Jedro

Ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil na Madžarskem, Norveškem in v Grčiji. Prav tako ni sporno, da je tožnik na odločitev o svoji prošnji počakal na Norveškem in v Grčiji, na Madžarskem pa ne. S sklicno številko "1" (case ID HR12100500858F) pa je tožnik opredeljen tudi v zvezi s Hrvaško, kar po presoji sodišča pomeni, da so mu bili tudi v tej državi članici prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito ter mesec in pol bival v azilnem domu. Ob tem, da je v preteklosti že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Norveškem ter v Grčiji in v teh državah počakal do zaključka postopka, tožniku po presoji sodišča niso neznani postopki mednarodne zaščite, vključno z odvzemom prstnih odtisov, razgovorom z uradnimi osebami migracijskih organov, prejemom kartic prosilcev za mednarodno zaščito ter namestitvijo v ustreznih nastanitvenih kapacitetah posameznih držav in dolžnostjo počakati na odločitev pristojnega organa.

Ker je tožnik predhodno že vložil prošnjo na Madžarskem in Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega.

Tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 14. 2. 2022 od 11.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) dne 1. 11. 2021 prvič nezakonito vstopil iz Hrvaške. Potem, ko so ga slovenski varnostni organi vrnili hrvaškim, je v RS ponovno nezakonito vstopil 30. 1. 2022. V policijskem postopku je pojasnil, da je izvorno državo zapustil pred dvema ali tremi leti zaradi strahu pred grožnjami talibanov. Preko Irana in Turčije je prišel do Grčije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Po prejemu zavrnilne odločbe je pot nadaljeval preko Albanije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške do RS. Na Hrvaškem je za mednarodno zaščito zaprosil, ko so ga tja vrnili slovenski varnostni organi. V azilnem domu je spoznal skupino oseb in se skupaj z njimi ponovno napotili v RS. Želeli so do Ljubljane, da bi zaprosili za mednarodno zaščito.

3. V prošnji za mednarodno zaščito z dne 14. 2. 2022 je tožnik podrobneje pojasnil razloge za odhod iz Afganistana in povedal, da ciljne države nima. Želi si ostati v varni državi.

4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že v več državah Evropske unije (v nadaljevanju EU), in sicer 8. 6. 2015 na Madžarskem, 5. 11. 2015 na Norveškem, 27. 9. 2019 v Grčiji ter 1. 12. 2021 na Hrvaškem. Tožnik je ob tem povedal, da je prvič prišel v Evropo leta 2015. Na Madžarskem je oddal le prstne odtise in od tam odšel, ker so mu povedali, da gre lahko kamorkoli. Zato je odšel proti ciljni državi, Norveški. Po tem, ko so njegovo prošnjo za mednarodno zaščito na Norveškem zavrnili, so ga vrnili v Afganistan, ki ga je zaradi stopnjevanja težav s talibani ponovno zapustil. Tokrat je za mednarodno zaščito zaprosil v Grčiji. Po prejemu negativne odločitve je pot nadaljeval, ciljne države pa ni imel. Ko so ga na Hrvaškem prijeli policisti, ni želel, da bi ga vrnili v BiH, zato je izrekel angleško besedo „stay“. Ni pa vedel, da je Hrvaška s tem štela, da je tam zaprosil za mednarodno zaščito. Na Hrvaškem ni želel ostati, ker z begunci grdo ravnajo.

5. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja. Glede na merila navedene uredbe in podatke baze Eurodac, je tožena stranka hrvaškim migracijskim organom 14. 2. 2022 posredovala prošnjo za ponovni tožnikov sprejem ter na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III zaprosila za nujen odgovor.

6. V nadaljevanju je tožena stranka presojala, ali je tožnik res begosumen. Ugotovila je, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, Norveškem, v Grčiji in na Hrvaškem. Izpostavila je, da je na prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je pred tem za azil zaprosil le v Grčiji. Ni verjela tožnikovemu pojasnilu, da ni vedel, da so pomembni tudi podatki iz prvega postopka, in da ni vedel, da je prošnjo vložil tudi na Hrvaškem. Meni, da njegove izjave niso prepričljive, saj podatki Eurodac izkazujejo drugačno dejansko stanje. Prepričana je, da je prošnjo na Hrvaškem vložil le zato, da bi pridobil izkaznico prosilca za azil, s tem pa bivanje na odprtem oddelku azilnega doma. Tožniku tudi ne verjame, da bi Madžarska osebam, ki nimajo urejenega bivanja, dovolila, da se prosto gibanje po državi. Glede na navedeno je ocenila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je tožnik že zaprosil v drugih državah EU, na odločitev pa ni počakal. Zato po presoji tožene stranke obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil ozemlje RS še pred zaključkom predaje pristojni državi članici, zaradi česar mu je omejila gibanje.

7. Tožena stranka je glede na pretekla tožnikova ravnanja, ko je samovoljno zapustil državo, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, utemeljenega razloga pa ob tem ni navedel, presodila, da zlorablja azilni postopek. Meni, da izrečeni ukrep glede na njegova pretekla ravnanja ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

8. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Navaja, da je nepismen in povzema razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Meni, da pogoji za njegovo pridržanje niso podani, z ukrepom omejitve gibanja pa naj bi bilo poseženo v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Trdi, da tožena stranka ni pravilno ocenila sorazmernosti izrečenega ukrepa.

