Jedro

Iz ustaljene sodne prakse, glede kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku člena 135 KZ-1 izhaja, da tako pri temeljni, kot tudi pri kvalificirani obliki obdolženki očitanih kaznivih dejanj mora sicer že iz izreka izhajati namen storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca, torej njegov posebni namen, ki je, kot sicer pravilno tudi navaja pritožba, subjektivni znak tega kaznivega dejanja. Vendar pa pritožba spregleda, kar pa izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, da se obdolženki, kot izhaja tudi iz sodbenega izreka, v obravnavani kazenski zadevi določno očita njen namen po vznemirjanju obeh oškodovancev, kar pa se je nato manifestiralo in objektiviziralo v izvršitveni obliki grdega ravnanja z obema oškodovancema in sicer z E. B. na ta način, da mu je prizadejala površinsko rano podlahti desno in po prsnem košu desno, napram M. B. pa na ta način, da ji je prizadejala udarnino obraza in leve podlahti.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremeni tako, da se obdolženi M. V. za vsako storjeno kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določi denarno kazen v višini 15 dnevnih zneskov, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 10,00 EUR, na kar se ji ob upoštevanju določbe 5. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreče enotna denarna kazen v višini 25 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar skupaj znaša 250,00 EUR, ki jo mora obdolžena plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo v skladu s prvim odstavkom člena 87 KZ-1 sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

II. Pritožba obdolženkine zagovornice pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženko za krivo storitve dveh kaznivih dejanj grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 in ji na podlagi člena 57 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je za vsako izmed dveh očitanih kaznivih dejanj določilo zaporno kazen 3 (tri) mesece zapora, nato pa ji je na podlagi 3. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 določilo enotno zaporno kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. V skladu s četrtim odstavkom člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženko sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP.

2. Taki odločitvi nasprotuje okrožna državna tožilka z uveljavljanjem pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 374 ZKP zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženki za vsako storjeno kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določi denarna kazen v višini 15 dnevnih zneskov, pri čemer pa višina dnevnega zneska 10,00 EUR, nato pa naj izreče enotno denarno kazen v višini 25 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znese skupaj 250,00 EUR, kar naj obdolženka plača v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

3. Z odločitvijo prvega sodišča se ne strinja tudi obdolženka, zato v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 370 ZKP in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se obdolženko oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Obdolženkina zagovornica je podala tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke in vztraja pri tem, da naj pritožbeno sodišče izda oprostilno sodbo, oziroma le-to razveljavi, podredno pa predlaga, da se pritožba okrožne državne tožilke glede kazenske sankcije zavrne, saj je obdolženka prejemnica denarne socialne pomoči in je brez premoženja, zato izrek denarne kazni ni primeren, ker nima sredstev za njeno plačilo.

5. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena.

6. Pritožba obdolženkine zagovornice ni utemeljena.

K pritožbi obdolženkine zagovornice:

7. V okviru uveljavljanja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba najprej izpostavlja, da je okrnjen videz nepristranskosti prvostopnega sodišča, ker je sodnica, ki je sprejela izpodbijano odločitev, istega dne v enotnem postopku sprejela priznanje krivde obeh oškodovancev, ker pa obdolženka ni priznala krivde, pa je sodišče odločilo, da bo glavna obravnava zaključena z obsodilno sodbo še istega dne in zato tudi zavrnilo dokazne predloge obrambe, ki naj bi se izvajali kasneje. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

8. Ni se mogoče strinjati se pritožbenim naziranjem, da je videz nepristranskosti razpravljajoče sodnice okrnjen iz razloga, ki ga pritožba izpostavlja. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje, kot tudi izhaja iz izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da je bil vložen obtožni predlog zoper obdolženko najprej zaradi dveh kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 na škodo obeh oškodovancev, zoper M. B. zaradi kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, zoper E. B. pa zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1, oba na škodo M. V. in da sta M. B. in E. B. kot obdolženca krivdo priznala, zato je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami smelo takoj izreči sodbo, s katero ju je spoznalo za kriva in jima jo tudi izreklo kazensko sankcijo in nato tudi nadaljevati postopek zoper obdolženko. Iz tega razloga torej v nobenem primeru tako, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, videz nepristranskosti sodišča ni okrnjen.

