Jedro

Ker je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer prva tožnica tudi po lastni navedbi (v pritožbi) živi, (sicer z ničemer izkazano) dejstvo, da je v naselju več oseb s priimkom A., na presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je prva toženka sporno vročilnico podpisala in da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki I izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženci A. A., B. A., C. A. in D. A. so dolžni nerazdelno opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke E. A. na parcelah 845/9 in 845/8, obe k. o. X ter so dolžni s parcele 845/12 iste k. o. odstraniti sadike gabrove žive meje, zasajene tik ob mejni liniji s parcelo tožnika in sadiko drevesa zasajenega v parcelo 845/11 iste k. o. ob mejni liniji s parcelo 845/8, last tožnika, vse v 15-tih dneh.“ - v točki II izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zniža za 328,85 EUR, to je na znesek 328,85 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženim strankam v roku 15-tih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti 363,74 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče tožencem naložilo opustitev poseganja v lastninsko pravico tožnika na parcelah 845/10, 845/9 in 845/8, vse k. o. X1 ter odstranitev na SZ del parcele 845/10 nameščenih kovinskih stebričkov, nadalje odstranitev sadik gabrove žive meje s parcele 845/12, odstranitev sadike drevesa s parcele 845/11 ter plačilo tožnikovih stroškov v višini 657,70 EUR.

2. Zoper takšno odločitev toženci vlagajo pritožbo.

V bistvenem navajajo, da jim sodišče tožbe ni vročilo. Z vpogledom v vročilnice, ki se nahajajo v spisu, izhaja, da so podpisi na vseh identični. Na vseh je priimek A., na vročilnicah za 2. do 4. toženca pa je poleg priimka še pripis „sestra“. Primerjava podpisov na vročilnicah s podpisi na pooblastilih, jasno kaže, da nihče od tožencev vročilnice ni podpisal. Njihovi podpisi so bistveno drugačni. Kdo naj bi bil podpisnik, toženci ne vedo. V romskem naselju je več oseb s priimkom A. Na vročilnici bi moralo biti poleg navedbe „sestra“ napisano tudi, za katero osebo konkretno gre. Ker vročitev ni bila pravilna, je sodišče z izdajo zamudne sodbe storilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Oporekajo tudi izpolnjenosti predpostavke iz 3. in 4. točke drugega odstavka 318. člena ZPP. V zvezi s tem navajajo, da za trditev, da so toženci stebričke postavili na njegovo zemljišče, tožnik ne ponudi dokazov. Meja je bila sodno določena. Kje poteka, iz dokazov, ki so priloženi tožbi, ne izhaja. Opozarjajo, da tožnik zahteva varstvo na parcelah, ki niso v njegovi lasti, ampak je lastnica Občina ... Kljub temu sodišče tožencem naloži, da sadike odstranijo. Spregleda 83. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Iz navedb ne izhaja, da veje rastlin že sedaj segajo v zračni prostor tožnikove parcele, še manj pa, da tožnika motijo oziroma ovirajo pri normalni uporabi. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato obremenjena s kršitvijo po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo z zamudno sodbo. Takšna sodba se izda, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje 318. člen ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1.) da je toženi stranki tožba pravilo vročena v odgovor; 2.) da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3.) da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter 3.) da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Tožba s prilogami in pozivom na odgovor je bila vročena tožencem na naslov, ki ga tudi sami navajajo v pritožbi in je isti kot na vročilnicah, pripetih k list. št. 14. Na vročilnici, ki izkazuje vročitev tožbe prvi toženki, je podpis A., na vročilnicah, ki izkazujejo vročitev ostalim tožencem, pa je poleg podpisa A. pripis „sestra“.

7. Vročilnica (potrdilo o vročitvi) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Na tožencih je bilo zato breme, da resničnost izpolnjenih vročilnic izpodbijejo. Temu bremenu po presoji pritožbenega sodišča niso zadostili.