9. V nadaljevanju tožnik navaja, da je Afganistan zapustil dvakrat in pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Svoje prve poti naj ne bi navajal zato, ker je menil, da je bil ta postopek zaključen z njegovo vrnitvijo v izvorno državo. Ostati naj bi si želel tam, kjer bi se počutil varnega. Poudarja, da je v Grčiji počakal na odločitev in državo zapustil šele, ko je prejel zavrnilno odločbo. Trdi, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Z besedo „stay“ naj bi želel le sporočiti, da ne želi, da ga vrnejo v BiH. V postopku na Hrvaškem naj ne bi imel pomoči tolmača, zato naj z organi ne bi mogel učinkovito komunicirati. Tako naj tudi ne bi vedel, da je bila njegova izjava „stay“ sprejeta kot prošnja za mednarodno zaščito, prav tako pa tudi ne, kaj naj bi tam podpisal. Meni, da je treba z vidike presoje utemeljenosti izpodbijanega ukrepa presojati le njegovo drugo pot v EU, saj je od prve, ko je bil komaj polnoleten, minilo že sedem let. 10. Iz tožbenih trditev je razviden očitek toženi stranki, da ni raziskala in ocenila vseh okoliščin tožnikovega primera in se ni opredelila, do njegove trditve, da ni vedel, da mora na Hrvaškem počakati na zaključek postopka. Napačna naj bi bila ugotovitev tožene stranke, da ni podal razlogov za zapustitev Madžarske in Hrvaške. Meni, da zgolj podatki baze Eurodac ne morejo zadoščati za zaključek, da so podani razlogi za omejitev gibanja, še zlasti glede na okoliščine, ki jih je navedel v zvezi z zapustitvijo Hrvaške.

11. Tožnik opozarja še na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov. Ugotavlja, da je tožena stranka sicer tehtala med ukrepom omejitve gibanja na Center za tujce in Azilni dom, ne pa tudi med ostalimi alternativnimi ukrepi, kot jih določa Direktiva 2013/13/EU2. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

12. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

13. Dne 16. 2. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

17. Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

18. Iz tožnikovih tožbenih trditev je razvidno, da ni vedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Prstne odtise naj bi mu vzeli na silo, ob prijetju pa naj bi hrvaškim varnostnim organom izrekel angleško besedo „stay“, da bi si zagotovil, da ne bo vrnjen v BiH. V postopku pred hrvaškimi varnostnimi organi, naj ne bi imel tolmača, oziroma, kot je povedal na glavni obravnavi, je celoten razgovor z njim opravil tolmač za iranski jezik, čeprav sam govori farsi. Uradna oseba varnostnih organov mu je ob koncu razgovora le izročila izkaznico prosilca za azil. Nihče naj mu ne bi pojasnil, da se šteje kot prosilec za azil in da bi moral na Hrvaškem počakati na zaključek postopka odločanja o njegovi prošnji. Toženi stranki očita, da teh okoliščin v izpodbijanem sklepu ni presojala.

19. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil na Madžarskem, Norveškem in v Grčiji. To je navsezadnje razvidno tudi iz podatkov centralnega sistema Eurodac, saj je tožnik pri omembi navedenih držav članic opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Prav tako ni sporno, da je tožnik na odločitev o svoji prošnji počakal na Norveškem in v Grčiji, na Madžarskem pa ne.

20. S sklicno številko "1" (case ID HR12100500858F) pa je tožnik opredeljen tudi v zvezi s Hrvaško, kar po presoji sodišča pomeni, da so mu bili tudi v tej državi članici prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Na ugotovitev, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito, pa nakazujejo tudi njegove izjave ob izreku obravnavanega ukrepa, da je prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito ter mesec in pol bival v azilnem domu. Ob tem, da je v preteklosti že vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Norveškem ter v Grčiji in v teh državah počakal do zaključka postopka, tožniku po presoji sodišča niso neznani postopki mednarodne zaščite, vključno z odvzemom prstnih odtisov, razgovorom z uradnimi osebami migracijskih organov, prejemom kartic prosilcev za mednarodno zaščito ter namestitvijo v ustreznih nastanitvenih kapacitetah posameznih držav in dolžnostjo počakati na odločitev pristojnega organa. Ob takem stanju stvari, ko je iz sistema Eurodac razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, za odločitev v tej zadevi niso pravno pomembni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na nerazumevanje in nepravilnosti v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Sodišče pripominja, da bo imel tožnik v zvezi z morebitnimi procesnimi nepravilnosti v postopku vložitve prošnje za mednarodno zaščito, ki bi utegnili nakazovati na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, v okviru 3. člena Uredbe Dublin III možnost učinkovitega sodnega varstva zoper morebitni sklep o predaji odgovorni državi članici v državi članici.

21. Glede na navedeno, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo na Madžarskem in Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega. Na to presojo že po naravi stvari ne morejo vplivati tožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovih izjav, "da na Hrvaškem ni počakal na odločitev, ker mu država ni všeč, ko pa je bil na Madžarskem, pa je bila njegova ciljna država Norveška." Tudi sicer se je tožena stranka opredelila do vseh s tem povezanih tožnikovih izjav in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene (4. in 5. stran izpodbijanega sklepa).

22. Navedene tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Madžarske in Hrvaške, čeprav je predhodno na Norveškem in v Grčiji počakal na odločitev o svoji prošnji, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v Centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

23. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti, ker slovenski zakonodajalec ni uredil alternativnih ukrepov pridržanja. Kot rečeno ZMZ-1 določa kot milejši ukrep obvezno zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II).