Jedro

Sporočilo stanja s hipoteko zavarovanega posojila v "tujem izvršilnem postopku" je priglasitev terjatve v smislu 2. točke 196. člena ZIZ oziroma drugega odstavka 198. člena ZIZ, saj je dano z namenom sporočila, katera in koliko zavarovane terjatve se naj poplača. Tožnica je s priglasitvijo s hipoteko zavarovane terjatve v "tujem izvršilnem postopku" pokazala tisto aktivnost zoper dolžnika pred sodiščem za ugotovitev (nove višine) terjatve ali njeno izterjavo, ki jo OZ v 365. členu zahteva za pretrganje zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL, V 21194/2016 z dne 7. 3. 2016, s katerim je bilo tožencu naloženo plačati tožnici 539.015,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2015 dalje do plačila in 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka (I. odstavek izreka). Prav tako mu je naložilo tožnici v 15 dneh povrniti 6.811,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. odstavek izreka). Ugotovilo je tudi, da ne obstoji toženčeva nasprotna terjatev v višini 373.250,97 EUR in je pobotni ugovor zavrnilo (III. odstavek izreka).

2. Toženec se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 365. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in da tožničina vloga z dne 7. 10. 2015 v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, In 430/2014, ki je tekel na predlog za izvršbo drugega upnika zoper glavnega dolžnika, ni pretrgala zastaranja njene terjatve zoper glavnega dolžnika in zoper toženca kot poroka in plačnika. Tožbeni zahtevek za plačilo zastarane terjatve bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti. Dejanje pred sodiščem, ki pretrga zastaranje, mora biti takšno, da sodišče o njem vsebinsko odloči in mu ugodi. Za to pa mora imeti upnik položaj stranke v postopku (tožnik, ki vloži tožbo, upnik, ki vloži predlog za izvršbo, upnik, ki priglasi terjatev v stečajnem postopku ipd.). Če upnik nima položaja stranke, ne gre za sodni postopek. Tožnica v izvršilni zadevi In 430/2014 ni imela položaja stranke, saj ni predlagala izvršilnega postopka ali v pridruženi izvršbi uveljavljala terjatve zoper glavnega dolžnika. Tako je le zgolj navedla višino svojih posameznih terjatev po posameznih kreditnih pogodbah, ne da bi zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj ali zavaruje ali izplača prav terjatev, glede katere se je toženec zavezal kot porok in plačnik. Z obvestilom, da terjatev še obstoji, zastaranje ni bilo pretrgano. Drugačno gledanje bi lahko pomenilo pretrganje zastaranja terjatve hipotekarnega upnika tudi zoper dolžnika, ki sploh ne bi bil stranka izvršilnega postopka. Izvršilno sodišče dolžnika ni poučilo, da lahko dejanje tožnice izpodbija, zaradi česar tožničinega dejanja ni mogoče enačiti z dejanjem, ki bi merilo na ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve. Toženec dodaja, da 258. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izrecno določa, da zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga upnikova prijava terjatve v stečajnem postopku, zato bi moral zakonodajalec tudi za obvestilo hipotekarnega upnika o stanju dolga v izvršilnem postopku izrecno določiti učinek pretrganja zastaranja, saj lahko samo zakon določi tista dejanja, ki zastaranje pretrgajo. Poleg tega je pretrganje zastaranja v stečajnem postopku pogojeno s priznanjem priglašene terjatve po stečajnem upravitelju ali s sodno ugotovitvijo terjatve, kar je vse veliko strožje od priglasitve terjatve v izvršilnem postopku, ki zato pretrganja ne povzroči. Dolžnik tožničine terjatve v izvršilnem postopku ni izpodbijal, ker za to ni imel pravnega interesa. Kupnina ni zadoščala niti za poplačilo hipotekarnega upnika, ki je imel hipoteko vknjiženo pred tožnico, zato se sodišče z njeno priglasitvijo terjatve sploh ni ukvarjalo. 369. člen OZ toženec razlaga tako, da samo predlog za izvršbo ali zavarovanje v izvršilnem postopku pretrga zastaranje, ki po določbi petega odstavka 369. člena OZ začne znova teči, ko je izvršilni postopek končan. Za priglasitev terjatve v izvršilnem postopku zakon ne določa prekinitve zastaranja in novega začetka teka po končanju izvršilnega postopka. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, je tožnica kot kreditodajalec z družbo F., d.o.o. 8. 3. 2012 sklenila kreditno pogodbo št. 25378/84, z glavnico 419.633,13 EUR, po kateri bi kreditojemalec moral kredit z obrestmi in stroški vrniti do 31. 12. 2012. Šlo je za gospodarsko pogodbo, za katero po določbi prvega odstavka 349. člena OZ velja zastaralni rok treh let. Kreditojemalec je imel kredite s tožnico zavarovane s hipoteko na svojih nepremičninah, toženec pa se je za obveznosti iz kreditne pogodbe 25378/84 zavezal kot porok in plačnik s svojim celotnim premoženjem. Kreditojemalčeve obveznosti niso bile poravnane. Natekli znesek 539.015,24 EUR je tožnica 8. 10. 2015 (datum vložitve na sodišču) priglasila, ko je prejela vabilo sodišča na razdelitveni narok v izvršilni zadevi In 430/2015 upnika M.M., d.o.o. zoper družbo F., d.o.o., katerega predmet so bile iste zastavljene nepremičnine dolžnika. Tožnica tudi v tem postopku ni dobila plačila.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožničina terjatev do solidarno odgovornega toženca (poroka in plačnika) ni zastarala 31. 12. 2015, ker je priglasitev terjatve 8. 10. 2015 v izvršilni zadevi In 430/2015 pretrgala zastaranje terjatve zoper glavnega dolžnika (365. člen OZ), s tem pa tudi zoper toženca (tretji odstavek 1034. člena OZ). Po pretrganju je začelo zastaranje znova teči (prvi odstavek 369. člena OZ). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine 2. 3. 2016, ki je predhodni postopek sedanjemu pravdnemu postopku, je bil zoper toženca vložen pravočasno.

6. Stališče toženca, da tožničina priglasitev terjatve 8. 10. 2015 v izvršilni zadevi In 430/2015 ni pretrgala zastaranja njene terjatve, ni pravilno. 365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. To velja za zastaranje terjatve zoper glavnega dolžnika, medtem ko je za pretrganje zastaranja hkrati zoper poroka po določbi tretjega odstavka 1034. člena OZ potrebno, da je takšno dejanje upnika zoper glavnega dolžnika storjeno pred sodiščem (ne zadošča dejanje pred drugim pristojnim organom). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožničina priglasitev terjatve zoper dolžnika v "tujem izvršilnem postopku", v katerem se je opravljala izvršba na dolžnikove nepremičnine, na katerih je imela tožnica zavarovane svoje terjatve, predstavljalo aktivno dejanje iz 365. člena OZ, v zvezi s tretjim odstavkom 1034. člena OZ, ki je pretrgalo tudi zastaranje njene terjatve zoper toženca kot poroka in plačnika.

7. Tožnica je v izvršilnem postopku imela položaj hipotekarnega upnika, ki se po 2. točki 196. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) poplača, če priglasi svojo terjatev najkasneje na razdelitvenem naroku (drugi odstavek 198. člena ZIZ). Njena priglasitev terjatve je bilo aktivno dejanje na sodišču, brez katerega je izvršilno sodišče ne bi upoštevalo kot enega od upnikov, ki se poplačajo iz kupnine. Sodišče prve stopnje je vpogledalo vabilo izvršilnega sodišča In 430/2014 z dne 3. 9. 2015, na katerem je opozorilo iz tretjega odstavka 207. člena ZIZ (zaradi očitne pisne napake je sodišče prve stopnje navedlo člen 270), da bodo terjatve tistih, ki imajo po stanju spisov in po podatkih iz zemljiške knjige pravico do poplačila iz zneska kupnine, upoštevane le, če bodo priglašene pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku.

8. Sodišče v izvršilnem postopku ne odloča o priglašenih terjatvah hipotekarnih upnikov. Upošteva jih po vknjiženem vrstnem redu, če jih hipotekarni upniki pravočasno priglasijo in če jih nihče iz razloga spornih dejstev pravočasno ne izpodbija, sicer tistega, ki jih izpodbija, napoti na pravdo (prvi odstavek 202. člena ZIZ). Pritožba nima prav, da bi bilo zastaranje tožničine terjatve pretrgano samo, če bi sodišče o terjatvi vsebinsko odločalo in ji ugodilo. Prav tako ne drži, da tožnica terjatve ni priglasila v sodnem postopku, kar izvršilni postopek vsekakor je. Zadoščalo je sporočilo o stanju zavarovane terjatve, brez postavljenega zahtevka za izplačilo, saj po ZIZ za plačilo iz kupnine za prodano nepremičnino zadošča priglasitev terjatve zastavnega upnika. Sporočilo stanja s hipoteko zavarovanega posojila v "tujem izvršilnem postopku" je priglasitev terjatve v smislu 2. točke 196. člena ZIZ oziroma drugega odstavka 198. člena ZIZ, saj je dano z namenom sporočila, katera in koliko zavarovane terjatve se naj poplača. Sodišče ga ne more obravnavati drugače. 9. Prav tako ni bilo potrebno, da bi tožnica sama predlagala izvršilni postopek ali pristopila k začeti izvršbi na iste nepremičnine. Sporočila je stanje svojih hipotekarno zavarovanih terjatev oziroma priglasila svoje terjatve po več kreditnih pogodbah, vendar je za obravnavano zadevo bistveno, da je priglasila tudi terjatev po kreditni pogodbi št. 25378/84, v višini 539.015,24 EUR, za katero jamči toženec kot porok in plačnik.

