Jedro

V tem primeru za očitno neutemeljeno prošnjo iz razlogov, ki so navedeni v 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki med drugim določata, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, če se postopek zlorablja (1. alinea) kot tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov (2. alinea). Tožena stranka je odločila na podlagi izjav tožnika ob podaji prošnje za azil po 63.b členu ZAzil in na podlagi virov o situaciji v njegovi matični državi Bolgariji ter ocenila, da je tožnik matično državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov in da je zlorabil azilni postopek z vložitvijo prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil).

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

1.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000-odl.US, 124/2000-odl.US, 67/2002, 98/2003, dalje ZAzil) zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in mu določila rok 24 ur po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka v svoji odločbi citira določbe 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ter 36. člena ZAzil, sklicuje pa se tudi na stališča sodne prakse v sodnih odločbah Upravnega in Vrhovnega sodišča RS (št. U 963/2003-7 z dne 23. 6. 2003, potrjena s sodbo št. I Up 883/2003-2 z dne 27. 8. 2003 in I Up 86/2002-2 z dne 6. 3. 2002) ter Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Francine Van Volshem v. Belgium ( 14641/89) in Anna Pančenko v. Latvia (40772/98), ki jih povzema v izpodbijani odločbi. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe ob podajanju prošnje za priznanje azila, in sicer da si je tožnik želel v Italiji poiskati zaposlitev s pomočjo prijatelja, ki je tožniku obljubil svojo pomoč pri iskanju zaposlitve v Italiji. Tja je bil tožnik namenjen z vlakom, vendar pa je imel pri sebi zgolj znesek 130 EUR, zaradi česar so mu italijanski organi zavrnili vstop v Italijo. Potem je tožnik v bližini mejnega prehoda v Sloveniji skril svojo potovalko, nato pa odšel v Italijo, kjer je pri nekih Romunih, ki jih je tam srečal pustil svoj potni list in se vrnil po svojo prtljago v Slovenijo, vendar so ga pri tem opazili italijanski organi in ga vrnili v Slovenijo. Tožnik je navedel še, da mu je v matični državi od leta 1998 dalje, ko se je pričel proces privatizacije, povzročal težave neki bivši policist, ki je sedaj lastnik podjetja AAA. To podjetje je uničilo tri druga, ki so odkupovala mleko, ki ga je na svoji kmetiji prideloval tožnikov oče, ki ga je bil potem prisiljen prodajati podjetju AAA. To podjetje je s svojimi stroji obdelovalo očetovo zemljo, posojalo pa mu je tudi denar, tako da je tožnikov oče povečal svojo čredo krav s 15 na 45 živali ter potem leta 1999 kupil še poseben sod za mleko. Leta 2001 so tožnika neznanci pretepli tako močno, da je bil hospitaliziran, in sicer zaradi neporavnanega plačila za navedeni sod za mleko, ki ga je tožnikov oče zavračal, ker je prejemal zgolj polovično ceno za prodano mleko. Tožnikov oče se je zaradi izplačane cene mleka pritožil tudi policiji in tožilstvu. V času tožnikove hospitalizacije ga je obiskal bivši policist in mu za to, da ga tožnik ne ovadi obljubil denar za nakup internetnega kluba. Tožnik je bil v tem klubu zaposlen ilegalno, plačan pa je bil po prometu. Bivši policist je zato, ker ni zaupal tožniku, postavil svojega nadzornika za vodenje računovodstva, vendar je bil nadzornik alkoholik, zato je denar vedno zmanjkoval. V septembru 2003 je nadzornik najel več oseb, ki so tožnika preteple in ga poškodovale. Od tega dogodka dalje tožnika ni nihče več pretepal, vendar pa so ga maltretirali. Bivšega policista tožnik prvič ni prijavil zato, ker je dobil možnost vodenja internetnega kluba, drugič pa zato, ker se je odločil, da bo zapustil matično državo, ker v Bolgariji ne vidi več nobene možnosti za svojo bodočo eksistenco. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik tako ob podaji svoje prošnje navedel ekonomske razloge za odhod iz matične države s ciljem, da si v Italiji poišče zaposlitev. V Italiji pa se je tožnik dejansko tudi že nahajal, vendar so ga italijanski organi prijeli in vrnili v Slovenijo. Tu pa je bil dne 22. 