8. Drugi, tretji in četrti toženec so navedli le to, da vročilnic niso podpisali. To nedvomno drži, saj je na njih, zraven podpisa osebe s priimkom A., tudi zaznamek, da je ta oseba sestra drugega, tretjega in četrtega toženca. Ker dejstva, da na tem naslovu, kot član skupnega gospodinjstva, živi tudi njihova sestra, toženci ne zanikajo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. V skladu z določili ZPP je namreč tožba, ki se vroča osebno stranki (prvi odstavek 142. člena ZPP), lahko izročena tudi kateremu od njenih odraslih članov gospodinjstva (tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP). Neutemeljen in brez podlage v določbah ZPP je v zvezi s tem tudi očitek, da bi moral vročevalec na vročilnici poleg oznake, da je pošto prevzela sestra, navesti tudi za katero osebo konkretno gre. Če je bilo pisanje po določbah ZPP izročeno komu drugemu, ne pa tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti, mora namreč vročevalec na vročilnici navesti le njuno medsebojno razmerje (glej 5. odstavek 149. člena ZPP). Tej zahtevi je bilo v konkretnem primeru zadoščeno.

9. Na vročilnici, ki se nanaša na prvo toženko, ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje izročeno komu drugemu oz. kakšno je razmerje med naslovnikom in prejemnikom. Iz te vročilnice tako v skladu z določili 149. člena ZPP izhaja, da je prejemnik sam naslovnik, torej prva toženka. Slednja to zanika in trdi, da vročilnice ni podpisala ona. V dokaz te trditve predlaga le primerjavo podpisa na sporni vročilnici s svojim podpisom na pooblastilu odvetniku, a pri tem ne upošteva, da sodišče nima strokovnega znanja za primerjavo in presojo identitete podpisov. Ob trditvi, da ne gre za njen podpis, tudi ne navede drugih okoliščin (in dokazov zanje), ki bi lahko vzbudile dvom, da ne gre za njen podpis (da je bila v času vročanja odsotna; da na njenem naslovu živi še kdo, ki bi zanjo lahko prevzel pisanje in ji ga nato ni vročil; da se je že dogajalo, da je zanjo na tem naslovu pisanje prevzela kaka druga oseba in podobno). Ne poda tudi nobenega logičnega pojasnila, zakaj je na njeni vročilnici (za razliko od preostalih treh) izostala zaznamba o vročitvi drugi osebi. Ker je bila vročitev opravljena na naslovu, kjer prva tožnica tudi po lastni navedbi (v pritožbi) živi, (sicer z ničemer izkazano) dejstvo, da je v naselju več oseb s priimkom A., na presojo ne more vplivati. Pritožbeno sodišče zato nima nobenih pomislekov o tem, da je prva toženka sporno vročilnico podpisala in da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

10. Neutemeljeni so tudi očitki, da tožnik ni dokazal trditve, da so toženci postavili stebričke na njegovo zemljišče. Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je namreč pasivnost tožene stranke. Po sistemu afirmativne litiskontestacije, ki je uveljavljen po mnenju večjega dela teorije in prakse, se pasivnost ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejstev ni treba ugotavljati oziroma preverjati njihove resničnosti. Nerelevantno je zato, ali je zgoraj navedena trditev dokazana ali ne. S tem, ko jo je upoštevalo, sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve. Celo nasprotno: kršitev bi storilo, če bi ravnalo drugače. 11. Za izdajo zamudne sodbe mora biti po 3. točki prvega odstavka 318. člena ZPP izpolnjen tudi pogoj, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tudi ta pogoj izpolnjen. Pritožniki v zvezi s tem (čeprav z drugimi besedami) utemeljeno opozarjajo, da iz tožnikovih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka v delu, ki se nanaša na opustitev poseganja v tožnikovo parcelo 845/9 in 845/8 ter na odstranitev gabrove žive meje na parceli 845/12 in sadike drevesa na parceli 845/11. 12. Iz tožbenih navedb je v zvezi s tem delom zahtevka mogoče povzeti sledeča dejstva: Tožnik je lastnik parcele 845/9 in parcele 845/8, lastnica parcele 845/12 in 845/11 pa je Občina ... Prva toženka je na parcelo 845/12, tik ob meji s parcelo 845/9, zasadila sadike gabrove žive meje, nekdo od tožencev pa na zemljišče 845/11, ob meji s parcelo 845/8, sadiko drevesa. Korenine in lističi teh sadik se že sedaj širijo preko meje na zemljišči, ki sta last tožnika. V bodoče bo prišlo do nadaljnjega razraščanja v zračni prostor tožnikovih zemljišč, toženci pa jih brez hoje po tožnikovem zemljišču in ne da bi obrezano listje nanj padalo, ne morejo obrezovati.