10. Za odločitev v obravnavani zadevi je brez pomena pritožnikovo špekuliranje, kaj bi bilo, če bi dolžnik zastavljene nepremičnine prodal in bi nanje izvršbo predlagal že kupčev upnik. Hipotekarni upnik bi s priglasitvijo terjatve uveljavljal plačilo svoje terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika. Ob strogem gledanju v takšnem primeru hipotekarni upnik s priglasitvijo terjatve ne bi opravil dejanja pred sodiščem zoper svojega dolžnika in s tem ne bi šlo za dejanje iz 365. člena OZ ter ne bi prišlo do pretrganja, za kar pa v danem primeru ne gre. Dolžnik je bil hkrati lastnik zastavljenih nepremičnin, predmeta izvršilnega postopka In 430/2015. 11. Pritožbena navedba, da sodišče ni poučilo dolžnika o pravici do izpodbijanja tožničine terjatve, je v nasprotju z vsebino vabila na narok za razdelitev kupnine z dne 3. 9. 2015 (dokaz A8). Ne glede na to, morebitna opustitev dolžnosti sodišča do dolžnika ne prepreči pretrganja zastaranja terjatve upnika, ki pravočasno priglasi svojo terjatev. Do pretrganja pride v trenutku priglasitve, ne glede na to ali je s prodajo zbranega dovolj denarja vsaj za delno poplačilo priglašene terjatve. Zato pritožnik po nepotrebnem razlaga, zakaj dolžnik ni izpodbijal tožničine priglašene terjatve. Tožnica je s priglasitvijo s hipoteko zavarovane terjatve v "tujem izvršilnem postopku" pokazala tisto aktivnost zoper dolžnika pred sodiščem za ugotovitev (nove višine) terjatve ali njeno izterjavo, ki jo OZ v 365. členu zahteva za pretrganje zastaranja.

12. Četrti odstavek 369. člena OZ določa, da začne zastaranje, ki je bilo pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, znova teči od dneva, ko je končan ta (stečajni) postopek. Enako po petem odstavku istega člena velja, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje. Toženec zmotno meni, da bi zastaranje tožničine terjatve lahko bilo pretrgano samo s predlogom za izvršbo ali zavarovanje ali s priglasitvijo v stečajnem postopku. OZ v tretjem odstavku 369. člena tudi za zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, ali z uveljavljanjem pobota terjatve v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, določa, da začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Določba govori o "končanem sporu", kar je splošen izraz za vse postopke, v katerih upnik lahko priglasi svojo terjatev in pretrga zastaranje. To velja tudi za izvršilni postopek, v katerem hipotekarni upnik, ki sicer ni predlagal izvršbe, priglasi svojo zavarovano terjatev, ki se po določbah prvih treh odstavkov 198. člena ZIZ poravna po vrstnem redu, kot je bila hipoteka pridobljena, lahko tudi pred terjatvijo upnika, ki je predlagal izvršbo. Pritožba nima prav, da zakon za takšno priglasitev terjatve v izvršilnem postopku ne določa pretrganja zastaranja.

13. Ni pomembno primerjanje pretrganja zastaranja, do katerega pride s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku po 258. členu ZFPPIPP. Tudi v stečajnem postopku priznane zavarovane terjatve in ločitvene pravice ni treba sodno uveljavljati. Tožničine terjatve v izvršilnem postopku ni nihče izpodbijal, kar pa za vprašanje zastaranja ni pomembno, saj je bilo pretrgano že v trenutku priglasitve. Po vsebini je sodišče prve stopnje terjatev obravnavalo v sedanjem pravdnem postopku in ugotovilo, da obstaja, česar pritožba niti ne izpodbija, saj se ukvarja samo z zastaranjem. Od pretrganja zastaranja 8. 10. 2015 do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 2. 3. 2016 ni potekel triletni zastaralni rok, ki je po pretrganju začel znova teči. 14. Po preizkusu razlogov, ki so navedeni v pritožbi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani. Pritožba nima nobenih razlogov o morebitnem nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje o obstoju in višini terjatve, o poroštvu in o zavrnitvi pobotnega ugovora, zato odločitve sodišča prve stopnje o tem niso bile predmet pritožbenega preizkusa, razen glede razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ki pa niso podani. Pritožnik je sicer v pritožbi navedel, da povzema vse trditve in pravna naziranja, ki jih je podal tekom postopka na prvi stopnji v vlogah in na narokih, kar je premalo, saj je obrazložil samo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede vprašanja zastaranja.

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.