Jedro

Zapis na desni strani pristopnice „naročnik in bodoči uporabniki sprejemamo solidarno odgovornost za vse stroške, nastale z uporabo XX Card“ je jasen, tako da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo. Takšno stališče še dodatno utrjuje zapis s povečanimi črkami na vrhu pristopnice „za vse nastale stroške sta solidarno odgovorna naročnik in uporabnik kartice“. Morebitno dodatno tolmačenje ni potrebno, ampak je določilo potrebno uporabiti tako kot se glasi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 246,80 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v 15 dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VIII I 2006/2179 z dne 21.2.2006 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožeči stranki naložilo toženi stranki povrniti 459,57 EUR nadaljnjih stroškov pravdnega postopka.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da kot fizična oseba ne odgovarja za plačilne obveznosti družbe H. d.o.o. Pristopnica ne vsebuje vsebine, da je uporabnik kartice solidarno odgovoren za plačilo. Ker gre v konkretnem primeru nedvomno za formularno pogodbo, bi moralo sodišče na podlagi določil Obligacijskega zakonika in Zakona o varstvu potrošnikov takšna določila obravnavati v korist druge pogodbene stranke in ne sestavljalca formularne pogodbe. Tudi srednjo kolono v rubriki „osebe, za katero želite xx Card“ je izpolnil naročnik kartice za osebo, za katero je želel pridobiti kartico. Iz srednje kolone tako ne sledi, da je podpisnik tudi fizična oseba, za katero naročnik pridobiva kartico in da s tem vstopa v kakršnokoli neposredno obligacijsko razmerje z izdajateljem kartice. V spodnjem desnem kotu je res okvirjeno besedilo, v katerem je navedeno, da naročnik in bodoči uporabnik sprejema solidarno odgovornost za vse stroške nastale z uporabo kartice, vendar na tem mestu ni podpisa plačnika in še manj uporabnika. Izdajatelj kartice je tako fizični osebi, katere ime je navedeno na poslovni kartici, vsilil obveznost, s katero fizična oseba ni bila pravilno seznanjena oziroma je ni sprejela. Priloga pristopnice oziroma tako imenovana pogodba o uporabi xx Card ne vsebuje nedvoumnih določil iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da se oseba, ki se podpiše na mesto označenem z x v srednji koloni pristopnice, osebno zavezuje nasproti izdajatelju kartice. Iz vsebine srednje kolone sledi, da je podpisnik naročnik, saj je on tisti, ki želi naročilo kartice na ime svojih zaposlenih in ne njegovi zaposleni. Sprejemanje obveznosti fizične osebe za pravno osebo mora biti v vsakem primeru nedvomno dogovorjeno, dvoumna določila je vedno potrebno razlagati v korist uporabnika oziroma fizične osebe. Pogoji v smislu določila 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov zavezujejo potrošnike le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s celotnim besedilom, pri čemer se šteje, da je bil s tem seznanjen, če ga je podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav. Dodatna zahteva je tudi, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, sicer se razlagajo v korist potrošnika. Na podlagi določila 23. člena istega člena so pogodbeni pogoji, ki so nepošteni do potrošnika, nični. V kolikor bi tožeča stranka postopala pravilno in zakonito, bi morala za nastanek obligacijskega razmerja med njo in porabnikom z vidika solidarne odgovornosti predložiti uporabniku v podpis jasno in nedvoumno izjavo, da prevzema solidarno obveznost skupaj z naročnikom – pravno osebo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik v pritožbi ni navedel, katere bistvene kršitve določb postopka je sodišče prve stopnje zagrešilo, sodišče druge stopnje pa samo tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in nato tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Po mnenju sodišča druge stopnje je zapis v okvirju na desni strani pristopnice za xx Card jasen, zato ni podlage za uporabo določila 83. člena OZ oziroma 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov, za kar se zavzema pritožba. Zapis na desni strani pristopnice „naročnik in bodoči uporabniki sprejemamo solidarno odgovornost za vse stroške, nastale z uporabo xx Card “ je popolnoma jasen, tako da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo (1. odst. 82. člena OZ). Takšno stališče pritožbenega sodišča še dodatno utrjuje zapis s povečanimi črkami na vrhu pristopnice „za vse nastale stroške sta solidarno odgovorna naročnik in uporabnik kartice“. Zaključek sodišča prve stopnje, da je citirano določilo jasno, je zato pravilen. Morebitno dodatno tolmačenje pa ni potrebno, ampak je določilo potrebno uporabiti tako kot se glasi (1. odst. 82. člena OZ). V skladu z jasnim določilom, zapisanim s povečanim tiskom na vrhu pristopnice in ponovno v okvirju na desni strani pristopnice, za vse nastale stroške solidarno odgovarjata naročnik in uporabnik kartice. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče še dodaja, da v postopku na prvi stopnji tožena stranka sploh ni zatrjevala, da bi bila določila pristopnice kakorkoli nejasna. Enako velja tudi za sklicevanje pritožnika, da pred sklenitvijo pogodbe ni bil seznanjen s celotnim besedilom v smislu določila 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so bili pogodbeni pogoji povsem jasni in razumljivi in da pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil H. V., ki je lastnoročno podpisal pristopnico z vsebino, ki je na pristopnici, tudi seznanjen na način, kot je že bilo obrazloženo zgoraj.