9. V nadaljevanju v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba izpostavlja, da je oškodovanka M. B. bila v tem postopku spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1, ki ga je storila na škodo obdolženke, ko je zato, da bi jo ustrahovala in vznemirila, z njo grdo ravnala in jo z odprto dlanjo udarila po levi strani obraza in ji povzročila občutek osebne ogroženosti, sodišče prve stopnje pa naj bi pri tem spregledalo, da je oškodovanka M. B. nekdanja policistka, močnejša od obdolženke in pozna tudi vse možnosti in postopke v takih primerih, spregledalo pa je še, da je obdolženka podala kazensko ovadbo šele slabe tri mesece po dogodku (25. 10. 2018), zato tudi iz tega razloga M. B. ni mogla biti prestrašena in vznemirjena, zoper njo pa tudi ni bil s strani policije nikoli predlagan noben ukrep. Prav tako je bil oškodovanec E. B. spoznan za krivega, ker je istega dne storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe na škodo obdolženke, zato tudi iz tega razloga po prepričanju pritožbe ne vzdrži očitek, da je obdolženka z oškodovancem grdo ravnala, kajti njen namen tega dne je bil izključno v tem, da se pogovori s svojim bratom glede oskrbe ostarele matere, zato tudi ni bilo nikakršnega grdega ravnanja, niti prestrašenosti, niti vznemirjenosti, sodišče pa tudi ni ugotavljalo posebnega namena v smeri ustrahovanja in vznemirjanja, kar je določeno v prvem odstavku člena 135 KZ-1, kjer se namen zahteva poleg direktnega naklepa, kot oblike krivde. Tudi takim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi.

10. Kot je bilo že predhodno pojasnjeno je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povzelo celoten potek najprej enotnega postopka zoper oba oškodovanca in obdolženko in na podlagi dokazne ocene obeh oškodovancev tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo, da z obema oškodovancema živi mati obdolženke in oškodovanca E. B., obdolženka pa je bila tista, ki je tega dne prišla na obisk k svoji materi in celo sama povedala, da je z bratom želela razčistiti nekatere stvari (v zvezi z dogodki iz prejšnjih dni), vendar se oškodovanec z njo ni želel pogovarjati in se ji je ves čas umikal iz enega v drug prostor (iz terase v kurilnico), čemur ni oporekala niti obdolženka, ki je priznala, da je ves čas hodila za oškodovancem, ki mu do pogovora z njo ni bilo. Prvo sodišče pa je na podlagi obdolženkinega zagovora in izpovedi oškodovanca ter izpovedi oškodovanke M. B. zanesljivo ugotovilo, da pa je obdolženka kljub temu, da je tudi oškodovanec bil spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja na škodo obdolženke, oškodovanca ves čas grabila za majico, ga večkrat močno stisnila v predelu desne prsi in pod desno pazduho, kar je nenazadnje izkazano tudi s fotografijami, ki jih je prvo sodišče dokazno ocenilo, saj je bil namen obdolženke v tem, da je na vsak način želela, da se oškodovanec z njo pogovori, v tistem trenutku pa je prišlo tudi do raztrganja oškodovančeve majice. Prvo sodišče je zagovor obdolženke preverilo tudi ob pregledu majice, ki jo je oškodovanec prinesel na sodišče in zanesljivo ugotovilo, da je v obravnavanem dogodku oškodovanec nosil točno to majico, ki je bila raztrgana po šivih in okoli ovratnika ter po obeh ramenih, kar se je skladalo tudi z opisom dogajanja oškodovanca, da ga je obdolženka grabila in stiskala pod desno pazduho, iz česar je zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženka tega dne z oškodovancem E. B. zato, da bi ga vznemirila, ravnala grdo, saj mu je s tem, ko ga je močno stisnila v predel desne strani prsnega koša in pod desno pazduho, prizadejala tudi površinsko rano podlahti desno in po prsnem košu desno.

