Jedro

Toženka navaja, da rok 6 mesecev teče od uveljavitve Odloka o oglaševanju in plakatiranju v Občini Šentjur. To ne drži, saj Odlok določa, da rok teče od uveljavitve pravilnika iz 6. člena Odloka. Zaradi zmotno uporabljenega predpisa pa toženka v izpodbijani odločbi ne pojasni, kdaj je bil ta pravilnik sprejet oziroma kdaj naj bi stopil v veljavo in posledično ali se je rok, predpisan za uskladitev z novim Odlokom že iztekel. Sodišče v registrih veljavnih predpisov in niti na spletni strani toženke, na kateri objavlja občinske predpise, tega pravilnika ni našlo, zato tega, kdaj ali je bil sprejet in kdaj je stopil v veljavo, tudi ni moglo ugotoviti samo.

Izkazati je treba, da je bil poziv, v katerem organ stranko seznani z ugotovljenim dejanskim stanjem in predpisom, ki ga namerava uporabiti ter jo pozove, naj se o tem izjasni, tudi vročen. V obravnavanem primeru tako formuliranega poziva in dokazila o njegovi vročitvi tožniku v upravnem spisu ni, ampak se v njem nahaja zgolj elektronsko sporočilo, kateremu naj bi bil pripet zapisnik o inšpekcijskem pregledu. Zato tožnik tudi, če bi uveljavljal nova dejstva in dokaze ne bi mogel biti prekludiran, saj ni izkazano, da mu je bila možnost izjave dana, v tožbi pa opustitvi izrecno ugovarja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva Občin Dobje, Dobrna, Oplotnica, Slovenjske Konjice, Šentjur, Vitanje, Vojnik in Zreče št. 061-0164/2019-3 (32) z dne 9. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da mora tožnik v roku 30 dni po njeni vročitvi odstraniti objekte za oglaševanje, ki so postavljeni na nepremičninah parc. št. 670/2, 637/16, 660/7, 602/1 in 518/1 k.o. ... (1. in 2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da v postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da ima tožnik na parc. št. 670/2 k.o. ... in parc. št. 602/1 k.o. ... postavljena dva dvostranska „jumbo“ panoja, njegovi plakatni stebri pa stojijo na Cesti ... na parc. št. 660/7 k.o. ..., ob Ulici ... na parc. št. 602/1 k.o. ... in na Ulici ... na parc. št. 518/1 k.o. .... Lastnik vseh teh nepremičnin je Občina Šentjur. Odlok o oglaševanju in plakatiranju v Občini Šentjur (v nadaljevanju Odlok) določa, da se oglaševanje in plakatranje na stalnih objektih, ki se nahajajo na javnih površinah oziroma ima občina na njih lastninsko ali drugo pravico, izvaja kot izbirna gospodarska javna služba, izvajalec pa je Javno komunalno podjetje Šentjur, ki oglaševalcu določi pogoje za oglaševanje in zaračuna taksno obveznost. V 28. členu Odloka je navedeno, da morajo oglaševalci, ki imajo že nameščene objekte za oglaševanje, pa zanje nimajo soglasja ali veljavno sklenjenih najemnih pogodb, v roku 6 mesecev po uveljavitvi Odloka urediti svojo dejavnost skladno z njegovimi določili, sicer pristojni inšpektorat odredi odstranitev objektov ter izreče druge ukrepe. Ker tožnik ni dokazal, da ima pravico oglaševati na navedenih površinah, je odredil njihovo odstranitev.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da tožnik ne ugovarja temu, da so oglaševalski objekti postavljeni na zemljiščih, ki so v lasti Občine Šentjur. To pa pomeni, da gre skladno s 4. členom Odloka za izbirno gospodarsko javno službo, njen izvajalec JKP Šentjur pa izda oglaševalcu pogoje za oglaševanje in zaračuna taksno obveznost. Tožnik ni dokazal, da bi tej osebi plačal takso, iz predloženih dokazil pa izhaja, da je takso plačeval Občini Šentjur pred 31. 12. 2017. Poleg tega nima sklenjene najemne niti druge obligacijske pogodbe, ki bi mu dovoljevala uporabo navedenih zemljišč.

4. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Navaja, da je že v pritožbi navedel, da ima za oglaševanje na predmetnih parcelah pridobljena vsa potrebna soglasja in urejeno najemno razmerje, ter kot dokaze priložil tudi odločbo o odmeri komunalne takse in račune za najemnino. Iz njih izhaja, da ima pridobljena vsa soglasja in da ima objekte za oglaševanje postavljene že od 1. 10. 2011 dalje, v skladu s tedaj veljavnimi občinskimi akti, ter da je za njih plačeval občinsko takso. Toženka je tudi zmotno uporabila materialno pravo, saj je odločitev oprla na predpis, ki v času postavitve objektov ni veljal, ampak je pričel veljati 8. 6. 2018. Z Odlokom pravnih razmerij ni mogoče urejati retroaktivno, tako da na zakonitost postavitve objektov, ki so bili postavljeni pred njegovo uveljavitvijo, ne more vplivati. Toženka je zato postopala protizakonito in protiustavno, saj je uporabila predpis, ki posega v že nastala dejanska stanja. Poudarja še, da je ves čas redno plačeval vse zahtevane občinske takse za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ki so mu bile odmerjene. Nelogično bi bilo, da bi toženka takso zaračunavala, če se s spostavitvijo objektov ni strinjala, kar je dodaten dokaz, da so bili objekti postavljeni veljavno.

5. Trdi še, da izpodbijani akt ni obrazložen skladno z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj toženka ni obrazložila trditve, da je tožnik objekte oglaševanja postavil v nasprotju z Odlokom, ampak se je zgolj pavšalno sklicevala na njegov 4. člen. Tožnikove pritožbene trditve, da je objekte postavil pred uveljavitvijo Odloka, za kar je plačeval tudi tudi takso, je zavrnila zgolj pavšalno. Zato tožnik ne more ugotoviti, ali je toženka navedene okoliščine resnično ugotovila in ali je pravilno uporabila relevantne določbe odloka. Poleg tega tožnik ni imel možnosti, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj niti v zapisniku o inšpekcijskem postopku niti v izpodbijani odločbi niso bile konkretno navedene kršitve, ki naj bi jih zagrešil. Zato je lahko v pritožbi le pavšalno ugovarjal, da ima za postavitev objektov vsa soglasja in da je plačal upravno takso. Šele iz drugostopenjske odločbe je razvidno, da je toženka po uradni dolžnosti preverila podatke o obstoju njegovih upravičenj na zemljiščih. Celotno dejansko stanje je bilo tako ugotovljeno šele ob izdaji drugostopenjske odločbe. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da mora odločati po predpisih, ki veljajo v času odločanja. Sklicevanje na najemno razmerje, sklenjeno 20. 2. 2012 in veljavno do 31. 12. 2016, na dan uvedbe inšpekcijskega postopka nima nobene dokazne teže, prav tako pa tudi ne sklicevanje na plačevanje upravne takse. Zadnje veljavno upravno razmerje med strankama je bilo namreč vzpostavljeno z odločbo št. 092-107/2012-11 (2521) in je bilo veljavno do 31. 12. 2016, čemur tožnik z navedbami in predloženimi dokazi ne nasprotuje. Od tega datuma dalje tožnik ni imel nobene veljavne podlage za ohranitev spornih oglasnih objektov. Sicer pa tudi v času veljavnega razmerja ni poravnal svojih finančnih obveznosti, tako da od leta 2017 dolguje 6.281,00 EUR glavnice. Toženka je tožnika pred izdajo odločbe pozvala k predložitvi dokazil oziroma k izjavi, na ta poziv pa se tožnik ni odzval. Zato je v tožbi predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika neutemeljeno in za ugotavljanje dejanskega stanja ni potrebno.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja, da ima za postavitev oglaševalskih objektov vsa potrebna soglasja in urejeno najemno razmerje. Objekte je namreč postavil na podlagi Odloka o plakatiranju in oglaševanju v Občini Šentjur (Ur.l. 50/2006; v nadaljevanju Odlok 2006) in ne na podlagi Odloka. Ta pa je v 6. členu določal, da izvajalci oglaševanja pravico do oglaševanja pridobijo na podlagi javnega razpisa oziroma predloga oglaševalca, pri čemer mora izvajalec oglaševanja pridobiti dovoljenje za poseg oziroma lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je postavitev objektov za oglaševanje možna. Na podlagi izdanega dovoljenja se je skladno s tretjim odstavkom 6. člena Odloka 2006 odmerila komunalna taksa. Iz tega jasno izhaja, da je toženka tožniku za postavitev objektov izdala vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Zato vztraja, da je Odlok uporabljen retroaktivno.

8. Na naroku je toženka še dodala, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal nobenih ugovorov, navajal je le, da zadevo ureja, v postopku na drugi stopnji pa je dodal zgolj to, da ima pridobljena vsa soglasja in urejeno najemno razmerje, kar ne drži, saj je to veljalo le za čas do 31. 12. 2016. Pri tem teh listin ni predložil, zato so vsa zadevna tožbena izvajanja v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedopustna. Tožnik pa je menil, da je relevantna predvsem pravilna uporaba predpisa, glede česar ne more biti prekludiran.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v sodnem in upravnem spisu.

10. Tožba je utemeljena.

11. Med strankama ni sporno, da so tožnikovi „jumbo“ panoji in plakatni stebri postavljeni na zemljiščih, ki so last toženke.

12. Sodišče uvodoma poudarja, da v tem upravnem sporu ne presoja, ali tožnik sme uporabljati nepremičnine, ki so last Občine Šentjur in ali je toženki v zameno za to rabo kaj dolžan oziroma o tem, ali obstaja veljavna pravna podlaga za to, da uporablja tuje stvari. Predmet upravnega spora namreč ni odločanje o pravicah in obveznostih, ki izvirajo iz lastninskopravnih in obligacijskih razmerij, saj o tem odloča pravdno sodišče po pravilih Zakona o pravdnem postopku. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Presoja torej, ali je toženka v izpodbijanem aktu pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje, ali je to storila po predpisanem postopku in ali ga je izdala v skladu s predpisom.

13. Toženka je svojo odločitev oprla na 4. člen Odloka, ki določa, da se oglaševanje in plakatiranje na stalnih objektih, ki se nahajajo na javnih mestih in površinah, na katerih ima Občina Šentjur lastninsko, stvarno ali drugo pravico, ter plakatiranje za potrebe volilne in referendumske kampanje znotraj območja občine izvaja kot izbirna gospodarska javna služba (prvi odstavek). Izvajalec izbirne gospodarske javne službe (v nadaljnjem besedilu tudi izvajalec) in upravljavec oglaševalskih mest iz prejšnjega odstavka je družba Javno komunalno podjetje (...), kateri se podeli tudi pooblastilo za odmero občinskih taks iz naslova oglaševanja na javnih mestih (drugi odstavek). Za plakatiranje na objektih iz prvega odstavka tega člena oglaševalec odda vlogo pri izvajalcu, ki oglaševalcu zaračuna taksno obveznost ter druge stroške plakatiranja. Izjemo predstavlja zagotovitev brezplačnih plakatnih mest organizatorjem volilne kampanje (tretji odstavek).

14. Toženka je ugotovila, med strankama pa je to tudi nesporno, da je tožnik vse objekte, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, namestil pred uveljavitvijo Odloka. Zato se toženka sklicuje še na 28. člen, ki določa, da morajo pravne in fizične osebe, ki že imajo nameščene objekte za oglaševanje, pa zanje nimajo soglasja ali veljavno sklenjene najemne pogodbe, v roku šestih mesecev po uveljavitvi pravilnika iz 6. člena tega odloka urediti oglaševanje skladno z odlokom, tj. s citiranim 4. členom, sicer pristojni inšpektorat odredi odstranitev objekta za oglaševanje ter izreče predpisano globo. Pravilnik iz 6. člena je pravilnik, ki ga sprejme župan in s katerim se uredijo predvsem: -vrste, velikosti in oblike objektov za oglaševanje; -splošna merila za postavitev objektov za lastne potrebe; - lokacije objektov za oglaševanje na javnih mestih ter - drugi splošni in posebni pogoji za oglaševanje in plakatiranje, v kolikor to predvideva ta odlok.

15. V skladu s prvim odstavkom 154. člena Ustave morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati. Namen te določbe je, da se naslovniki seznanijo z določbami predpisa in z njimi uskladijo svoje bodoče ravnanje. V tem pogledu ne more biti dvoma, da se materialnopravna obveznost iz 6. člena Odloka, nanaša na ravnanja po njegovi uveljavitvi.1 Odlok namreč ni določil, da se prične uporabljati pred njegovo uveljavitvijo, ampak naslednji dan po objavi v Uradnem listu (30. člen). Določba, da se oglaševanje in plakatiranje na nepremičninah, katerih lastnik je Občina Šentjur ali so v javni lasti, opravlja kot izbirna gospodarska javna služba, ki jo izvaja Javno komunalno podjetje, torej učinkuje za vse oglaševalce od tega dne dalje in zato ne posega retroaktivno v že zaključene pravne položaje.

