Jedro

Samo v primeru, če v internem aktu opredeljena kršitev delovne obveznosti sama ne bi določala elementov disciplinske kršitve, temveč bi se glede posameznih znakov sklicevala na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme), bi imela veljavo blanketne norme.

Izrek

1.) Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.) Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.7.1996 in sklep pritožbene komisije z dne 23.7.1996, na podlagi katerih je bil J.P. izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni storil očitane mu hujše kršitve delovne obveznosti iz 56. točke 97. člena Pravilnika o delovnih razmerjih I. (zloraba bolniškega staleža). Zloraba pravice do bolezenskega dopusta je, po presoji sodišča prve stopnje, storjena samo v primeru, če se delavec v času bolniškega staleža ne ravna v skladu z zdravnikovimi navodili. Tega pa tožena stranka v primeru tožnika ni uspela dokazati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno potem, ko je sprejelo kot pravilne vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku). V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče posvetilo vso pozornost le eni izmed oblik nedopustnega ravnanja tožnika, to je vožnji s traktorjem. Prezrlo pa je ugotovitve kontrolnega organa, da je tožnik dne 5.6.1996 in 10.6.1996 opravljal košnjo, ki ne zajema samo vožnje s traktorjem, pač pa še vrsto spremljajočih opravil, kot so nakladanje, razkladanje, uskladiščenje sena itd. Zato je pravilna uporaba materialnega prava v obravnavani zadevi odvisna od popolne ugotovitve dejanskega stanja, to je konkretne pridobitne dejavnosti tožnika v spornem času. Zlasti je zmoten zaključek sodišča o posledicah tožnikovega vnetja v juniju 1996, ki ga je oprlo na izjavo lečečega zdravnika. Odgovor na vprašanje, ali se je zaradi vnetja na operiranem delu noge zdravljenje podaljšalo, bi lahko dal le izvedenec medicinske stroke. Tožnikovo nedopustno ravnanje, ki pomeni tudi kršitev Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (145. člen), je imelo za posledico nastanek materialne in nematerialne škode toženi stranki. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge kršitve postopkovnih določb obravnava revizijsko sodišče le, če so izrecno uveljavljane. Tožena stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne obravnava.

Neutemeljeno je sklicevanje revizije na uporabo določb 145. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94, 3/98) v tem postopku. Z omenjeno določbo so urejeni primeri, ko zavarovanec nima pravice do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, med drugim tudi v primeru, če v času takšne odsotnosti opravlja pridobitno delo (1. točka). Takšno ravnanje pa ni določeno kot znak hujše kršitve delovne obveznosti iz 56. točke 97. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Kot element kršitve zlorabe pravice do bolezenskega dopusta je predpisano ravnanje v nasprotju z navodili zdravnika. Zato omenjena določba iz 56. točke 97. člena Pravilnika nima lastnosti blanketne norme. Samo v primeru, če v internem aktu opredeljena kršitev delovne obveznosti sama ne bi določala elementov disciplinske kršitve, temveč bi se glede posameznih znakov sklicevala na norme z drugih pravnih področij (dopolnilne norme), bi imela veljavo blanketne norme. V takem primeru pa bi se podrobnejša opredelitev znakov disciplinske kršitve ugotavljala in presojala po teh dopolnilnih predpisih.

Sodbam obeh nižjih sodišč pa je mogoče očitati zmotno uporabo materialnega prava. Pri pravni presoji obstoja tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti po 56. točki 97. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, opredeljeni kot "zloraba pravice do bolezenskega dopusta, če se delavec ne ravna po navodilih zdravnika", sta zmotno vzeli kot eno od izhodišč za svojo odločitev tudi nastanek hujših posledic. Ob ugotovitvi, da očitano ravnanje pri tožniku ni povzročilo bistvene spremembe (poslabšanja) njegovega zdravstvenega stanja in ni podaljšalo, zavrlo ali kako drugače spremenilo teka zdravljenja, sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da niso podani znaki disciplinske kršitve "zlorabe bolezenskega dopusta". Pri tem sta prezrli, da je v omenjeni normi inkriminirana abstraktna nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja. To pomeni, da je podan objektivni znak disciplinske kršitve po 56. točki 97. člena Pravilnika tožene stranke že s samim obstojem možnosti ogrožanja tožnikovega zdravja, ne pa šele z nastankom konkretnega poslabšanja. Disciplinska kršitev zlorabe pravice do bolezenskega dopusta je storjena že s samim nespoštovanjem navodil zdravnika in ni potrebno, da bi zaradi tega nastala posledica.

V obravnavanem primeru je, po ugotovitvah obeh sodišč, lečeči zdravnik predpisal tožniku zaradi zdravljenja poškodovane noge, fizioterapijo, to je razgibavanje, kopeli, masažo in sprehode. Iz njegove mnenja izhaja, da je bil tožnik za svoje delo viličarista v spornem obdobju dela nezmožen, deli viličarista in traktorista pa sta, po izvedenčevi oceni, primerljivi. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče sprejeti pravne presoje obeh nižjih sodišč, da tožnik s tem, ko je v spornih dneh s traktorjem in priključki opravljal dela v zvezi s košnjo, ni kršil zdravnikovih navodil. Če je delo tožnika kot traktorista primerljivo z delom viličarista, za katerega opravljanje je bila, na podlagi izvidov pristojnih zdravniških organov, ugotovljena njegova začasna nezmožnost, bi bil podan dejanski stan očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Samo v primeru, če bi bilo košnjo tožnika možno šteti kot enakovredno predpisani fizioterapiji, bi lahko obveljala odločitev obeh sodišč kot pravilna. Zato pa bi bilo potrebno v celoti ugotoviti tožnikovo dejavnost v spornih dneh, jo ocenjevati z vidika terapije predpisane, ne samo s strani lečečega zdravnika, ampak eventualno tudi specialistov - in nato presojati njegovo ravnanje v okviru očitane kršitve, upoštevaje njeno pravno opredelitev.

Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi zmotne uporabe 56. točke 97. člena Pravilnika tožene stranke, nepopolno ugotovili dejansko stanje, zato je moralo revizijsko sodišče obe sodbi razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi postopka v nakazani smeri, o izrečenem disciplinskem ukrepu tožniku znova odloči (2. odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).