Pritožbeno stališče, da je iz vsebine srednje kolone jasno razbrati, da je podpisnik naročnik, nima podlage v izvedenih dokazih. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem je jasna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da iz same pristopne izjave, njene strukture in besedila skupne izjave, umeščene v spodnji del pristopnice nedvoumno sledi, da je v rubriki „oseba, za katero želite xx Card“ navedena tožena stranka kot fizična oseba – uporabnik kartice in da bi v nasprotnem primeru zadostovala zgolj navedba tožene stranke v pristopnici kot zakonitega zastopnika in kontaktne osebe družbe H. d.o.o. Tudi iz gramatikalne razlage pristopne izjave izhaja jasno razlikovanje med nazivom podjetja in priimkom ter imenom. Ime pripada uporabniku – fizični osebi, naziv pa pravni osebi, ki je navedena na kartici pod imenom uporabnika.

Prav tako ne drži navedba tožene stranke, da kot uporabnik ni podal podpisa na pristopno izjavo, saj je njegov podpis prav pod omenjeno rubriko, pod rubrikama kontaktna in odgovorna oseba družbe H. d.o.o. pa je podpisana posebej.

Opredelitev uporabnika izhaja tudi iz določil pogodbe. Ta v 5.a členu določa, da kartico lahko uporablja le uporabnik, katerega ime je vtisnjeno na kartici. Če bi tožena stranka ne bila uporabnik predmetne kartice in če bi na njej ne bilo natisnjeno njeno (osebno) ime, bi je torej ne mogla veljavno uporabiti za plačilo blaga in storitev. Zato fizična oseba – uporabnik, sme in mora kartico tudi podpisati. Za naročnika to ne velja. S podpisom ali prvo uporabo kartice (skladno s 4.d členom Pogodbe in besedilom pristopne izjave) naročnik in uporabniki formalno prevzamejo vse pravice in obveznosti iz pogodbe, ki se skladno s točko c omenjenega člena na oboje nanašajo v enaki meri. S tem postane vsak uporabnik skupaj z naročnikom solidarno zavezan za poravnavo stroškov in dolgov, nastalih z uporabo kartice, ki se glasijo na njegovo ime (5.b člen).

Tožena stranka je svoje ime in podpis na pristopnici navedla v rubriki, namenjeni zgolj bodočim uporabnikom poslovne XX Card kartice in nobenega dvoma ni, da je bila (še posebej zato, ker je hkrati nastopala kot zakoniti zastopnik naročnika in obenem kot uporabnik) v celoti seznanjena z določili pristopnice in z njo neločljivo povezane pogodbe, med drugim tudi določili o solidarni odgovornosti naročnika in uporabnika za stroške. Pogodbene pogoje v zvezi z uporabo zadevne kartice je v celoti sprejela s prvo uporabo oziroma z morebitnim poprejšnjim podpisom na sami kartici, zato je dolžna plačati vtoževano terjatev, katere višina v pritožbenem postopku ni sporna (125. čl. OZ). S tem v zvezi tako tudi ni utemeljen ugovor pritožbe, da je določilo o solidarni odgovornosti naročnika in uporabnika kartice nično, kar naj bi bilo nepošteno do tožene stranke. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno zgoraj ne dvomi, da je bila uporabniku (toženi stranki) v podpis ponujena jasna in nedvoumna izjava, da prevzema solidarno obveznost skupaj z naročnikom – pravno osebo.

Ker na podlagi navedenega niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 353. člena ZPP sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Pritožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, je na podlagi določila 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo tožeči stranki v višini 246,88 EUR, ki so bili odmerjeni skladno z določili Odvetniške tarife in sodno takso, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v odgovoru na pritožbo.