11. Tudi dokazna ocena izvedenih dokazov na škodo M. B. po prepričanju pritožbenega sodišča, kot izhaja iz izpodbijane sodbe prepriča. Na podlagi oškodovankine izpovedbe, ko je opisala, da je ves čas obdolženka histerično vpila, ko je hodila na hodniku za oškodovancem in da je prišlo najprej do verbalnega konflikta med njima, nato pa jo je obdolženka tudi udarila (klofutnila), zatem pa je obdolženka oškodovanko, ko je ta dvignila roko, popraskala še po podlahti. Ne prepričajo pritožbene navedbe, da je v obravnavanem primeru obdolženka bila tista, ki naj bi se le branila pred oškodovanko, ki naj bi celo bila vešča tovrstnih ravnanj, kajti prvo sodišče je s pravilno dokazno oceno prepričljivo pojasnilo, da je oškodovanka sicer udarila obdolženko z odprto dlanjo (zato ji je bila izrečena tudi obsodilna sodba), ko pa je prejela udarec s strani obdolženke, pa udarcev več ni vračala, zato je sodišče izključilo zagovor obdolženke o tem, da se je v konkretnem primeru samo branila, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Prvo sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na listinske dokaze (obvestilo o telesni poškodbi in fotografije), saj je oškodovanka še istega dne obiskala zdravnika, ki je ob kliničnem pregledu zaznal udarnino obraza in leve podlahti, kar se sklada tudi z dokazno oceno fotografij, ki se nahajajo v spisovnem gradivu. Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe v smeri, da v konkretnem primeru ni šlo za takšen sklop dogajanj, ki izhaja iz izpodbijane sodbe. Do drugačne odločitve ne more pripeljati tudi poudarjanje o pozni prijavi obeh oškodovancev na policiji (25. 10. 2018), kajti spisovno gradivo izkazuje, da je obdolženka podala predlog za pregon še dan kasneje (26. 10. 2020).

12. Pritožbi tudi ni pritrditi v delu, da oškodovanca nista bila vznemirjena prestrašena in da obdolženki ni dokazan namen strahovanja in vznemirjanja obeh oškodovancev, kar naj bi bil zakonski znak obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Iz ustaljene sodne prakse1, glede kaznivega dejanja grožnje p.o prvem in drugem odstavku člena 135 KZ-1 izhaja, da tako pri temeljni, kot tudi pri kvalificirani obliki obdolženki očitanih kaznivih dejanj mora sicer že iz izreka izhajati namen storilca po ustrahovanju in vznemirjanju oškodovanca, torej njegov posebni namen, ki je, kot sicer pravilno tudi navaja pritožba, subjektivni znak tega kaznivega dejanja. Vendar pa pritožba spregleda, kar pa izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, da se obdolženki, kot izhaja tudi iz sodbenega izreka, v obravnavani kazenski zadevi določno očita njen namen po vznemirjanju obeh oškodovancev, kar pa se je nato manifestiralo in objektiviziralo v izvršitveni obliki grdega ravnanja z obema oškodovancema in sicer z E. B. na ta način, da mu je prizadejala površinsko rano podlahti desno in po prsnem košu desno, napram M. B. pa na ta način, da ji je prizadejala udarnino obraza in leve podlahti. Sicer ni dvoma, da se po obstoječi sodni praksi za uresničitev vseh znakov tega kaznivega dejanja zahteva namen bodisi ustrahovanja oziroma vznemirjanja, torej namen storilca, da doseže občutek duševnega nelagodja pri oškodovancu, kar pa je odvisno od okoliščin vsakega obravnavanega primera, vendar pa je pri presoji resnosti grožnje potrebno upoštevati možen učinek ravnanja storilca kot celote, ne pa le njegovih posameznih delov. Po ustaljenem stališču sodne prakse to pomeni, da je izvršitvena oblika grdega (drugi odstavek člena 135 KZ-1) ravnanja namreč že tisto ravnanje, s katerim storilec prizadene oškodovancu manj intenzivne telesne in duševne bolečine, ki so intenzivnejše od realne razžalitve in manj intenzivne od telesne poškodbe, ki pa se kljub vsemu kažejo prizadeti telesni in duševni celovitosti oškodovanca, kajti za to izvršitveno obliko po drugem odstavku člena 135 KZ-1 gre namreč za poškodbeno kaznivo dejanje2. Tako se glede na povedano ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da v konkretnem primeru gre za odsotnost vznemirjanja in grdega ravnanja ter namena obdolženke, da oba oškodovanca vznemiri, zaradi česar je z njima tudi tako, kot izhaja iz sodbenega izreka, grdo ravnala. Po povedanem torej ne vzdržijo pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga pritožba vidi predvsem v napačni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ko je ocenjevalo zagovor obdolženke in izpovedi obeh oškodovancev ter ostalih dokazov (fotografije, majica …) in ko ponuja zlasti lastno dokazno oceno izpovedi obeh oškodovancev, pred katerima naj bi se obdolženka le branila.

