Jedro

Presoja, ali obstoji nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je obsojenega V.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in če izpolni po 3. odstavku 50. člena KZ določen posebni pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi poravna premoženjskopravni zahtevek. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je tudi odločilo, da je obsojenec dolžan navedeni oškodovanki plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.154.904 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Zato meni, da je zahteva neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega V.Š. navaja, da je iz izreka prvostopenjske sodbe razvidno, da naj bi obsojencu D.P., ki je zaposlen pri ... L. d.d., ob sklenitvi pogodbe predložil naročilnice z izjavo in bianco podpisani akceptni nalog, ki bi jih naj podpisal Š.M. Iz same obrazložitve, kakor tudi iz listin v spisu oziroma izvedenskega mnenja grafologa pa izhaja, da navedene listine M.Š. ni podpisal. Zato je po mnenju vložnika podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, še posebej, ker je tudi izvedenec ugotovil, da navedene listine ni podpisal niti obsojeni, kot to nepravilno ugotavlja sodišče v svojih sodbah.

Navedba v zahtevi, da je iz izreka sodbe razvidno, da je naročilnice z izjavo in bianco podpisani akceptni nalog ob sklenitvi pogodbe obsojencu predložil D.P., je protispisna. Iz opisa kaznivega dejanja v napadeni pravnomočni sodbi izhaja, da je obsojenec z D.P. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju za leto 1995 in 1996, pri tem pa izstavil naročilnico, izjavo ter bianco podpisani akceptni nalog, vse s podpisom Š.M., direktorja podjetja G., za katerega se je tudi predstavil, vendar pa Š. ni podpisal nobenega od teh dokumentov. Iz takega opisa je jasno razvidno, da se je obsojenec lažno izdajal za Š. in tudi to, da Š. nobene od teh listin, čeprav vse so bile podpisane z njegovim imenom in priimkom, ni podpisal. Zato med navedbo v izreku in ugotovitvijo v razlogih sodbe, da navedenih listin (pogodbe z dne 22.11.1995, naročilnice z izjavo z dne 22.11.1995 in akceptnega naloga z dne 22.11.1995) M.Š. ni podpisal, ni nobenega nasprotja.

Zagovornik nima prav, ko v zahtevi navaja, da je podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi zato, ker je sodišče v nasprotju z vsebino mnenja izvedenca grafologa, nepravilno ugotovilo, da je navedene listine podpisal obsojenec. Iz mnenja sodnega izvedenca grafologa mag. B.R. je namreč razvidno, da na podlagi razpoložljivega gradiva obsojenega V.Š. ni mogoče potrditi za pisca obravnavanih spornih podpisov, vendar ga tudi ni izključil. Sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da se je na navedenih listinah podpisal ravno obsojenec. Zato ni nobenega nasprotja med izvedenskim mnenjem in ugotovitvami v izpodbijani pravnomočni sodbi, pač pa gre za to, da obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo glede tega odločilnega dejstva in s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Nadaljnja navedba v zahtevi, da je drugi del izreka povsem v nasprotju z ugotovitvami v postopku, je v tolikšni meri posplošena, da njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Zato zagovorniku obsojenega V.Š. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kolikor pa vložnik navaja, da oškodovanka ... d.d. L. nikoli ni zahtevala izvršbe za navedeni premoženjskopravni zahtevek in je zato s pomočjo kazenskega postopka iskala nekoga, ki bi odgovarjal za malomarno ravnanje njenih delavcev, saj ob vložitvi predloga ni mogla več izterjati svojega dolga v izvršbi ter da je zato obtožila nič krivega obsojenca, ki je bil nato na podlagi lažnih pričevanj D.P. in B.G., obeh zaposlenih pri oškodovanki, po krivem obsojen, vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Katere so tiste kršitve kazenskega zakona, ki jih kot razlog, iz katerega izpodbija pravnomočno sodbo, navaja v uvodnem delu zahteve, obsojenčev zagovornik ne konkretizira. Utemeljenosti tako splošne navedbe tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega V.Š., zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni V.Š. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000 SIT.