Jedro

Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (prim. 53. člen ZZZDR). Če ta predpostavka ni izpolnjena, je po stališču uveljavljene sodne prakse pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen.

S stvarnopravnega vidika pa velja - če je kljub veljavnemu pravnemu poslu tožniku mogoče očitati slabo vero, potem z lastninskim zahtevkom ne more uspeti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo in tožencu naložilo, da izda veljavno listino, na podlagi katere si bo tožnik na svoje ime vpisal lastništvo stanovanja v P., vpisano v vl. št. E 116 k.o. ... v listu B XXXII, sicer bo listino nadomestila sodba.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev je toženec vložil revizijo. Vztraja pri navedbah in dokaznih predlogih, ki jih je podal med postopkom, predvsem pri pritožbenih trditvah, ki naj se štejejo kot del revizijskih navedb. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prodajna pogodba z dne 17. 10. 1997, s katero tožnik dokazuje pridobitev lastninske pravice, je nična. Ker sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti, bi moralo najprej ugotoviti, ali je pogodba sploh veljavna, zlasti ker je B. M. v zaslišanju izpovedal, da je pogodba ponarejena in da ni prejel ničesar. Stanovanje, ki je predmet te pogodbe, je bilo v času njene sklenitve skupna last B. M. in njegove žene, pri čemer deleži zakoncev na tem skupnem premoženju niso bili določeni. B. M. je torej imel le nedoločen delež na stanovanju, kar pomeni, da njegovo razpolaganje ni dovoljeno, saj je v nasprotju s 54. členom ZZZDR. Revident nadalje izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da je B. M. razpolagal s celotnim stanovanjem in ne z nedoločenim deležem, zmotno pa je tudi nadaljnje stališče, da je z njim smel razpolagati. Slednje ne drži, saj stanovanje ni bilo njegovo, dokaza o prepustitvi upravljanja s skupnim premoženjem pa v spisu ni. Zaradi tega na tožnika ni mogel prenesti več kot svoj nedoločen delež. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju z načelom »nemo plus iuris ad alium transfere potest, quam ipse haberet«. Stališče je napačno tudi, ker je šlo za nevknjiženo nepremičnino, kar od tožnika terja večjo skrbnost, saj se ne more zanašati na podatke iz zemljiške knjige. Tožnik je vedel za navedene okoliščine. Vedel je, da B. M. ni bil (izključni) lastnik stanovanja in da drugega kot nedoločenega deleža nima, pa tudi da mu ni bilo poverjeno upravljanje s skupnim premoženjem. Zaradi tega tožnik v času sklepanja pogodbe ni bil v dobri veri in lastninske pravice ni mogel pridobiti, saj je vedel, da prodajalec s stanovanjem ne more razpolagati. Goli zapis v prodajni pogodbi pri tem ne more biti odločilen. V nadaljevanju revizije toženec izpodbija tudi zaključek sodišč o njegovi nedobrovernosti. Napačno in protispisno je stališče sodišč, da ima on, ki se je vpisal v zemljiško knjigo, v primerjavi s tožnikom šibkejšo pravico. Sodbi o tem nimata prepričljivih razlogov. Oče B. M. mu ni povedal za kupoprodajno pogodbo, razloga za tak zaključek pa tudi ni imel, saj je tožnik z očetom dlje časa živel v tem stanovanju. Poleg tega je tožnik priznal, da se tožencu nikoli ni predstavil kot lastnik. Za prodajno pogodbo je izvedel šele, ko je od tožnika zahteval, da se izseli. Pred tem je plačeval določene stanovanjske stroške, ki pa jih ne bi, če bi vedel, da je lastnik tožnik.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je za podlago svoje odločitve sprejelo naslednja, po sodišču prve stopnje ugotovljena pravno relevantna dejstva in napravilo naslednje zaključke: prvotni lastnik nepremičnine B. M. je dvakrat razpolagal z istim stanovanjem: s tožnikom je 17. 10. 1997 sklenil kupoprodajno pogodbo, v letu 1999 pa je s svojim sinom A. M. (tožencem) sklenil darilno pogodbo, na podlagi katere se je ta vknjižil v zemljiško knjigo; v zvezi s kupoprodajno pogodbo je bilo ugotovljeno, da je z njo B. M. tožniku prodal stanovanje ter da za prodajo ni bil plačan davek in podpis prodajalca ni bil overjen, zaradi česar se tožnik ni vknjižil v zemljiški knjigi. M. je za stanovanje prejel kupnino v znesku 120.000 DEM in 1 mio SIT za opremo v stanovanju, tožnik pa je imel vse od sklenitve pogodbe dalje stanovanje v posesti, v njem stanuje in plačuje nekatere tekoče stroške; sodišče je zaključilo, da je kupoprodajna pogodba veljavno sklenjena in da ugovor toženca o ničnosti ni utemeljen. Ničnost je namreč utemeljeval s trditvijo, da je B. M. razpolagal s stanovanjem, ki je bilo tudi last njegove žene, kar je tožnik vedel. Sodišče je ugovor zavrnilo z argumentom, da v tem primeru ne gre za ničnost, temveč za izpodbojnost, zahtevek za izpodbijanje pogodbe pa ni bil vložen. Navedbe strank v smeri dokazovanja tožnikove (ne)dobrovernosti je zato označilo za nepomembne in jih ni raziskovalo; toženec je nepremičnino pridobil neodplačno z darilno pogodbo ter se na tej podlagi vknjižil v zemljiško knjigo. Ob sklenitvi pogodbe je vedel, da je bilo stanovanje že prej prodano tožniku in da ravna v njegovo škodo.

