Jedro

Da je znesek davka odvisen od vrednosti stavbe, le-ta pa je odvisna od spremenljivke, ki jo določi posamezna občina, s čimer pride do razlik v vrednostih stavb po posameznih občinah, ni kršitev ustavnega načela enakosti, temveč posledica ureditve, po kateri je davek na premoženje odvisen od vrednosti premoženja. Splošno znano je, da je vrednost nepremičnine odvisna tudi od njene lokacije. Predpisi ne dajejo možnosti davčnemu zavezancu, da v postopku odmere dokazuje drugačno vrednost premoženja, kot ta izhaja iz predpisov in s strani občine določene povprečne gradbene cene, omogočeno je zgolj dokazovanje, da se stavba iz objektivnih razlogov ne more uporabljati.^ Kljub temu tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti, saj ga podaja povsem pavšalno in zgolj kot splošen ugovor, ne da bi navedel in dokazal, kakšna je vrednost njegove stavbe in da bi torej ob drugačni ureditvi, ki bi dopuščala možnost dokazovanja drugačne (nižje) vrednosti v odmernem postopku npr. s cenitvijo pooblaščenega cenilca nepremičnin, davčna osnova za to stavbo bila nižja. Tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom oziroma v pritožbenem postopku dokazoval drugačno vednost stavbe, niti to ne izhaja iz upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku z izpodbijano odločbo odmerila davek od premoženja na območju Občine Tabor za leto 2021, in sicer od stavbe z ID znakom 1109-147-1.2 davek v znesku 554,57 EUR; od stavbe z ID znakom 1009-99-1 davek v znesku 35,48 EUR in od stavbe z ID znakom 1109-144-1 davek v znesku 1.335,20 EUR, skupaj znesek 1.925,25 EUR, ki ga mora tožnik plačati v štirih obrokih, po preteku roka z zamudnimi obrestmi in pod izvršbo. Posebni stroški v postopku niso nastali, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2.Tožnik se je zoper izpodbijano odločbo pritožil, toženka pa je njegovi pritožbi delno ugodila in odločbo odpravila v delu, ki se nanaša na stavbo z ID znakom 1109-147-1.2, ter spremenila odločbo v delu, ki se nanaša na stavbo z ID znakom 1109-99-1 tako, da je odmerila nižji davek v znesku 5,08 EUR. Posledično se je spremenil skupni znesek odmerjene obveznosti, in sicer se je znižal na znesek 1.340,28 EUR. V preostalem delu je toženka tožnikovo pritožbo zavrnila.

3.Toženka v obrazložitvi svoje odločbe pojasni, da je davčna osnova davka od premoženja po 158. členu Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve.

4.Toženka je v pritožbenem postopku ugotovila, da je bil že prvostopni organ seznanjen z okoliščinami, da se stavba z ID znakom 1109-147-1.2 iz objektivih razlogov ne more uporabljati, zato je odločbo, skladno s 5. točko 161. člena ZDO, v tem delu odpravila. Toženka je tudi popravila prvotno napačni izračun davka za stavbo z ID znakom 1109-99-1 in odmerjeni davek znižala na 5,08 EUR.

5.Toženka pa je potrdila odmerjeni davek v zvezi z nepremičnino z ID znakom 1109-144-1, saj je, po stališču toženke, prvostopni organ v zvezi s to nepremičnino pravilno uporabil materialni zakon in pravilno izračunal davčno osnovo. Po 156. členu ZDO se davek odmerja tudi od poslovnih prostorov. Osnovo za davek je ugotovil na podlagi Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja¹ (v nadaljevanju Pravilnik).² Po 158. členu ZDO lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe oziroma prostora za počitek ali rekreacijo določi občinska skupščina. V tožnikovem primeru se zato uporablja Odlok o davkih občanov, ki ga je sprejela Skupščina Občine Žalec³ in ga uporablja tudi Občina Tabor ter Sklep o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor.⁴ Zato podatki o vrednostih nepremičnin po evidencah GURS-a, individualne cenitve, vrednosti po kupoprodajnih pogodbah ali drugi podatki, ki ne temeljijo na zgoraj navedenih podlagah, na višino davčne osnove nimajo vpliva.

