Jedro

V opisani situaciji je šlo za nepravilno izpolnitev naročila, zaradi česar dobavitelj z navedenimi sredstvi ni mogel razpolagati in ne nabaviti plovila. Zaradi tega je leasingojemalec kot naročitelj upravičeno odklonil prevzem posla, ki nima značilnosti pravilne izpolnitve. Ker ni bilo pričakovati, da bo tožena stranka kljub (po njenih trditvah pravilnem) nakazilu kupnine tudi po pozivu naročnika (leasingojemalca) pravilno izpolnila naročilo, je leasingojemalec imel podlago za odstop od pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) je dolžna tožeči stranki (po nasprotni tožbi toženi stranki) povrniti 2.509,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo in sklepom spremembo tožbe tožeče stranke dovolilo (I. točka izreka – sklep), toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 208.749,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 2090 VL 57273/2014 z dne 9. 5. 2014 je v celoti (tudi v prvem odstavku izreka) razveljavilo in tožbeni zahtevek tožene stranke proti tožeči stranki zavrnilo (III. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da mora v 15-tih dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 9.272,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točko izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi – v nadaljevanju tožena stranka). Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi – v nadaljevanju tožeča stranka) predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka kot leasingodajalec s T. T. kot leasingojemalcem dne 19. 5. 2011 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu premičnine za motorno vodno plovilo – M. 2006, ki naj bi ga tožena stranka kupila od dobavitelja K. d. o. o. za ceno 207.600,00 EUR. Tožena stranka naj bi s tem financirala leasingojemalcu nakup predmeta leasinga. Še istega dne je k obveznostim T. T. iz navedene leasing pogodbe s sklenjeno Pogodbo o pristopu k dolgu pristopila tožeča stranka in v zavarovanje svoje obveznosti toženi stranki izročila 7 bianco menic s pooblastilom za izpolnitev in menično izjavo. Tudi ni sporno, da je tožena stranka znesek kupnine za predmet leasinga nakazala na transakcijski račun prodajalca oziroma dobavitelja pri Banki X d. d., s katerim pa prodajalec zaradi zadržanja na podlagi sklepa o zavarovanju davčnega dolga ni mogel razpolagati.

6. Leasingojemalec je zato od sklenjene pogodbe o finančnem leasingu odstopil dne 14. 6. 2011, posledično pa je po navedbah tožeče stranke odpadla tudi zaveza tožeče stranke iz pogodbe o pristopu k dolgu. Ker tožena stranka nima več podlage za posest menic, je njihovo izročitev tožeča stranka zahtevala s tožbo. Ker pa je tekom postopka tožena stranka navedene menice vnovčila, je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je vtoževala plačilo 208.749,30 EUR. Z nasprotno tožbo pa je tožena stranka od tožeče stranke uveljavljala odškodnino v znesku 174.686,49 EUR s pripadajočimi obrestmi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz sklenjene pogodbe o finančnem leasingu.

7. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je tožena stranka z nakazilom kupnine za predmet leasinga prodajalcu le-tega pravilno izpolnila pogodbo oziroma navodilo leasingojemalca, na kateri transakcijski račun prodajalca oziroma dobavitelja naj nakaže kupnino. Po trditvah tožeče stranke je bila obveznost tožene stranke po sklenjeni leasing pogodbi plačilo kupnine na poslovni račun prodajalca, odprt pri Banki Y d. d., kot je razvidno iz predračuna kot sestavnega dela leasing pogodbe. Še pred nakazilom zneska kupnine pa je leasingojemalec toženo stranko obvestil o blokadi prodajalčevega računa pri Banki Y d. d. in sporočil toženi stranki račun prodajalca, odprt pri banki v Avstriji, na katerega naj bo kupnina nakazana. Tožena stranka pa zatrjuje dogovor o plačilu kupnin na enega od računov prodajalca oziroma dobavitelja, odprtem v Sloveniji. Ker je bila na transakcijskem računu dobavitelja pri Banki Y d. d., dne 24. 5. 2011 zaznamba "R", ki je pomenila pomanjkanje sredstev na njem za poplačilo upnikov, je kupnino nakazala na račun dobavitelja pri Banki X d. d., ki tedaj te zaznambe še ni imel in je s tem izpolnila svojo pogodbeno obveznost iz pogodbe o finančnem leasingu. Navodil, naj kupnino nakaže na račun dobavitelja v tujini, pa ni bila dolžna upoštevati, ker s spremembo prodajnih pogojev, kot so bili dogovorjeni, ni mogoče enostransko spreminjati pogodbe, sicer pa bilo tako plačilo v tujino nedopustno zaradi kršitve davčnih predpisov.

8. Prvostopenjsko sodišče se je zato utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka pravilno izpolnila leasing pogodbo in posledično, ali je leasingojemalec utemeljeno odstopil od pogodbe. Ugotovilo je, da je bil po leasing pogodbi dogovorjen način izpolnitve plačila prodanega predmeta leasinga le na transakcijski račun dobavitelja, odprt pri Banki Y d. d. in ne na katerikoli njegov račun, odprt v Sloveniji. To je ugotovilo tako po pregledu leasing pogodbe (priloga A2), kot tudi predračuna (priloga A4), na katerega se pogodba sklicuje in v katerem je naveden le transakcijski račun dobavitelja, odprt pri Banki Y d. d. Nadalje je z zaslišanjem prič ugotovilo, da toženi stranki po blokadi tega računa ni bila dana zahteva, naj kupnino nakaže na račun dobavitelja pri Banki X d. d. Zaključilo je, da je tožena stranka kupnino nakazala na račun pri Banki X samovoljno in da torej svoje pogodbene obveznosti ni pravilno izpolnila niti na prvotno dogovorjen račun dobavitelja pri Banki Y, niti na njegov račun v Avstriji. Leasingojemalec je zato utemeljeno dne 14. 6. 2011 odstopil od leasing pogodbe, zaradi česar je tožena stranka neutemeljeno vnovčila menice tožeče stranke. Posledično pa je neutemeljen zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe. Tako se pokaže, da ni podana izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili o odločilnih dejstvih razlogi med seboj v nasprotju, in sicer ugotovitev sodišča, da je bila tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost plačila kupnine dobavitelju na račun, odprt pri Banki Y d. d. s stališčem sodišča, da bi morala tožena stranka kljub temu upoštevati navodila leasingojemalca in kupnino nakazati na račun dobavitelja v tujini.

9. Ugotovljeno dejansko stanje in materialnopravne zaključke prvostopenjskega sodišča neutemeljeno izpodbija tožena stranka.

10. Pri sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu gre za indirektni leasing, katerega temeljna značilnost je, da si predmet leasinga in njegovega dobavitelja izbere leasingojemalec sam in z dobaviteljem dogovori nabavno ceno ter pogoje prodaje, z leasingodajalcem pa se dogovori o pogojih izvedbe leasinga. Kupec predmeta leasinga je sicer leasingodajalec, ki prodajno pogodbo s prodajalcem oziroma dobaviteljem sklene po naročilu leasingojemalca. Kavza take pogodbe je v leasingodajalčevi zagotovitvi finančnih sredstev za nakup predmeta leasinga in s tem ustvaritvi pogojev za izročitev predmeta leasinga v uporabo leasingodajalcu, v obravnavanem primeru za financiranje leasingojemalca za končni nakup predmeta leasinga. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, je treba za pogodbo v finančnem leasingu uporabljati pravila, ki veljajo za pravno urejene pogodbe civilnega in gospodarskega prava. Upoštevaje zgoraj obrazložene specifične značilnosti pogodbe o finančnem leasingu in kavzo take pogodbe, je zato v obravnavanem primeru presoje pravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti leasingodajalca le-te treba presojati v začetni fazi ustvarjanja pogojev za pridobitev predmeta leasinga po pravnih pravilih pogodbe o naročilu (766. - 787. člen OZ), kajti elemente prodajne pogodbe z dobaviteljem predmeta leasinga je leasingodajalcu definiral že leasingojemalec. Po drugem odstavku 768. člena OZ pa mora prevzemnik naročila izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, pri tem pa mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila. V obravnavanem primeru je bilo eno od naročil leasingojemalca, da kupnino leasingodajalec za predmet leasinga nakaže dobavitelju na njegov transakcijski račun pri Banki Y. 11. Dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede ugotovitve tega dejstva neutemeljeno kot nezadostno graja pritožnik češ, da je ta strnjena le v en stavek, v katerem navaja sodišče izpovedi zaslišanih prič, sklicujoč se na posamezne strani prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 7. 1. 2016. Prvostopenjsko sodišče je namreč navedeno ugotovitev sprejelo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi presoje leasing pogodbe (priloga A2) in predračuna (priloga A4), na katerega se pogodba tudi sklicuje. Po presoji izpovedb zaslišanih prič (katerih, je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, upoštevaje strani le-tega, na katere se sodišče sklicuje), pa je ugotovilo, da toženi stranki ni bila dana zahteva, naj po blokadi računa pri Banki Y d. d. kupnino nakaže na račun dobavitelja pri Banki X d. d. Pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dokazov, ki niso govorili v prid takšni ugotovitvi, pa je nesubstanciran, saj pritožnik ne pove, kateri so ti dokazi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni ocenilo.

12. Izhajajoč iz obveznosti tožene stranke, kot ji jih nalaga drugi odstavek 768. člena OZ, je bila dolžnost tožene stranke, če je ugotovila, da ima dobavitelj blokiran transakcijski račun pri Banki Y d. d., in da zato z nakazilom kupnine na ta transakcijski račun dobavitelj ne bo mogel razpolagati (kar je navajala tožena stranka v vlogi z dne 3. 9. 2014 – list. št. 48 pridruženega spisa VI Pg 2862/2014), da kot mandatar na to opozori leasingojemalca in zahteva od njega nova navodila. V obravnavanem primeru mu na dejstvo blokade transakcijskega računa dobavitelja leasingojemca ni bilo treba opozorjati niti zahtevati novih navodil, saj ga je z njimi prehitel že sam leasingojemalec. Glede na blokado transakcijskega računa dobavitelja pri Banki Y d. d. mu je leasingojemalec že pred toženčevim nakazilom kupnine dal navodila, naj kupnino nakaže na dobaviteljev račun v Avstriji. Če je menil, da takega navodila ne more izpolniti zaradi kršitve davčnih predpisov, pa bi o nemožnosti izvršitve nakazila oziroma neustreznem navodilu moral opozoriti leasingojemalca in zahtevati nova navodila, ne pa samovoljno brez naloga leasingojemalca nakazati kupnino na transakcijski račun dobavitelja pri Banki X. Že iz navedenih zakonskih določb izhaja, da leasingojemalec ni neupravičeno enostransko spreminjal leasing pogodbe. Za navodilo v smislu tehnične izvedbe nakazila kupnine dobavitelju predmeta leasinga je imel podlago v drugem odstavku 768. člena OZ. Nasprotno pa tožena stranka ni imela podlage za nakazilo kupnine na povsem drug transakcijski račun dobavitelja, torej niti na prvotno naveden transakcijski račun pri Banki Y d. d., niti na račun v Avstriji po novem navodilu leasingojemalca. S samovoljnim nakazilom na tretji račun pri Banki X d. d., za katerega se je izkazalo, da na dan nakazila dobavitelj tudi s temi sredstvi ni mogel več razpolagati, je tožena stranka prekoračila meje naročila. Pri tem ni zatrjevala, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 769. člena OZ (časovna stiska ali drug vzrok za nemožnost pridobitve soglasja) za odmik od dobljenega naročila in navodil brez soglasja naročitelja. To je storila šele v pritožbi, česar pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ta navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto po prvem odstavku 337. člena ZPP.

13. V opisani situaciji je torej šlo za nepravilno izpolnitev naročila, zaradi česar dobavitelj z navedenimi sredstvi ni mogel razpolagati in ne nabaviti plovila. Zaradi tega je leasingojemalec kot naročitelj upravičeno odklonil prevzem posla, ki nima značilnosti pravilne izpolnitve (dr. N. Plavšak – Obligacijski zakonik s komentarjem – posebni del – 4. knjiga, stran 237). Ker ni bilo pričakovati, da bo tožena stranka kljub (po njenih trditvah pravilnem) nakazilu kupnine tudi po pozivu naročnika (leasingojemalca) pravilno izpolnila naročilo, je leasingojemalec imel podlago za odstop od pogodbe v 106. členu v zvezi s 103. členom OZ.

14. Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbenim stališčem, da je tožena stranka pravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost plačila kupnine na transakcijski račun dobavitelja pri Banki X, ker na navedenem transakcijskem računu v času nakazila kupnine po podatkih Ajpesa ni bilo zavedeno pomanjkanje sredstev. Prvostopenjsko sodišče je namreč po izvedenem dokaznem postopku na podlagi izpovedb prič T. in L. ugotovilo, da je bila tožena stranka o blokiranih vseh računih dobavitelja v Sloveniji seznanjena še pred izvršitvijo nakazila na Banko X d. d. (točka 11 obrazložitve sodbe).

15. Iz obrazloženega izhaja, da pri izvršitvi nakazila kupnine tožena stranka ni ravnala kot dober gospodarstvenik v interesu naročnika in nakazila kupnine ni izvedla skladno z navodili leasingojemalca, zaradi česar je bila ona tista, ki je kršila sklenjeno leasing pogodbo, v posledici tega pa je leasingojemalec utemeljeno odstopil od pogodbe, kar ima po 111. členu OZ za posledico, da sta obe stranki prosti svojih pogodbenih obveznosti, stranka, ki je izpolnila (v celoti ali deloma) pogodbo, pa ima pravico do vrnitve danega. Iz obrazloženega izhaja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrnilo.

16. Po ustaljeni sodni praksi je v primeru finančnega leasinga (ker predmet leasinga in njegovega dobavitelja izbere leasingojemalec sam), leasingojemalec dolžan izpolnjevati leasing pogodbo, čeprav mu predmet leasinga ni bil izročen v uporabo. Rizik neizpolnitve naj nase prevzame leasingojemalec. Tako pogodbeno klavzulo je po neprerekanih trditvah tožene stranke vsebovala tudi pogodba o finančnem leasingu. Toda predstavka za leasingojemalčev prevzem rizika dobave predmeta leasinga je pravilna leasingodajalčeva izpolnitev njegove pogodbene obveznosti plačila predmeta leasinga dobavitelju le-tega po nalogu leasingojemalca. V dosedanji sodni praksi pa leasingodajalčeva pravilna izpolnitev plačila predmeta leasinga ni bila vprašljiva. Zato v obravnavanem primeru ni utemeljena pritožbena prevalitev rizika dobave predmeta leasinga na leasingojemalca.

17. Pritožbeno sodišče je presojalo tiste pritožbene razloge, ki so upoštevajoč materialno pravo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker so se relevantni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka po tar. št. 3210 ZOdvT, 2036,80 EUR in pavšalne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR povečano za 22 % DDV pa skupno 2.509,30 EUR.