16. Odlok vsebuje prehodno določbo, ki se nanaša na razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo in določa prehodno obdobje, v katerem jih je treba (za vnaprej) prilagoditi novemu predpisu. Varstvo pridobljenih pravic, kadar se ureditev spreminja le za naprej, je zagotovljeno z 2. členom Ustave. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu predpis njegovega pravnega položaja ne bo poslabšal arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti celo pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki jih opravljajo v času spremembe pravne ureditve.2 Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.3 Enaka pravila morajo po presoji sodišča veljati za spremembe odlokov, ki jih sprejemajo občine in s katerimi drugače urejajo obstoječa pravna razmerja, seveda če trajajoče razmerje v času spremembe predpisa sploh obstaja.

17. Primerjava ureditve po Odloku z ureditvijo v prej veljavnem Odloku 2006 pokaže, da dejansko ne gre za bistveno vsebinsko spremembo ureditve, saj zasleduje enak cilj, tj. da je občina tista, ki posredno ali neposredno dovoljuje plakatiranje na njenih nepremičninah in da za rabo svojih nepremičnin prejme določeno plačilo. Tako je tudi po prej veljavnem predpisu oglaševalec potreboval dovoljenje za oglaševanje, ki je bilo izdano za dve leti in ga je bilo mogoče podaljšati (četrti odstavek 9. člena), za to pa je bil dolžan plačati takso (22. člen). Razlika je zgolj v osebi, ki dovoljenje oziroma soglasje za rabo nepremičnine, ki je last občine, izdaja in pobira za to rabo plačano takso. Po prejšnji ureditvi je bila to občina, po Odloku pa je izdaja dovoljenja oziroma soglasja ter zaračunavanje takse v pristojnosti javnega podjetja. Glede na to pa je prehodno obdobje, v katerem morajo obstoječi oglaševalci razmerje prilagoditi novemu predpisu, razumno določeno.

18. Zato po presoji sodišča v primeru, da bi bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 28. člen Odloka, ne bi šlo za retroaktiven poseg v že zaključen pravni položaj. Vendar toženka teh pogojev ni ugotavljala, saj je izpodbijano odločbo oprla na zmotno uporabo tega predpisa. Navaja namreč, da rok 6 mesecev teče od uveljavitve Odloka. To ne drži, saj Odlok določa, da rok teče od uveljavitve pravilnika iz 6. člena Odloka. Zaradi zmotno uporabljenega predpisa pa toženka v izpodbijani odločbi ne pojasni, kdaj je bil ta pravilnik sprejet oziroma kdaj naj bi stopil v veljavo in posledično ali se je rok, predpisan za uskladitev z novim Odlokom že iztekel. Sodišče v registrih veljavnih predpisov in niti na spletni strani toženke, na kateri objavlja občinske predpise, tega pravilnika ni našlo, zato tega, kdaj ali je bil sprejet in kdaj je stopil v veljavo, tudi ni moglo ugotoviti samo.

19. Sodišče je tožnikov ugovor o nepravilni uporabi prehodne določbe Odloka upoštevalo, saj tožnik z uveljavljanjem tožbenega ugovora, ki se tiče pravilne uporabe materialnega predpisa, ne more biti prekludiran, kajti tako tretji odstavek 20.člena ZUS-1 kot tudi 52. člen ZUS-1 določata, da tožnik ne sme navajati novih dejstev in dokazov oziroma je ta možnost omejena. Pri tem pa še pripominja, da je treba dati stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Izkazati je treba, da je bil poziv, v katerem organ stranko seznani z ugotovljenim dejanskim stanjem in predpisom, ki ga namerava uporabiti ter jo pozove, naj se o tem izjasni, tudi vročen. V obravnavanem primeru tako formuliranega poziva in dokazila o njegovi vročitvi tožniku v upravnem spisu ni, ampak se v njem nahaja zgolj elektronsko sporočilo, kateremu naj bi bil pripet zapisnik o inšpekcijskem pregledu. Zato tožnik tudi, če bi uveljavljal nova dejstva in dokaze ne bi mogel biti prekludiran, saj ni izkazano, da mu je bila možnost izjave dana, v tožbi pa opustitvi izrecno ugovarja.

20. Ker je toženka zmotno uporabila materialni predpis, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika je kot nepotreben zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit že iz razloga, ker je toženka nepravilno uporabila predpis.

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 84,70 EUR, skupaj torej 469,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej X Ips 81/2020 z dne 25. 11. 2020. 2 Glej U-I-270/08 z dne 3. 5. 2010. 3 Glej U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003, U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998 in druge.