21. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata 5. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 183/2005 z dne 1. 3. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. P 99/2004 z dne 28. 12. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Izvršilno sodišče je zoper pritožnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in mu naložilo plačilo stroškov komunalnih storitev za določeno obdobje. Postopek se je zaradi ugovora pritožnika nadaljeval v pravdi. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi, ker je na podlagi izvedenih dokazov menilo, da pritožnik vtoževani znesek dolguje. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da v sporih majhne vrednosti dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Pojasnilo je še, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo pravilno uporabilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da sta mu sodišči grobo kršili človekove pravice, ker naj bi pri njunem odločanju šlo za "zavestno človeško napako". Trdi, da sta sodišči verjeli krivim izpovedbam priče in kršili pravo. Zatrjuje, da ne drži trditev tožeče stranke, da živi na naslovu, na katerega se nanašajo vtoževani komunalni stroški. To naj bi izhajalo tudi iz sodišču predloženega dokumenta, ki ga je izdala Upravna enota Ljutomer. Zato naj ne bi bil zavezanec za plačilo spornih stroškov.

3.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bila pomembna pritožnikova navedba, da je sodišče pri odločitvi naredilo "zavestno človeško napako", s čimer bi bilo mogoče smiselno razumeti, da pritožnik odločitvi sodišč očita samovoljnost oziroma arbitrarnost (22. člen Ustave). Vendar bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta sodišči razumno obrazložili, zakaj sta presodili, da je pritožnik zavezanec za plačilo vtoževanih komunalnih stroškov. Zato mu pravica iz 22. člena Ustave ni bila kršena. Druge pritožnikove navedbe pa pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava, s katerimi pa ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih. Glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger