Jedro

Iz razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje, pravni položaj dolžnice kot hipotekarne dolžnice ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da pritožničino lastništvo učinkuje od leta 2006, upnik pa naj bi zoper njo pridobil poplačilno pravico šele v letu 2008 v izvršilnem postopku, in sicer za dolg dolžnice A. A. Določila 170. člena ZIZ ni mogoče razlagati mimo časa dejanskega učinkovanja lastninske pravice. Pritožnica sicer navidezno v svojo škodo uveljavlja, da naj bi lastninsko pravico pridobila kot kupka v izvršilnem postopku leta 2015, vendar bi potemtakem lastninsko pravico v tistem postopku morala pridobiti prosto bremen ter je izbris bremen potemtakem predmet tistega postopka. Razlogi sklepa so tako v nasprotju z odločitvijo.

Izrek

I.Pritožba A. A. se zavrne in se sklep z dne 24. 10. 2025 v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

II.Pritožba B. A. zoper sklep z dne 8. 1. 2026 se zavrže, pritožbi C. C. pa se ugodi, sklep z dne 8. 1. 2026 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 24. 10. 2025

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika B. A. zoper sklep o izvršbi zavrže (1. točka izreka sklepa) in da se vlogi A. A. z dne 13. 8. 2025 in 9. 10. 2025 zavržeta (2. točka izreka sklepa).

2.Zoper 2. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje A. A. ter predlaga izločitev razpravljajoče sodnice. Zaradi narave odločitve višje sodišče pritožbe vsebinsko ne povzema.

3.Sodišče prve stopnje je vlogi A. A. zavrglo z obrazložitvijo, da A. A. ni stranka postopka, druga udeleženka postopka, ki jih predvideva ZIZ, niti ni nova upnica ali dolžnica, ki želi vstopiti v postopek. Svojega predloga za izbris hipotek ne more uveljavljati v tem izvršilnem postopku, saj za to ni upravičena. Njeni vlogi nista dovoljeni in se zato zavržeta. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

4.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pritožnica ni stranka ali udeleženka tega postopka, saj upnik zoper njo niti ni vložil predloga za izvršbo ter postopek zoper njo ne teče, navedeno pa pomeni, da je vlogi vložila oseba, ki ni imela te pravice (smiselno četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je vlogi pritožnice zato pravilno zavrglo. Pritožnica po povedanem tudi ne more uveljavljati izločitve razpravljajoče sodnice v tem postopku.

5.Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v izpodbijani 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah zoper sklep z dne 8. 1. 2026

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 8. 1. 2026 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnice C. C. zoper sklep o izvršbi zavrne (I. točka izreka sklepa) in da se predloga dolžnice C. C. za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti in za izbris hipoteke zavrneta (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje hipotekarni dolžnik. Zaradi narave odločitve višje sodišče vsebine njegove pritožbe ni povzemalo.

3.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da pritožba B. A. ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožnik namreč ni tista stranka postopka, o katere ugovoru je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno, zato izpodbijani sklep v ničemer ne posega v njegov pravni položaj. Glede na navedeno je višje sodišče njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

4.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tudi C. C. Navaja, da se sklepa ne da preizkusiti, saj je vsebinsko popolnoma neobrazložen, v nasprotju sam s seboj in vsebuje popolnoma napačne, vendar pa pomembne podatke za izrek odločitve, ki ima tako za hipotekarno dolžnico/dolžnika in navsezadnje tudi za RS (odškodninska odgovornost) hudo negativne posledice. Nepremičnino je kupila v postopku izvršbe In 75/2015 leta 2015, v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Litiji, z vednostjo in soglasjem tako sodišča kot vseh upnikov, tudi upnika v tem postopku. Da sodišče svoj sklep opira na napačne podatke in nedovoljene dokaze, izhaja tudi iz točke 11. napadenega sklepa, kjer sodišče zatrjuje, da se je dolžnica (prof. dr. C. C.) kot lastnica vpisala 30. 4. 2011, ko so bile nepremičnine že obremenjene s hipoteko v korist upnika. Hipotekarna dolžnica prof. dr. C. C. se ni mogla vpisati kot lastnica v ZK leta 2011, kot navaja sodišče, temveč je iz ZK razvidno, da se je vpisala leta 2015, potem, ko je v postopku izvršbe Okrajnega sodišča v Litiji In 75/2015 s soglasjem sodišča in upnikov z neposredno pogodbo odkupila nepremičnino. Upnik je bil v postopku in v ZK naveden kot Banka D., kar je razvidno iz dokumenta naslovnega sodišča z dne 12. 6. 2016. Zato se sklepa ne da preizkusiti, saj vsebuje popolnoma napačne podatke, pa četudi ima sodišče prave podatke, ZK pa je javna listina. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev postopka. Po spremenjeni zakonski ureditvi odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov zdaj ni več vezan na pogoj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode dolžnika. Mogoč je na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti. Dolžnici, lahko rečemo lastnici dolga, A. A., je stečajno sodišče ta konkretni dolg odpisalo oziroma ji ga je odpustilo v stečajnem postopku in sicer dne 24. 4. 2024. Upnikom je bilo izrecno navedeno, da tega dolga ne morejo več sodno izterjevati. Tudi če prištejemo vse zakonite zamudne obresti in stroške izvršilnih postopkov za ta dolg, znesek dosega vrednost terjatve cca. 5.000.00 EUR. Vrednost celotnega posestva, ki je po mnenju sodišča lahko predmet tovrstnega izvršilnega postopka, pa znaša cca. 500.000,00 EUR. Sodišče je upniku, ki izterjuje dejansko neobstoječi dolg (odpuščen dolžnici A. A. v stečajnem postopku) izdalo Sklep o izvršbi in bo dopustilo dražbo nepremičnine za ta dolg na nepremičninah hipotekarnih upnikov in pri tem v celoti ignorira dejstvo, da je dopustilo poseg v zasebno lastnino, ki presega dolg v stokratniku vrednosti dolga. Resnično obstaja dvom, da bi izvršilno sodišče lahko podalo ustrezno obrazložitev svojega ravnanja pred instančnimi sodišči, ki bi presojali sorazmernost ukrepa izvršbe v razmerju dolg 228.60 EUR s pp. naproti vrednosti nepremičnine cca. 500.000,00 EUR.