3. 2004 nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je tožnik po devetdnevnem bivanju podal prošnjo za azil po nasvetu nekega tujca, Bolgara, ki mu je bil izrečen ukrep izgona. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik s tem, ko je po nasvetu drugega tujca podal prošnjo za azil ravnal v skladu s 5. alineo 36. člena ZAzil, ki šteje vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev kot zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka. Takšne prošnje pa je potrebno v skladu z 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil obravnavati takoj in zavrniti kot očitno neutemeljene. Tožena stranka še navaja, da tožnikova ogroženost v matični državi v postopku ni bila izkazana. Tožnik je sicer navedel preganjanje s strani bivšega policista, sedaj lastnika podjetja AAA in poslovneža, s katerim posluje tako tožnikov oče kot tudi sam tožnik. Zaradi težav v poslovnih odnosih naj bi bivši policist najel skupino ljudi, ki je pretepla tožnika, vendar pa ga tožnik ni prijavil policiji, ampak je z njim še naprej sodeloval in zanj celo opravljal določeno delo na nezakonit način. Tožnik pa, čeprav je bil ponovno žrtev fizičnega obračuna v septembru leta 2003, niti tega incidenta ni prijavil policiji. Tožena stranka navaja, da mora v skladu z 2. odstavkom 9. člena Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav kot tudi oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, prosilec za azil najprej poiskati zaščito znotraj lastne države, mednarodno zaščito pa šele, če te zaščite ne dobi. V primeru, če lahko dobi zaščito znotraj lastne države, vloga za azil ni utemeljena. Glede na to, da tožnik ni poiskal zaščite znotraj lastne države, ni mogoče trditi, da zaščite ne bi dobil. Enako stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS v zadevi št. 2025/2003-10 z dne 17. 12. 2003, v kateri je prav tako izraženo stališče, da mora prosilec najprej poiskati zaščito znotraj matične države. Tožnik pa pretepov ni prijavil policiji zaradi koristi, ki jih je v zameno dobil, saj je dobil delo v internetnem klubu, ki ga je opravljal ilegalno. Na ta način je tudi tožnik sodeloval pri nezakonitih poslih v matični državi in jih podpiral. Tožena stranka na podlagi podatkov iz evidenc, ki jih vodi, ter obvestila Policijske postaje A z dne 12. 7. 2004 ugotavlja, da je tožnik tudi v Republiki Sloveniji osumljen storitve več kaznivih dejanj, in sicer tatvin dne 19. 4. 2004, 11. 5. 2004, 6. 7. 2004 ter 7. 7. 2004. V zvezi z delovanjem korupcije v Bolgariji pa je tožena stranka preučila Poročilo iz leta 2003 o napredku Bolgarije k pridružitvi (2003 Regular Report on Bulgaria"s progress towards accession), iz katerega izhaja, da je javno mnenje v Bolgariji sicer korupcijo označilo za velik problem, vlada pa je sprejela številne ukrepe za njeno zmanjšanje in jih vnesla v akcijski načrt, meseca maja 2003 pa je podpisala pristopni protokol o korupciji, ki ga je sprejela EU, vendar ga še ni ratificirala, sicer pa je članica skupine GRECO. Bolgarija je parlamentarna demokracija z ustavo iz leta 1991 in spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine, iz poročila pa ne izhaja, da organi pregona ne bi delovali v skladu s svojimi pristojnostmi. Tožena stranka je po navedenem ugotovila, da je tožnik zapustil matično državo s ciljem, da se zaposli v Italiji, njegova ogroženost pa ni bila izkazana, zato je tožnikovo vlogo zavrnila kot očitno neutemeljeno in mu na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, in sicer ZAzil in mednarodnih pogodb. V tožbi navaja, da tožena stranka napačno ugotavlja, da se tožnik v matični državi ni obrnil za pomoč in zaščito svojih pravic na pristojne organe, saj se je, prav tako tudi njegov oče; več kot 10 krat sta prosila policijo za zaščito, vlagala sta prijave na policijo in na sodišče, vendar postopki niso stekli, tožnik pa je bil ogrožan tako s strani bivšega policista in drugih še aktivnih policistov, ki so osnovali podjetje AAA, katerega kriminalna dejavnost ni sankcionirana, preko katerega pritiskajo na tožnika in druge ter si nelegalno grabijo premoženje, vpleten pa je tudi vodja policije v B. Tožnik se je ukvarjal s pridelavo kravjega mleka in je oddajal zemljo v zakup. AAA je od tožnika odkupoval mleko od leta 1998 dalje, ko pa so v tem podjetju uvideli dobro tožnikovo poslovanje, so mu predlagali, da bi poslovali skupaj, pri čemer pa so tožniku hoteli prevzeti ves posel. Leta 2000 je AAA tožniku odvzel 70 ha zemlje in jo začel izkoriščati, od tožnika pa so zahtevali, da vseh 70 ha zemlje prepiše v last podjetja AAA. Tožnika so leta 2002 odpeljali v gozd in surovo pretepli bivši policist in še štiri osebe tako, da so še zdaj vidne posledice poškodb, hospitaliziran pa je bil 20 dni.Ob pretepu so predstavniki AAA zahtevali, da prepiše zemljo na AAA, kar pa je tožnik zavrnil. Nato so tožniku predstavniki AAA predlagali, da naj zaradi utrpelih poškodb ne uvede postopka, ampak naj prevzame poslovanje internet kluba, kar je tožnik sprejel, ker je po preteklih izkušnjah vedel, da pravice ne bo dosegel. Zemlje tožnik ni prepisal niti je ni dobil nazaj. Tožniku so predstavniki AAA uredili legalno zaposlitev v internet klubu in ne drži, da bi bil tam zaposlen ilegalno. Septembra 2003 pa so tožnika v prostorih internet kluba spet pretepli predstavniki podjetja AAA ter pri tem zahtevali njegovo premoženje, tako da na podjetje AAA tožnik prepiše vso zemljo, ki jo ima v lasti. Da bi se tožnik zaščitil je navidez pristal, da bo zahtevano sicer izpolnil, vendar je najprej želel zaradi slabosti k zdravniku. Bil je en dan v bolnici, potem pa je zbežal in se skrival vse do odhoda v Slovenijo. Predstavniki AAA so izsiljevali številne ljudi in jim prevzemali premoženje ter posle, tiste ki so se jim uprli pa so pretepali, nekateri pa so izginili. Predstavniki AAA so vplivne osebe na položajih in tožnik se ob vrnitvi boji za svojo varnost, v Sloveniji pa ni iz ekonomskih razlogov, ampak da si pridobi zaščito pred zlorabami, ki je v matični državi ni bil deležen. Glede očitkov o sodnih postopkih v Sloveniji tožnik navaja, da so brezpredmetni, ker velja domneva nedolžnosti. V tožbi še navaja, da je tožena stranka preuranjeno odločila, ne da bi ugotovila in upoštevala bistvene elemente ogroženosti, ki tožniku grozi ob vrnitvi. Tudi v pospešenem postopku mora pristojni organ ugotoviti dejanski namen vložitve vloge in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila, kot je navedlo Vrhovno sodišče RS v sodbi št. Up 286/2002-2, sklicuje pa se tudi na sodbo tega sodišča št. U 531/93-5. Navaja še, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik zatrjuje izključno ekonomske razloge za prihod v RS. Tožnik je bil že izpostavljen preganjanju in napadom, okoliščine pa, v katerih potekajo obračunavanja in zlorabe pa niso takšne, da bi omogočale varno vrnitev. O tem, ali je v konkretnem primeru podan upravičen razlog za priznanje azila pa je potrebno odločati na podlagi vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja tožnik pa niso takšne, da bi se lahko tožnik v matično državo vrnil brez škode za fizično in psihično integriteto, saj za tožnika osebno vrnitev ne bi bila varna in bi pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, načela nevračanja, kar je v nasprotju z 8. členom Ustave in načeli mednarodnega prava ter mednarodnih pogodb. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Hkrati predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, dalje Ženevska konvencija), po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa tudi azil iz humanitarnih razlogov tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnosti ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (Uradni list RS - MP, št. 7/94, dalje EKČP), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, po katerem pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je podan katerikoli izmed v tej določbi taksativno naštetih razlogov.