7. Sodišče uvodoma izpostavlja, da v postopku z revizijo ni mogoče upoštevati tistih navedb, ki jih je toženec podal v pritožbi, v reviziji pa se nanje le pavšalno sklicuje. Vrhovno sodišče namreč sodbo sodišča druge stopnje preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Ničnost lahko opredeljujejo različna dejstva, vendar jih mora zainteresirana oseba vsaj zatrjevati, da lahko sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti(1). Ob takem pravnem stališču sta nižji sodišči neveljavnost pogodbe pravilno presojali le v okviru toženčeve trditvene podlage (tj. da je pogodba nična, ker je prodajalec razpolagal z nedoločenim deležem na skupnem stanovanju). Iz tega razloga in ker izpovedba priče ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage, je revizijski očitek o izostanku razlogov neutemeljen.

9. Vrhovno sodišče in stranke so v tej fazi postopka vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP), kar velja tudi za predmet prodaje. V zvezi s tem je bilo v postopku ugotovljeno, da je šlo za prodajo stanovanja na naslovu P., tako, da bo kupec pridobil lastninsko pravico na celotnem stanovanju. Predmet prenosa je torej bila enovita lastninska pravica in ne zgolj nedoločen delež zakonca na stanovanju, ki spada v njuno skupno premoženje. Ker pravni red v členu 54. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami; v nadaljevanju ZZZDR) prepoveduje razpolaganja z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ne pa razpolaganja s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja(2), ravnanje B. M. ni nedopustno in kupoprodajna pogodba ni nična.

10. Revizija utemeljeno opozarja na spornost zaključka o nepomembnosti tožnikove (ne)dobrovernosti. Tožnik mora za utemeljenost lastninskega zahtevka izkazati, da izpolnjuje pogoje za pridobitev lastninske pravice. Za izveden način pridobitve je pomembno, da izkaže veljaven zavezovalni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, razpolagalni pravni posel in razpolagalno sposobnost odsvojitelja. Ob teh pogojih pa je pomembno tudi vprašanje pridobiteljeve (ne)dobrovernosti. Če je v obligacijskem pravu eno od temeljnih načel načelo vestnosti in poštenja kot splošno načelo, ki zajema sklepanje in izvrševanje obveznosti, se je na področju stvarnega prava kot ekvivalent temu uveljavilo načelo dobre vere. Njegov pomen se kaže predvsem pri pridobivanju pravic, saj lahko dobra vera pridobitelja nadomesti pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu, po drugi strani pa sodišče slabovernemu pridobitelju ne more nuditi sodnega varstva.

11. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca (prim. 53. člen ZZZDR). Če ta predpostavka ni izpolnjena, je po stališču uveljavljene sodne prakse pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen(3). Kdo lahko posel izpodbija (zgolj zakonec ali morebiti tudi tretji) in na podlagi katerih določb za obravnavani primer ni pomembno, saj izpodbojnega zahtevka ni nihče uveljavljal. Zaradi tega je pravilen zaključek sodišč, da je kupoprodajna pogodba, ki je podlaga za pridobitev tožnikove lastninske pravice, sklenjena veljavno.

12. S stvarnopravnega vidika pa navedeno še ne pomeni, da je tožnik tudi veljavno pridobil lastninsko pravico. Če je kljub veljavnemu pravnemu poslu tožniku mogoče očitati slabo vero, potem z lastninskim zahtevkom ne more uspeti. Zato je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj je v primeru, ko skupni lastnik razpolaga s celotno skupno stvarjo, kupcu mogoče očitati, da pri pridobivanju lastninske pravice na stvari ni bil v dobri veri. Za presojo so pomembne tako določbe Zakona o temeljnih listninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami; v nadaljevanju ZTLR) kot Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ), saj mora biti pri pravnoposlovni pridobitvi kupec v dobri veri vse do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Čeprav ZTLR tega vprašanja ne ureja, je to pomanjkljivost odpravil SPZ, ko je v tretjem odstavku 72. člena uzakonil stališče teorije in sodne prakse. Zakon določa, da se v primeru, če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. Dobra vera tretjega je torej v primeru neupravičenega razpolaganja posebej varovana, saj je določena milejša domneva. Razlog je v tem, da je skupno lastnino na zunaj teže spoznati kot solastnino, saj notranje razmerje med skupnimi lastniki navzven ni spoznavno. V pravnem prometu eden od skupnih lastnikov pogosto daje vtis, da je izključni lastnik stvari, ki je v skupni lastnini, oziroma da ima soglasje drugega lastnika za razpolaganje, čeprav ga v resnici nima. V takšnih primerih pride do konflikta interesov med skupnim lastnikom, ki ni razpolagal in z razpolaganjem ne soglaša, in tretjo osebo, ki se je zanesla na publiciteto lastninske pravice oziroma zatrjevanje, da soglasje obstaja. Glavni argument, ki govori v prid varovanja dobre vere tretjega, je, da naj za neprimerno ravnanje enega člana skupnosti tveganje prevzame drugi član skupnosti, ki je z njim v zvezi, in ne tretja oseba. Tretjemu zato ni treba poizvedovati glede obstoja skupne lastnine, ampak se lahko zanese na zaznavne zunanje znake upravičenosti.

13. Za obravnavani primer to pomeni, da okoliščina, da je tožnik vedel, da prodajalec prodaja stanovanje iz skupnega premoženja, sama po sebi ne vpliva na prenos in pridobitev lastninske pravice. Tudi ni odločilno, da je prodajalec razpolagal brez soglasja drugega skupnega lastnika. Za slabovernost je namreč bistveno le, ali je tožnik vedel za obe okoliščini. Zaradi tega tudi nadaljnji očitek o tožnikovi malomarnosti, ker se ni pozanimal glede obstoja skupne lastnine, ni pomemben. Ker je toženec domnevo o tožnikovi dobrovernosti v postopku izpodbijal le z argumentom o malomarnosti, niso podani razlogi za razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Izpodbijana odločitev namreč ob izostanku pravnorelevantnih ugovornih trditev ne bi mogla biti drugačna.

14. Za razliko od toženca pa je tožnik v postopku uspel dokazati vrsto okoliščin, ki omogočajo materialnopravni sklep, da toženec pri sklepanju svojega posla in pridobivanju lastninske pravice ni bil v dobri veri. Tak zaključek ima podlago v dejanskih ugotovitvah. Toženec je namreč vedel, da je bilo stanovanje že prej prodano tožniku, zaradi česar je vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je njegov oče s tem, ko je sklenil sporazum o delitvi skupnega premoženja in nato z njim darilno pogodbo, ravnal v škodo tožnika. Zaradi vezanosti na ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP) so tiste revizijske navedbe, s katerimi toženec poskuša prikazati drugačno dejansko stanje, nedovoljene in jih sodišče ne more upoštevati.

15. Ker je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, revizija pa glede na navedeno ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 50/2007, II Ips 329/2005, II Ips 163/2004 in II Ips 363/2000. Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 544/92 , II Ips 200/99, II Ips 406/2001, II Ips 604/2007 II Ips 497/2006. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 544/92, II Ips 198/93, II Ips 406/2001 in II Ips 358/2006.