6.158. in 159. člen ZDO določata osnovo za davek in davčne stopnje za odmero davka. Zneski iz 159. člena ZDO se valorizirajo z indeksom cen življenjskih potrebščin, ki se objavijo v Uradnem listu RS. V letu 2021 je veljal Pravilnik o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2021, po določbah katerega se davek od premoženja za poslovni prostor na naslovu Tabor 28 odmeri od osnove 194.813,91 EUR v znesku 1.273,11 EUR in od osnove 4.967,89 EUR davek v znesku 62,09 EUR, skupaj davek v višini 1.1335,20 EUR. Davčna osnova za odmero davka za poslovni prostor se izračuna skladno z določbo 6. člena Odloka o davkih občanov. Pri tem se upoštevata površina poslovnega prostora (278,50 m²) in vrednost povprečne gradbene cene za m², ki je v letu 2021 na območju Občine Tabor znašala 766,84 EUR/m². Skladno s tretjim odstavkom 6. člena Odloka je treba pri poslovnih prostorih odmero zvišati za 25 %. Tako dobljena vrednost poslovnega prostora se zmanjša za 25,162 %, ki je amortizacijski faktor iz naslova obrabe stavbe, pri čemer je treba upoštevati, da je bila tožnikova stavba zgrajena leta 1975. Tako izračunana vrednost stavbe, ki znaša 199.781,83 EUR, je izhodišče za izračun davčne osnove.

7.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo. Njegov ključni pritožbeni argument je bil, da je bila vrednost premoženja previsoko ocenjena in da je uporaba Sklepa o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor v letu 2004 nezakonita. Z uporabo tega predpisa je bilo kršeno temeljno načelo Ustave, da so vsi državljani pred zakonom enaki. Za tožnika je nesprejemljivo, da lahko vsaka občina sama z odlokom določi, kakšna je vrednost nepremičnin njenih občanov, saj posledično državljani za premoženje plačujejo različno visoke davke. Tako lahko pride do absurdne situacije, da so lahko nepremičnine v Ljubljani manj obdavčene kot v Taboru, čeprav je splošno znano, da so v Ljubljani nepremične več vredne kot v Taboru. Toženka je svojo razlago, da vrednosti nepremičnin ni mogoče ugotavljati na noben drug način, kot na podlagi Odloka o davkih občanov Občine Žalec in Sklepa o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor, uvedla v svojo odločitev neizpodbitno dokazno pravilno, ki pa so prepovedana in v nasprotju z načelom materialne resnice, ki zahteva ugotavljanje resničnega dejanskega stanja. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo, v delu, ki je še ostala v veljavi, odpravi.

8.Toženka v odgovoru na tožbo ponovno pojasni izračun davčne osnove in davka ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Tožniku je z izpodbijano odločbo odmerjen davek od premoženja za leto 2021 za nepremičnine, ki jih ima v Občini Tabor. Davek mu je bil odmerjen z upoštevanjem 156. člena ZDO⁵ ter Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Po 158. členu ZDO lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kot je to tudi v obravnavani zadevi. Vrednost je bila namreč določena z upoštevanjem Odloka o davkih občanov Občine Žalec, ki ga uporablja tudi Občina Tabor, in Sklepa o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor.

11.Toženka je v svoji odločbi pojasnila način določitve davčne osnove za odmerjeni davek od stavbe z ID 1009-144-1 ter način izračuna vrednosti tožnikove stavbe, ki je bila vzeta kot izhodišče za izračun davčne osnove. Sodišče ugotavlja, da je bil davek odmerjen na podlagi zgoraj navedenih predpisov, čemur tudi tožnik ne ugovarja. V izogib ponavljanju in na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sodišče glede izračuna vrednosti poslovnega prostora, davčne osnove in samega davka sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi in v drugostopni odločbi toženke.