13. Pritožba problematizira tudi zavrnitev dokaznega predloga obrambe glede vpogleda v fotografije poškodb obdolženke in kopijo zdravstvenega kartona, kar je prvo sodišče sicer posebej obrazložilo (točka 5) s tem, da iz fotografij, ki so bile sodišču predložene, ne izhaja, kdaj so te fotografije nastale, nasprotno temu pa je sodišče razpolagalo z Obvestilom o telesnih poškodbah za obdolženko, kar je tudi dokazno ocenilo, taki dokazni oceni pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki v razlogih za zavrnitev predlaganih dokazov, kar izpostavlja pritožba, ne zaznava pomanjkljivosti do te mere, da bi bila kršena pravica obdolženke do izvedbe razbremenilnih dokazov, niti, da bi vsled tega bilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi ugotovljeno nepopolno.

14. Pritožba sicer z nejasnimi navedbami problematizira tudi izrek sankcije z navedbami, da sodišče prve stopnje ne bi smelo določiti višje kazni od tiste, ki jo je predlagala državna tožilka, kajti v primeru preklica pogojne obsodbe bi se obdolženka znašla v bistveno slabšem položaju, ker bi ji bila izrečena zaporna kazen, ne pa denarna kazen, ki jo je predlagala državna tožilka. Take odločitve, ki je v nasprotju s predlogom državne tožilke pa prvo sodišče ni obrazložilo, zato je po prepričanju pritožbe sodba sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke člena 371 Z KP.

15. Ker tudi pritožba okrožne državne tožilke problematizira po sodišču prve stopnje izrečeno sankcijo, se bo sodišče do izreka le-te opredelilo v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke v nadaljevanju.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

16. Nestrinjanje z izrekom sankcije opominjevalne narave okrožna državna tožilka obrazloži s tem, da je bil v obravnavani zadevi vložen obtožni predlog dne 28. 2. 2019 zoper obd. M. V., obd. M. B. in obd. E. B. zaradi dejanj, ki so jih ti izvršili na škodo drug drugega v istih krajevnih in časovnih okoliščinah 26. 7. 2018. Vsa dejanja so bila tudi predmet skupne obravnave z dne 12. 3. 2020, vsi trije obdolženci so imeli možnost poravnave, zanjo pa sta se odločila le obd. M. B. in obd. E. B. in krivdo priznala, zato sta bila oba spoznana za kriva očitanih jima kaznivih dejanj in obema je sodišče izreklo denarno kazen, M. B. .v višini 200,00 EUR, E. B. pa v višini 225,00 EUR in ta sodba je postala 12. 3. 2020 že pravnomočna.

Obdolženki pa je prvo sodišče zaradi istega historičnega dogodka zaradi dveh kaznivih dejanj na škodo obeh oškodovancev izreklo pogojno obsodbo, zato je po prepričanju pritožbe v okviru istega postopka pred sodiščem strožje obravnavalo storilca primerljivih kaznivih dejanj (glede na zagroženo kazen, ki je v vseh primerih enaka glede na posledice), ki sta kaznivo dejanje pred pričetkom glavne obravnave priznala, kot storilko dveh kaznivih dejanj, ki je bila spoznana za krivo po izvedenem dokaznem postopku. Zato bi po prepričanju pritožbe bilo pravično in pravilno, če bi prvo sodišče pravilno ovrednotilo vse obstoječe olajševalne in obteževalne okoliščine in obd. M. V. posledično izreklo denarno kazen tako, da se ji za vsako kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določi denarna kazen v višini 15 dnevnih zneskov, pri čemer pa znaša višina dnevnega zneska 10,00 EUR, nato pa se ji izreče enotna denarna kazen v višini 25 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znese skupaj 250,00 EUR, kar naj plača obdolženka v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe.

17. Pritožba torej stoji na stališču, da sta obd. M. B. in obd. E. B. kljub priznanju krivde pri obravnavi primerljivih kaznivih dejanj bila obravnavana strožje kot obdolženka, kateri je bila izrečena sankcija opominjevalne narave, s čemer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ni mogoče namreč spregledati, kot pravilno opozarja pritožba, da je šlo v obravnavanem primeru v istih krajevnih in časovnih okoliščinah za dejanja, ki so jih obdolženka, M. B. in E. B. izvršili drug proti drugemu, in da gre pri obdolženki za storitev celo dveh kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1. Nobenega dvoma tudi ni, da mora sodišče, ko določa kazen bodisi v pogojni obsodbi, ki je sankcija opominjevalne narave, kot tudi takrat, če izreka kazen, to odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Splošno prepričanje sicer je, da so kazni zapora ali pa denarne kazni strožje od opozorilnih sankcij, vendar tako, kot izhaja tudi iz sodne prakse, teh razvrstitev ni mogoče poenostavljati, kajti v vsakem konkretnem primeru je potrebno za presojo, ali je spremenjena kazenska sankcija strožja ali milejša, sprejemati na podlagi okoliščin konkretnega primera in pri tem primerjati izrečeno in spremenjeno kazensko sankcijo ob upoštevanju vseh okoliščin primera ter objektivnih, ne pa subjektivnih okoliščin storilca dejanja.

Tak postopek je torej v določeni meri mogoče primerjati s presojo uporabe milejšega zakona, pri kateri je potrebno upoštevati načelo konkretnosti v tistem delu, ko se vprašanje milejšega zakona presoja po kriterijih, kateri zakon omogoča milejše kaznovanje v konkretnem primeru. Zato se v posameznem primeru utegne izkazati, da izrečena kazen zapora (oziroma pogojna obsodba) ali pa denarna kazen, posebej če je odločeno, da se izvrši na alternativen način, ni vedno strožja od vsake opozorilne sankcije (pogojne obsodbe).

V konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča gre prav za to, kajti obdolženki je z izpodbijano sodbo zaradi dveh kaznivih dejanj bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere ji je za vsako izmed storjenih kaznivih dejanj bila določena zaporna kazen 3 (tri) mesece zapora, nato pa enotna zaporna kazen 5 (pet) mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Glede na prej izpostavljene okoliščine v pritožbi, da gre za obravnavo primerljivih kaznivih dejanj med sorodniki, pri čemer sta dva bila obravnavana strožje, se je strinjati s pritožbo, da izrečena pogojna obsodba v obravnavanem primeru ni ustrezna sankcija in da je tako, kot predlaga tudi okrožna državna tožilka ob ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, primeren izrek denarna kazni, kljub temu, da je obdolženka nezaposlena in da prejema socialno podporo. Izrečena denarna kazen do 360 dnevnih zneskov se lahko namreč v skladu s četrtim odstavkom člena 87 KZ-1 izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarna kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila, pri čemer pa se obseg dela določi tako, da se en dnevni znesek nadomesti z eno uro dela. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče sprejeti naziranja v odgovoru na pritožbo državne tožilke, ki ga je vložila obdolženkina zagovornica, da v primeru, če bi pritožbeno sodišče pritrdilo pritožbi okrožne državne tožilke, bi bila obdolženka v slabšem položaju, ker je prejemnica denarne socialne pomoči in nima sredstev za njeno plačilo.

18. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazni in obdolženki skladno s predlogom okrožne državne tožilke izreklo denarno kazen in ji za vsako kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 135 KZ-1 določilo denarno kazen v višini 15 dnevnih zneskov, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 10,00 EUR, nato pa ji je ob upoštevanju 5. točke drugega odstavka člena 53 KZ-1 izreklo enotno denarno kazen v višini 25 dnevnih zneskov po 10,00 EUR (skupaj 250,00 EUR), kar bo morala obdolženka plačati v roku 3 (treh) mesecev po pravnomočnosti sodbe, skladno s četrtim odstavkom člena 87 KZ-1 pa se izrečena denarna kazen lahko izvrši tudi na alternativni način, če bo obdolženka to predlagala.

19. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremeniti tako, da kot izhaja iz izreka te sodbe na podlagi zakonskega pooblastila iz člena 394 ZKP. Glede pritožbe zagovornice obdolženke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, prav tako pa ni pritožbeno sodišče našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je bilo potrebno pritožbo zagovornice obdolženke zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih (razen odločbi o kazni) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

20. Iz istih razlogov, kot je storilo to že sodišče prve stopnje pod točko 21) obrazložitve, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1 Primerjaj sodbi VS RS I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017 in VS RS I Ips 40318/2013 z dne 9. 7. 2015. 2 Primerjaj še sodbi VS RS I Ips 37297/2016 z dne 7. 5. 2020 in VS RS I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013.