Po oceni tožene stranke gre v tem primeru za očitno neutemeljeno prošnjo iz razlogov, ki so navedeni v 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki med drugim določata, da je prošnja za azil očitno neutemeljena, če se postopek zlorablja (1. alinea) kot tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov (2. alinea). Tožena stranka je odločila na podlagi izjav tožnika ob podaji prošnje za azil po 63.b členu ZAzil in na podlagi virov o situaciji v njegovi matični državi Bolgariji ter ocenila, da je tožnik matično državo zapustil izključno iz ekonomskih razlogov in da je zlorabil azilni postopek z vložitvijo prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil).

Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe glede nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tožena stranka svojo odločitev oprla na tožnikove navedbe pri podaji prošnje za azil v skladu z določbo 63. b člena ZAzil (ob sodelovanju tolmača za bolgarski jezik) in na Poročilo iz leta 2003 o napredku Bolgarije k pridružitvi (2003 Regular Report on Bulgaria"s progress towards accession), ki je tudi po mnenju sodišča verodostojno. Sodišče v zvezi s tem zavrača tudi tožbene navedbe, da tudi če bi bila sicer vrnitev v tožnikovo matično državo objektivno sicer varna (kar izhaja iz poročila, ki ga je v postopku pribavila in vpogledala tožena stranka), da pa za tožnika osebno vrnitev ni varna, saj za takšne navedbe tožnik ne ponuja nobenega dokaza in jih v tožbi le posplošeno zatrjuje. Pri tem sodišče pripominja, da kljub temu, da je tožnik v tožbi v upravnem sporu zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče ni zavezano soditi na glavni obravnavi, če tožnik, kot v konkretnem primeru ne navede konkretnih okoliščin in konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin konkretnega primera. Enako stališče o vprašanju standarda razpisovanja glavnih obravnav v azilnih zadevah pa je že predhodno zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-422/03 z dne 10. 7. 2003. Poleg tega pa je tožnik vedel, da mora sodišče v tovrstnih zadevah odločiti v 7 dneh (4. odstavek 39. člena ZAzil), pa vendar ni sam predlagal niti predložil nobenega konkretnega dokaza za svoje trditve glede splošnega stanja (človekovih pravic) v Bolgariji, čeprav so analize stanja (in varstva človekovih pravic) v državah po svetu dostopne tudi preko drugih virov. Tožnik torej ni predložil nobenega konkretnega dokaza, da bi sodišče presodilo njegovo relevantnost in morebiti razpisalo glavno obravnavo, niti se sodišče za to ni odločilo zgolj na podlagi pavšalnih in neizkazanih tožbenih trditev o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tej zadevi.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi dejstev, ki so bila pridobljena z izjavo tožnika po določilu 63.b člena ZAzil, ki jo je tožnik podal ob vložitvi njegove prošnje za azil dne 1. 4. 2004. Ta izjava je bila podana ob prisotnosti uradne osebe tožene stranke in tolmača, pri čemer je uradna oseba postavila konkretna vprašanja prosilcu za azil, ki je tudi konkretno odgovoril na postavljena vprašanja. Zato po mnenju sodišča način, po katerem so bila ugotovljena ključna dejstva v tem primeru, glede na to, da je uradna oseba zastavila tožniku pravno relevatna vprašanja, ustreza procesnim standardom iz določila 29. člena ZAzil, ki sicer ureja postopek zaslišanja prosilca za azil. Po presoji sodišča je torej tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in je tudi pravilno uporabila ZAzil. Zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sledi utemeljitvi tožene stranke, ki jo je navedla v svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovori glede tega, ali je bil tožnik lastnik (očetove) kmetije in ali je bil (ne)legalno zaposlen v "internet klubu" pa za obravnavani postopek niso bistveni, kot tudi ni bistveno, kolikšen delež proizvodne cene naj bi dosegali kmetijski pridelki s tožnikove (očetove) kmetije in njegova premoženjsko-pravna ter dolžniško-upniška razmerja, v katera je vstopal tožnik (ali njegov oče).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, tožba pa neutemeljena. Zato jo je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Tožnik je hkrati s tožbo predlagal, da ga sodišče iz humanitarnih razlogov oprosti plačila vseh stroškov postopka. Vendar pa so v tem upravnem sporu nastali zgolj stroški plačila sodnih taks. Zato je sodišče tožnikov predlog za oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov smiselno obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks in mu ugodilo ob upoštevanju tožnikovega statusa ugodilo in ga oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji).