Jedro

V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po ZGO. Ugovori, ki so lokacijske narave, se v tem postopku ne obravnavajo, saj so bili že presojeni v pravnomočno končanem lokacijskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. z dne 17.3.1998, s katero je bilo investitorju C.G. izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k obstoječi stanovanjski zgradbi in ureditev gostinskega lokala na zemljišču parc. št. 29/4 k.o. K. Tožena stranka je ugotovila, da je prvostopni upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja upošteval določbe 41. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) in preveril, ali je bila opravljena kontrola projekta po 31. členu ZGO, ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele po 19. členu ZGO in ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Predmetno gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja z dne 23.3.1994, gradbeni projekt pa je skladen z lokacijskim dovoljenjem. Izdana so bila vsa predpisana soglasja, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem stoji objekt. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore v zvezi z odmikom objekta od sosednje parcelne meje in o vplivu objekta za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje na vzdrževanje njegovega gospodarskega poslopja in na njegovo zemljišče. Namen, vpliv objekta na okolje, podatki o komunalnih priključkih potrebnih za obratovanje objekta so sestavine lokacijske dokumentacije, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja (55. in 57. člen ZUN). Zato je tožena stranka zavzela pravilno stališče, da so tožnikovi ugovori po svoji naravi takšni, da se nanašajo na lokacijsko dovoljenje, ki pa je postalo pravnomočno 27.10.1995 in jih zato v tem postopku ni mogoče upoštevati. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po določbah ZGO, med njimi tudi, če je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan skladno s pogoji lokacijskega dovoljenja (41. člen ZGO). Iz podatkov spisa izhaja, da je bil projekt z novembra 1992 usklajen s pogoji lokacijske dokumentacije, tožnik pa morebitne neusklajenosti v tožbi niti ne zatrjuje.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila odločba tožene stranke pravilna. Predvsem ne razume suhoparnega ponavljanja o skladnosti gradbenega dovoljenja s pogoji lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje je v diametralnem nasprotju s prvotnim stališčem prvostopnega upravnega organa, ki je najprej zavrnil zahtevek investitorja, nato pa je, s povsem drugačno obrazložitvijo lokacijsko dovoljenje izdal. Ne razume, da kljub nenehnemu opozarjanju na vseh pritožbenih stopnjah, opisana huda napaka v nobenem od dosedanjih postopkov ni bila upoštevana, čeprav predstavlja legalizacijo grobe, z ničemer opravičljive samovolje investitorja, ki je s sporno gradnjo prizadel njegove pravice, mu onemogočil funkcionalno uporabo in vzdrževanje njegove nepremičnine in povzročil zmanjšanje njene vrednosti. V nadaljevanju navaja kronologijo vseh postopkov (lokacijskega in gradbenega) za legalizacijo navedene gradnje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi z ZGO določeni pogoji za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, med drugim tudi pogoj iz 41. člena ZGO, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan skladno s pogoji lokacijskega dovoljenja. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da so bili tožnikovi tožbeni ugovori, ki so se po vsebini nanašali na odmik objekta, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, od tožnikove parcelne meje, lokacijske narave in da so bili ti ugovori že presojeni v pravnomočno končanem lokacijskem postopku.

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V njih se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na nezakonitost vseh do sedaj vodenih postopkov v zvezi z legalizacijo navedene gradnje. Pritožbeni ugovor, da je investitor z gradnjo obravnavanega objekta prizadel njegove pravice in mu onemogočil funkcionalno uporabo in vzdrževanje njegove nepremičnine, pa se nanaša na pravnomočno že končani lokacijski postopek. Ugovori lokacijske narave, kot je bilo tožniku že pojasnjeno, pa se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne obravnavajo, saj so bili že obravnavani v pravnomočno končanem lokacijskem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.