Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v nasprotju z zakonom, ker ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, zlasti ker niso obrazložene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak le pavšalno navedbo, da je bila potrebna racionalizacija delovnega mesta oziroma, da se je bistveno zmanjšalo delo v gostinskem lokalu). Poleg tega je tožena stranka v času podaje odpovedi tožnici na novo zaposlovala in zaposlila delavko na delovnem mestu natakar, to je za istovrstno delo, kot ga je opravljala tožnica. Tožnica je bila namreč zaposlena pri toženi stranki kot natakarica v lokalu. Zato ni bil podan utemeljen odpovedni razlog - poslovni razlog po prvi alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potrebe po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dne 26. 6. 2018 podala tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka) in da se odločitev o stroških postopka pridrži za kasnejšo odločbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper delno zamudno sodbo smiselno iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče odločilo zunaj meja postavljenih zahtevkov. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka s primarnim tožbenim zahtevkom, postavljenim v tožbi z dne 26. 7. 2018, med drugim zahtevala tudi ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018 nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 24. 9. 2018 spremenila t.i. primarni tožbeni zahtevek, in sicer tako, da primarni tožbeni zahtevek po spremembi tožbe ne vsebuje več ugotovitvenega zahtevka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Med zahtevki, navedenimi v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2018 pod točkami od 1 do 8, ni zahtevka na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. To pa pomeni, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je vseeno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018 nezakonita, kršilo dispozitivno načelo, po katerem sodišče vedno odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, delno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Rok za vložitev odgovora na tožbo je potekel 8. 9. 2018, upoštevaje, da je bila dne 8. 9. 2018 sobota, pa najkasneje dne 10. 9. 2018. Ker tožena stranka ni vložila odgovora do konca zakonskega roka in upoštevaje dejstvo, da je tožnica postavila zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi že s tožbo, kasneje pa je s spremembo tožbe zgolj spremenila zahtevek glede reintegracije, in to po tem, ko so se pogoji za izdajo zamudne sodbe že stekli, je sodišče glede na vloženo vlogo z dne 24. 9. 2018 o nezakonitosti odpovedi pravilno odločilo z delno zamudno sodbo in s tem pravilno omogočilo toženi stranki, da se izjasni o spremembi tožbe. Tožnica pa lahko do konca glavne obravnave na podlagi 184. člena spreminja tako istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek, uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega, zaradi česar dejansko stanje v konkretni zadevi glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo spremenjeno.

Tožnica je z vlogo z dne 24. 9. 2018 (torej 14. dan po tem, ko so pogoji za izdajo zamudne sodbe že stekli) podala vlogo - spremembo tožbe, s katero je zahtevala, da sodišče v delu zahtevane reintegracije pogodbo o zaposlitvi tožnice sodno razveže z dnem izdaje sodbe. S tako postavljenim zahtevkom se tožeča stranka ni odrekla zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma takšnega zahtevka tudi ni umaknila. V kolikor bi do umika prišlo v delu nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nadaljnje obravnavanje zadeve (reintegracija, sodna razveza, denarni zahtevki, …) ne bi bilo smiselno. Iz vsebine pripravljalne vloge pa je jasno ravno to, da tožnica vztraja pri zahtevkih iz naslova posledic nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka postavljeni zahtevek s pripravljalno vlogo pravno zmotno očitno šteje kot delni umik tožbe. Umik tožbe (tudi če gre za umik dela tožbe) je dispozitivno ravnanje tožnika, zato mora biti podan izrecno, jasno, konkretno in nedvoumno (prim. VSK sklep Cpg 208/2009 in druge). Takšen umik pa ni bil podan. Da je tožnica spremembo tožbenega zahtevka predlagala le v delu posledic nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pravilno odločilo sodišče z delno zamudno sodbo s tem, ko je odločilo le o nezakonitosti odpovedi, medtem ko je spremenjeni zahtevek v delu posledic v izjavo pred izdajo končne odločbe vročalo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP) preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 2. člena ZPP, to je kršitev načela dispozitivnosti. Tožena stranka izpostavlja, da naj bi prvostopenjsko sodišče z ugotovitvijo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018 nezakonita, odločilo zunaj meja postavljenih zahtevkov, in sicer zato, ker naj bi tožeča stranka prvotno postavljeni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018 umaknila ob spremembi tožbe s pripravljalno vlogo z dne 24. 9. 2018, ki tega ugotovitvenega zahtevka ne vsebuje več, kar pa ne drži. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek spremenila le v delu, v katerem namesto reintegracije uveljavlja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), kar že samo po sebi pomeni, da pri ugotovitvi nezakonitosti redne pogodbe o zaposlitvi vztraja (saj v nasprotnem primeru uporaba 118. člena ZDR-1 sploh ne pride v poštev). Prvostopenjsko sodišče torej ni kršilo določbe prvega odstavka 2. člena ZPP, ki določa, da v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov.

7. Za izdajo delne zamudne sodbe so bili podani vsi pogoji, določeni v zakonu, zato tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz tožbenih navedb, je prvostopenjsko sodišče sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

8. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v določenem roku na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice v primeru, da ne bo odgovorila na tožbo v danem roku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila toženi stranki tožba vročena dne 24. 8. 2018 in da tožena stranka v zakonskem 15-dnevnem roku, ki ga določa drugi odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ni podala odgovora na tožbo.

9. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala, sodišče pa jih upošteva kot dejansko podlago sodbe in dokaznega postopka ne izvaja. Preveriti mora le, ali so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. točke 318. člena ZPP, to je, ali je tožba sklepčna in ali so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične. Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, iz kakšnih razlogov in na kakšni podlagi tožeča stranka uveljavlja svoj zahtevek, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da je tožba sklepčna in da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

10. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v nasprotju z zakonom, ker ne vsebuje vseh potrebnih sestavin, zlasti ker niso obrazložene okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak le pavšalno navedbo, da je bila potrebna racionalizacija delovnega mesta oziroma da se je bistveno zmanjšalo delo v gostinskem lokalu). Poleg tega pa je upoštevalo kot bistveno dejstvo, da je tožena stranka v času podaje odpovedi tožnici na novo zaposlovala in meseca maja 2018 zaposlila A.A. na delovnem mestu natakar, to je za istovrstno delo, kot ga je opravljala tožnica. Tožnica je bila namreč zaposlena pri toženi stranki kot natakarica v lokalu B. v industrijski coni C. od 18. 5. 2016 dalje, in sicer na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2017 za nedoločen čas in za polni delovni čas. Na tej podlagi je pravilno presodilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog - poslovni razlog po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, to je prenehanje potrebe po opravljanju dela tožeče stranke pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih ali podobnih razlogov.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku upoštevati, da so se že ob izdaji delne sodbe stekli vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP glede vseh zahtevkov, ki jih je tožnica uveljavljala s tožbo (ne glede na kasneje podani predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2018).

13. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki jih ni mogoče uvrstiti med za pravdo potrebne stroške, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen, 165. člen ZPP).