Jedro

Materialnopravno napačno je stališče sodišča druge stopnje, da že dejstvo, da tožnikove stvari niso uničene, zadošča za oceno, da gre za izjemen primer, ki opravičuje le restitucijo. Restitucija namreč pomeni, da bi bilo treba vskladiščene stvari v naravi vzpostaviti v takšno stanje, v kakršnem so bile ob izpraznitvi stanovanja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v drugi alineji I. točke izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 8.995,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2010 dalje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je s tožbo z dne 23. 4. 2010 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 33.660,00 EUR iz naslova vračila že plačanega predujma za nakup stanovanja, vračila denarne protivrednosti opravljenih vlaganj v to stanovanje, odškodnine za uničene stvari (pohištvo in aparate) in odškodnine za kršitev osebnostne pravice. Toženka je v pobot uveljavljala svojo terjatev iz naslova uporabnine in stroškov za stanovanje.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika v višini 25.644,23 EUR (6.500,00 EUR iz naslova plačanega predujma, 10.457,40 EUR iz naslova vračila vlaganj, 8.995,60 EUR odškodnine za uničene stvari in 1.000,00 EUR odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice) in terjatev toženke v višini 948,00 EUR (iz naslova uporabnine za stanovanje). Po medsebojnem pobotanju terjatev je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 24.696,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve vlaganj, spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo zahtevek iz naslova odškodnine zaradi uničenih stvari, potrdilo pa je odločitev, da obstaja terjatev tožnika v višini 6.191,30 EUR.

4. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika zoper odločitev sodišča druge stopnje o zahtevku za plačilo odškodnine za uničene stvari s sklepom II DoR 29/2017 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo četrti odstavek 164. člena Obligacijskega zakonika (OZ)? **Razlogi sodišč prve in druge stopnje glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine za uničene stvari**

5. Sodišče je imenovalo izvedenca za oceno vrednosti uničenega pohištva in aparatov in tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino v višini 8.995,60 EUR. Zavrnilo je ugovor toženke, da tožnik ne more zahtevati plačila odškodnine, saj pohištvo po odstranitvi iz stanovanja ni bilo uničeno, tožnik pa je bil obveščen o tem, kje se nahaja in bi ga lahko prevzel. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je toženka tožnika protipravno izselila iz stanovanja in njegove stvari samovoljno odstranila, s tem pa je nase prevzela tveganje nastanka škode zaradi dogajanja, ki je sledilo njenemu škodljivemu ravnanju (zmanjšanje vrednosti stvari v njeni posesti zaradi premeščanja in poteka časa). Tako je odločilo, da tožnik lahko zahteva povrnitev škode bodisi v obliki vrnitve stvari, bodisi v obliki denarne odškodnine (164. člen OZ).

6. Sodišče druge stopnje pa je v tem delu ugodilo pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova odškodnine zaradi uničenega pohištva in aparatov. Navedlo je, da bi zato, ker stvari niso uničene, ampak se nahajajo v skladišču, tožnik lahko zahteval le vzpostavitev prejšnjega stanja. Zavzelo je stališče, da bi bil do denarne odškodnine upravičen le, če bi se izkazalo, da so uničene. Če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (obravnavane stvari je tožniku mogoče vrniti) oškodovanec ne more zahtevati plačila. Poudarilo je, da iz ugotovitev ne izhaja, da bi bile premičnine poškodovane; manjvredne so le zaradi poteka časa.

**Povzetek revizijskih navedb**

7. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku za plačilo zneska 8.995,50 EUR. Navaja, da je bil ob vložitvi tožbe prepričan, da je toženka pohištvo uničila. Poudarja, da je bila vzpostavitev prejšnjega stanja glede na vse okoliščine praktično nemogoča, saj objektivno ni bil zmožen prevzeti opreme in pohištva. Tudi časovna odmaknjenost med samo odtujitvijo in izdajo sodbe je privedla do občutnega zmanjšanja vrednosti predmetov. Skladiščenje je bilo neustrezno. Tožnik opozarja, da tudi če bi bil upravičen le do vrnitve stvari, je njihova vrednost precej manjša, zato bi mu moralo sodišče vseeno priznati razliko do polne vrednosti škode. Možnost izbire med denarno odškodnino in naturalno restitucijo je opcija oškodovanca, ki ni dolžan trpeti sitnosti z vračilom ničvrednih predmetov. Restitucija po četrtem odstavku 164. člena OZ je izjema od splošnega pravila, da se zahteva denarno odškodnino, zato jo je treba ozko razlagati. Naravna restitucija ni mogoča, če je vrednost predmetov zmanjšana. Tožnik priglaša stroške revizijskega postopka.

8. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

9. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - pravdni stranki sta dne 15. 8. 2008 sklenili kupoprodajno predpogodbo za stanovanje, ki je bilo takrat narejeno do IV. gradbene faze, - tožnik je istočasno plačal 6.500,00 EUR predujma, pri čemer je bilo v predpogodbi določeno, da je plačani znesek predstavljal del kupnine, - kot je bilo v predpogodbi dogovorjeno, je tožnik stanovanje takoj prevzel v posest ter pričel z obnovitvenimi in gradbenimi deli ter se po prenovi z ženo vanj vselil, - rok za sklenitev glavne pogodbe je bil določen za 30. 4. 2009, vendar tožnik ni dobil kredita, zato sta stranki rok ustno podaljšali, - 6. 8. 2009 je toženka zamenjala ključavnico na stanovanju in tožniku preprečila vstop ter iz stanovanja odstranila vse njegove stvari (pohištvo in aparate), - toženka je tožnikovo pohištvo in aparate najprej skladiščila v kleti, nato pa v skladišču na S. in nazadnje v skladišču v Š. Čeprav so bila skladišča ustrezna, samo skladiščenje stvari ni bilo izvedeno pravilno.

**Odločitev o reviziji**

10. Revizija je utemeljena.

11. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. 12. OZ v 164. členu določa dva načina vzpostavitve prejšnjega stanja: vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi (restitucija) in plačilo denarne odškodnine. V četrtem odstavku 164. člena OZ je določeno, da sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Velja torej splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode, razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi. Takšne okoliščine bodo podane v izjemnih primerih, saj velikokrat vzpostavitev prejšnjega stanja (tudi če je ta mogoča) škode ne odpravi popolnoma.1

13. Tožnik tako utemeljeno opozarja, da je materialnopravno napačno stališče sodišča druge stopnje, da že dejstvo, da tožnikove stvari niso uničene, zadošča za oceno, da gre za izjemen primer, ki opravičuje le restitucijo. Restitucija namreč pomeni, da bi bilo treba vskladiščene stvari v naravi vzpostaviti v takšno stanje, v kakršnem so bile ob izpraznitvi stanovanja. Sodišče druge stopnje bi moralo za prepričljivo utemeljitev svojega stališča opraviti celovito oceno vseh okoliščin primera. Tako bi se moralo opredeliti do ugovora tožnika, da zaradi posebnih okoliščin niti ni mogel prevzeti stvari, da so te stvari po demontaži zanj brez vsake vrednosti oz. je njihova vrednost vsaj zmanjšana, in da pohištva, ki naj bi bilo prilagojeno temu stanovanju, ni mogel več uporabiti. Sodišče druge stopnje tudi ni upoštevalo ugotovitev izvedenca o nepravilnem skladiščenju nekaterih aparatov in njihovi zmanjšani vrednosti, kar tudi vpliva na oceno, ali je vzpostavitev prejšnjega stanja samo z vrnitvijo stvari mogoča. 14. Vrhovno sodišče je tako na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo najprej upoštevajoč zgoraj navedene okoliščine ponovno odločiti, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi 164. člena OZ lahko zahteval plačilo odškodnine. Če se bo v ponovljenem sojenju strinjalo s sodiščem prve stopnje pa bo moralo odgovoriti še na druge ugovore, ki jih je toženka v svoji pritožbi izpostavila glede obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in obsega nastale škode. Toženka je v pritožbi opozarjala, da ni ravnala protipravno, da je tožnika obveščala o tem, kje lahko pohištvo in aparate prevzame, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ker stvari ni takoj prevzel in da je zato sodišče neutemeljeno prisodilo odškodnino v celotni višini vrednosti opreme v avgustu 2009. **Odločitev o stroških postopka**

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Plavšak, N. v Juhart, M. et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 925 in sklep II Ips 494/2009 z dne 24. 1. 2013.