnice, kjer je bila luža, in ko se je obula oziroma hotela obuti, ji je pri tem spodrsnilo, tako da je z eno nogo zanihala naprej in padla vzvratno na hrbet oziroma na stopnice. Navedbe tožeče stranke, podane po prejemu izvedenskega mnenja, ne morejo predstavljati trditev, ki jih ne bi mogla podati že prej in katere bi lahko podala šele potem, ko je prejela izvedensko mnenje, kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje, saj ne gre za trditve o strokovnih vprašanjih oziroma vprašanjih pravil gradnje bazenskih površin, pač pa za trditve o življenjskem dogodku, o tem, kako in kje ter zakaj je prišlo do padca. Tožena stranka zato utemeljeno navaja, da če bi tožnica padla zaradi sestopa z zadnje stopnice, bi to sama začutila in to tudi navajala. Tudi za ostala dejstva, navedena po pridobitvi izvedenskega mnenja, in sicer da sta prvi dve stopnici pri izstopu iz bazena enako visoki, zadnja stopnica, ki je pa celo še zaokrožena, pa je višja od njiju za celih 5 cm, je lahko tožnica vedela takoj po padcu, saj so bila vidna, in zanje ni izvedela šele iz izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je napačno ravnalo, ko je upoštevalo trditve o načinu nastanka škodnega dogodka, podane po prejemu izvedenskega mnenja, z obrazložitvijo, da tožeči stranki kot nestrokovnjaku s področja pravil gradnje bazenskih površin oziroma stopnic ni mogoče očitati, da bi za pravi vzrok v smislu pravil gradbene stroke morala vedeti že sama, in da gre za navajanje dejstev, ki jih prej ni mogla podati brez svoje krivde. V postopku je po obrazloženem sodišče prve stopnje kršilo pravila o prekluziji, ker je upoštevalo trditve tožeče stranke, podane po izdelanem izvedenskem mnenju, saj ni šlo za trditve o takšnih dejstvih, za katere bi lahko izvedela šele iz izvedenskega mnenja, pač pa za trditev o dejstvih, ki so ji lahko bila znana. Upoštevalo je torej trditve, ki so bile podane izven časovnih meja, določenih v ZPP (286. člen), tožeča stranka pa ni izkazala nobenih opravičljivih razlogov, zakaj teh trditev ni podala že pred tem. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP kršitev pravila o prekluziji samo odpravilo, tako da ni upoštevalo prepoznih trditev tožeče stranke.

8. Glede na zgoraj povzete pravočasne trditve tožeče stranke in ugotovitve sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni sporno, da je do tožničinega padca prišlo, potem ko je ta sestopila s stopnic, ki so vodile iz bazena za neplavalce, po katerih se je spuščala po desni strani v smeri svoje hoje in se je torej z obema nogama že nahajala na podestu ob vznožju bazena pred stopnicami, da bi si obula natikače, ter opredelitev sodišča prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je do padca prišlo, ko je tožnica z obema nogama že stopila na podest pod stopnicami, izgubila ravnotežje in zdrsnila, ko si je hotela obuti natikače, je pravilno sklepanje pritožnice, da je tožnica padla neodvisno od predhodnega sestopanja s stopnic in da zato okoliščini, kako so bile grajene stopnice in ali so imele ograjo, niti nista pomembni. Tožnica ni padla med hojo po stopnicah, zato ti dve okoliščini nista v vzročni zvezi s padcem. Tožena stranka utemeljeno, tudi glede na tožničino izpovedbo, sklepa, da je morala tožnica, ko se je že nahajala na ravnini pod stopnicami, obremeniti eno nogo, da bi drugo lahko razbremenila in si obula natikač, in da ji je takrat spodrsnilo. Tako dogajanje pa nima nobene vzročne povezave s stopnicami, ki vodijo v bazen. Po obrazloženem ima pritožba tudi prav, da dejstvo, da gre za bazen za neplavalce, in dejstvo, da imajo stopnice ograjo le na eni strani, ne moreta biti v vzročni zvezi z nesrečo, saj je tožnica padla po tem, ko je že z obema nogama stala na ploščicah pred stopnicami in je hotela obuti natikače. Do padca je torej prišlo, ko je tožnica že zaključila s hojo po stopnicah oziroma sestopanjem, in ne ko je uporabljala stopnišče za vstop v vodo, katero mora imeti po določbi 22. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in varstvo pred utopitvami v kopališčih na obeh straneh prijemališča za roke. Tožena stranka z navedbo, da za hojo po podestu oziroma po ploščicah pod stopnicami, ni predpisana ograja, smiselno pravilno izpostavlja to, da za obbazenske ploščadi ni predpisano, da morajo imeti prijemališče za roke.

9. Po obrazloženem je zato zmoten zaključek sodišča, da je način gradbene izvedbe stopnic, ki je v nasprotju s splošnimi načeli gradnje stopnic, ob sicer povsem običajni dinamiki sestopanja, ki se je končalo na podestu tik pod stopnicami, povzročil padec, katerega bi oprijemalna ograja, ki bi segala do konca stopnic ob bazenski ploščadi, lahko preprečila. In nadalje zmoten tudi sklep, da je s tem zavarovanka tožene stranke opustila dolžnostno ravnanje kot imetnica bazena, za katerega varnost bi morala skrbeti z zadostno skrbnostjo, v okviru česar bi se morala vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnila drugemu povzročiti škodo.

10. Trditve tožeče stranke o odškodninski odgovornosti zavarovanke tožene stranke so se po obrazloženem izkazale za neutemeljene. Okoliščina, zaradi katere je tožnica padla, ni posledica protipravnih opustitev ali nazadostne skrbnosti zavarovanke tožene stranke. Zato ni izkazana njena odgovornost dobrega strokovnjaka za tožničino škodo.

11. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu, to je v izpodbijani prvi točki izreka, tako spremenilo, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka plačati tožeči stranki 10.908,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 8. 2013 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, glede na to, da tožeča stranka v pravdi ni uspela. Tožeča stranka mora tako toženi stranki povrniti vse njene priznane in za pravdo potrebne pravdne stroške, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki pritožbeno niso izpodbijani ter znašajo 500,26 EUR. Tožena stranka ni upravičena do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti že od dneva izdaje sodbe, kot je zahtevala v odgovoru na tožbo, pač pa od poteka roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena ZPP).

12. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v roku 15 dni povrniti tudi pritožbene stroške, in sicer priglašen znesek sodne takse za pritožbo 459,00 EUR, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, do plačila.