13. Iz povzetih dejstev torej izhaja, da sporna gabrova živa meja in drevo nista bila posajena na parcelah tožnika, ampak na parcelah, ki so v lasti Občine ... V tožnikovo zemljišče (to je v parceli 845/9 in 845/8) rastejo le korenine, v zračni prostor nad njim pa segajo tudi listi teh sadik. Takšno vnemirjanje lastninske pravice pa je pravno urejeno v 83. in ne v 99. členu SPZ. Gre namreč za tipičen in pravno urejen primer (nedovoljenega) medsosedskega vnemirjanja. Po tej določbi (glej 1. odstavek 83. člena SPZ) pa ima lastnik nepremičnine pravico le odstraniti in si prilastiti veje sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine, ne more pa zahtevati opustitev poseganja v njegovo nepremičnino na način, da zahteva odstranitev na sosednji nepremičnini rastočega drevesa.

14. Zahtevek tožnika za odstranitev sadik gabrove žive meje in sadike drevesa je zato neutemeljen in ga je treba zavrniti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da na odločitev ne morejo vplivati navedbe o nadaljnjem razraščanju in obrezovanju, saj gre pri tem za bodoča in negotova dejstva.

15. Je pa sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo zahtevku v preostalem delu. Postavitev stebričkov na tožnikovo parcelo, ne da bi toženci za to imeli podlago, predstavlja protipraven poseg v njegovo lastninsko pravico. Gre namreč za poseg, ki tožniku v delu, kjer so stebrički postavljeni, nedvomno otežuje uporabo njegove nepremičnine. Zahtevek, da toženci s takim posegom prenehajo (da torej stebričke odstranijo), je zato ob upoštevanju 99. člena SPZ utemeljen.

16. Pritožba tožencev je glede na obrazloženo delno utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Zamudno sodbo sodišča prve stopnje je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na prepoved poseganja v tožnikovo parcelo 845/9 in 845/8 ter na odstranitev gabrove žive meje na parceli 845/12 in sadike drevesa na parceli 845/11, zavrnilo. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP zamudno sodbo potrdilo.

17. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba poseči tudi v odločitev o stroških postopka, saj je tožnik z zahtevkom le delno uspel. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta uspeh polovičen. Na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP je zato upravičen le do povračila polovice svojih (že odmerjenih) stroškov, to je do zneska 328,85 EUR. Tudi v tem delu je pritožbeno sodišče odločitev spremenilo.

18. Toženci so s pritožbo delno uspeli. Tudi njihov uspeh je polovičen in jim je zato tožnik na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 163.členom ZPP dolžan povrniti polovico pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožencem na podlagi Odvetniške tarife za sestavo pritožbe priznalo 487,50 točk ( tar. št. 22 OT v zvezi z 1. odst. 7. člena OT), za končno poročilo strankam 65 točk (tar. št. 43 OT v zvezi z 1. odst. 7. člena OT) in materialne stroške v višini 11,05 točke (3. odst. 11. člena OT), skupaj 563,50 točk. To ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znaša 338,10 EUR, skupaj z 22 % DDV (74,38 EUR) ter plačano sodno takso v višini 315 EUR pa 727,48 EUR. Polovica tega zneska je 363,74 EUR. Ostali višje ali dodatno priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

1 Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine, ker se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v isti k. o.