5.Pritožba je utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja, da je bila dolžnica vpisana kot lastnica na navedenih nepremičninah 1. 5. 2011, z učinkovanjem lastništva že od 12. 10. 2006. Pred tem je bila kot lastnica nepremičnin vpisana A. A., torej dolžnica v izvršilnih sklepih, ki predstavljajo izvršilni naslov predmetne izvršilne zadeve. Po ZK podatkih je bila v breme A. A. vpisana zaznamba sklepa o izvršbi in hipoteka pri predmetnih nepremičninah na podlagi sklepa In 2/2008 z dne 17. 1. 2008, z učinkovanjem 18. 1. 2008 (vpis pod Dn 164/2008). Sodišče po povedanem ugotavlja, da predmetne nepremičnine v času, ko je začelo učinkovati dolžničino lastništvo (12. 10. 2006) še niso bile obremenjene z zaznambo sklepa o izvršbi in hipoteko. Hipoteka na nepremičninah je začela učinkovati, 18. 1. 2008, ko je bila po ZK podatkih lastnica nepremičnin še vedno A. A. Ob tem, da je ob začetku učinkovanja hipoteke že učinkovalo tudi lastništvo dolžnice (pod vpisom Dn 1806/2006 razvidno učinkovanje lastninske pravice dolžnice 12. 10. 2006 in oprava vpisa pravice 30. 4. 2011), sodišče ugotavlja, da so bile nepremičnine obremenjene v času, ko je že učinkovalo dolžničino lastništvo. Ne glede na to, da se izvršilni naslov glasi na osebo, ki ni dolžnica v tem postopku, je lastnica nepremičnin C. C. postala dolžnica in odgovorna za poravnavo upnikove terjatve s svojimi nepremičninami. Po določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ pa upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.

7.Iz razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje, pravni položaj dolžnice kot hipotekarne dolžnice ne izhaja. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da pritožničino lastništvo učinkuje od leta 2006, upnik pa naj bi zoper njo pridobil poplačilno pravico šele v letu 2008 v izvršilnem postopku, in sicer za dolg dolžnice A. A. Določila 170. člena ZIZ ni mogoče razlagati mimo časa dejanskega učinkovanja lastninske pravice. Pritožnica sicer navidezno v svojo škodo uveljavlja, da naj bi lastninsko pravico pridobila kot kupka v izvršilnem postopku leta 2015, vendar bi potemtakem lastninsko pravico v tistem postopku morala pridobiti prosto bremen ter je izbris bremen potemtakem predmet tistega postopka. Iz zgodovinskega izpiska iz zemljiške knjige po drugi strani izhajata dva datuma učinkovanja lastninske pravice, in sicer 12. 10. 2006 in 11. 10. 2017, zato višje sodišče datuma učinkovanja pritožničine lastninske pravice zgolj iz njega ne more zanesljivo ugotoviti. To je tudi sicer dolžnost sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijanem sklepu po povedanem podalo razloge, ki so v nasprotju z odločitvijo v izreku, zato je pritožbi že iz tega razloga treba ugoditi, saj je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. O drugih pritožbenih razlogih se višje sodišče zato ni opredeljevalo.

8.Utemeljeni pritožbi je po pojasnjenem višje sodišče ugodilo, sklep pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o pritožničinem ugovoru in pri tem najprej ugotovi, ali ima pritožnica dejansko status hipotekarne dolžnice.