12.Tožnik ugovarja temu, da zgoraj povzeti predpisi dopuščajo, da vrednost stavbe določi občina, s tem ko določi povprečno gradbeno ceno na njenem območju. Na ta način naj bi prišlo do kršitve ustavnega načela enakosti, saj državljani plačujejo različno visok davek od svojega premoženja, odvisno od vrednosti, ki jo določi občina. Obenem pa je za tožnika sporno, da zakonodaja lastniku stavbe ne dopušča, da bi v postopku odmere davka od premoženja sam dokazoval drugačno vrednost stavbe. Tožnik trdi, da je bila vrednost njegove poslovne stavbe določena previsoko.

13.Sodišče tem tožbenim ugovorom ne sledi. Da je znesek davka odvisen od vrednosti stavbe, le ta pa je odvisna od spremenljivke, ki jo določi posamezna občina, s čimer pride do razlik v vrednostih stavb po posameznih občinah, po presoji sodišča ni kršitev ustavnega načela enakosti, temveč posledica ureditve, po kateri je davek na premoženje odvisen od vrednosti premoženja. Splošno znano je, da je vrednost nepremičnine odvisna tudi od njene lokacije. Tožnik sicer ugovarja temu, da občina določi povprečno gradbeno ceno, ki vpliva nato na vrednost stavbe, vendar zgolj pavšalno, ne da bi trdil in dokazal, da je bila konkretna povprečna vrednost v Občini Tabor v letu 2021 napačno določena. Drži pa tožbena trditev, da predpisi ne dajejo možnosti davčnemu zavezancu, da v postopku odmere dokazuje drugačno vrednost premoženja, kot ta izhaja iz predpisov in s strani občine določene povprečne gradbene cene, omogočeno je zgolj dokazovanje, da se stavba iz objektivnih razlogov ne more uporabljati.⁶ Kljub temu tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti, saj ga podaja povsem pavšalno in zgolj kot splošen ugovor, ne da bi navedel in dokazal, kakšna je vrednost njegove stavbe z ID 1009-144-1 in da bi torej ob drugačni ureditvi, ki bi dopuščala možnost dokazovanja drugačne (nižje) vrednosti v odmernem postopku npr. s cenitvijo pooblaščenega cenilca nepremičnin, davčna osnova za to stavbo bila nižja. Tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom oziroma v pritožbenem postopku dokazoval drugačno vednost stavbe, niti to ne izhaja iz upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka.

14.Sodišče torej sodi, da tožnik s takšnim pavšalnim tožbenim ugovorom glede neustreznosti zakonodaje, ki ne dopušča dokazovanja drugačne vrednosti stavbe, četudi bi bil ta na načelni ravni utemeljen (česar sodišče ni presojalo), ne more uspeti. Tožnik namreč ne pove, še manj dokaže, kakšna naj bi bila vrednost njegove poslovne stavbe in da bi z drugačno ureditvijo odmerjeni davek bil nižji. Sodišče tudi ni našlo kršitve ustavnega načela enakosti iz razloga, ker občine, z določitvijo povprečne gradbene cene, vplivajo na vrednost premoženja na območju občine, saj se prav s tem zasleduje sistem, v katerem je davek odvisen od vrednosti premoženja, ki ga poseduje davčni zavezanec.

15.Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in skladna z zakonom, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

16.Ker v zadevi dejansko stanje ni bilo sporno, spor je bil o vprašanjih materialnega prava, je sodišče na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

17.Tožnik ni zahteval povračila stroškov postopka upravnega spora.

-------------------------------

1Uradni list SRS, 25/81, Uradni list RS/I, št. 18/91 - SZ, Uradni list RS, št. 65/99, 69/03 - SZ-1).

2Ki se kljub določbi 11. člena Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 127/04 in 69/05) še naprej uporablja za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja.

3Uradni list RS, št. 17/92.

4Uradni list RS, št. 17/04.

5Ki določa, da davek plačujejo osebe, ki posedujejo stavbe.

65. točka 161. člena ZDO.