Jedro

V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih upravnih aktov, ki niso dokončni in ne posegajo v pravni položaj tožnika - ne vsebujejo vsebinske odločitve o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je praviloma, in tudi v obravnavanem primeru, prvostopenjski upravni akt. Vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt (materialno, torej po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke.

Pritožba, ki je bila vložena zoper v upravnem sporu izpodbijani prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi), je bila s sklepom drugostopenjskega organa zavržena iz procesnih razlogov, ker jo je pritožnik v nasprotju z določbami 62. člena ZUP vložil v italijanskem jeziku. Drugostopenjski upravni organ tako ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe, zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. V tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijal prvostopenjski upravni akt. Pritožnik bi moral najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi) lahko vložil tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavrglo tožnikovo (v nadaljevanju: pritožnik) tožbo zoper sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinski urad Celje (v nadaljevanju: CURS), št. DT 4933-114551/2012-2 z dne 25. 1. 2013, o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. CURS (prvostopenjski upravni organ) je s sklepom, št. DT 4933-114551/2012-10 z dne 7. 6. 2013, zavrgel pritožnikovo pritožbo z dne 22. 2. 2013 zoper sklep o davčni izvršbi z dne 25. 1. 2013, ker jo je ta, v nasprotju z določbami 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), vložil v italijanskem jeziku. Zoper ta prvostopenjski sklep je pritožnik 3. 7. 2013 vložil pritožbo v slovenskem jeziku. Drugostopenjski upravni organ je tej pritožbi ugodil in sklep CURS z dne 7. 6. 2013 odpravil (I. točka izreka), pritožbo zoper sklep CURS o davčni izvršbi (z dne 22. 2. 2013) pa na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP kot pomanjkljivo zavrgel (1. podtočka II. točke izreka) ter zavrnil pritožnikovo zahtevo za vračilo stroškov postopka (2. podtočka II. točke izreka).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani zadevi upravni spor dopusten zoper sklep drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 9. 2014 o zavrženju pritožbe (II. točka izreka), saj je to sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Pritožnik pa ni izpodbijal tega sklepa, temveč upravni akt prve stopnje, tj. sklep o davčni izvršbi z dne 25. 1. 2013. Sklep drugostopenjskega upravnega organa o zavrženju pritožbe z dne 30. 9. 2014 je zato postal pravnomočen, v posledici tega pa je treba šteti, da pritožnik zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, pritožbe sploh ni vložil (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožnik pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Navaja, da je tožbo vložil tudi zoper sklep drugostopenjskega upravnega organa, kar je razvidno iz obrazložitve tožbe pod naslovom "I. Procesne predpostavke za tožbo", kjer je navedel, da mu je bil dokončni izpodbijani upravni akt vročen 13. 10. 2014. Iz spisovne dokumentacije (povratnice) je razvidno, da je govora o aktu drugostopenjskega upravnega organa, ki je bil izdan v septembru 2014. Če je bilo sodišče prve stopnje v dvomu, kateri akt se izpodbija, bi moralo zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi (31. člen ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča samo, če tako določa zakon (npr. 5. člen ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih upravnih aktov, ki niso dokončni in ne posegajo v pravni položaj tožnika- ne vsebujejo vsebinske odločitve o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je praviloma, in tudi v obravnavanem primeru, prvostopenjski upravni akt, tj. sklep CURS, št. DT 4933-114551/2012-2 z dne 25. 1. 2013 o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt (materialno, torej po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke1. 8. Po ugotovitvah Vrhovnega sodišča so pritožnikove navedbe, da je tožbo v upravnem sporu vložil tudi zoper sklep drugostopenjskega upravnega organa, neutemeljene. Že iz uvoda tožbe na prvi strani namreč jasno izhaja, da tožnik tožbo izrecno vlaga zoper "sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 4933-114551/2012-2 z dne 25. 1. 2013, v povezavi z odločbo in sklep RS MP, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, št. DT 498-2-351/2013-2 z dne 30. 9. 2014", tj. prvostopenjski upravni akt. Predlaga, da sodišče "odpravi izpodbijani upravni akt, toženi stranki pa naloži uporabo (tudi) italijanščine kot uradnega jezika ter uporabo italijanskega jezika v postopku, če ga bo uporabljala stranka...". Da izpodbija prvostopenjski upravni akt nedvoumno izhaja tudi iz vsebine tožbe, saj besedno zvezo "izpodbijani upravni akt" uporablja v povezavi z očitano kršitvijo določb Zakona o davčnem postopku in trdi, da bi moral biti izpodbijani upravni akt, tj. sklep o davčni izvršbi, izdan tudi v italijanskem jeziku. Z navedbo, da je bil dokončni izpodbijani akt pritožniku vročen 13. 10. 2014, pa je pritožnik v točki I. vsebine tožbe, "Procesne predpostavke za tožbo" po presoji Vrhovnega sodišča izkazoval le (formalno) dokončnost izpodbijanega akta. Zgolj zaradi te navedbe, glede na vse ostale, pa ni mogoče šteti, da je tožba vložena (tudi) zoper sklep drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 9. 2014. Tožba zato ni ne nepopolna, niti ni nerazumljiva (prvi odstavek 31. člena ZUS-1). Nenazadnje pa je bil pritožnik tudi v pouku o pravnem sredstvu odločbe drugostopenjskega upravnega organa z dne 30. 9. 2014 pravilno poučen, da je upravni spor dopusten zoper to odločbo, tj. odločbo drugostopenjskega upravnega organa.

9. V obravnavanem primeru je bila pritožnikova pritožba z dne 22. 2. 2014, ki je bila vložena zoper v upravnem sporu izpodbijani prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi z dne 25. 1. 2013), s sklepom drugostopenjskega organa z dne 30. 9. 2014 zavržena iz procesnih razlogov, ker jo je pritožnik v nasprotju z določbami 62. člena ZUP vložil v italijanskem jeziku. Drugostopenjski upravni organ ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločbe, zato pritožba ni bila vsebinsko izčrpana. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru v ZUS-1 ni pravne podlage, da bi se lahko s tožbo izpodbijal prvostopenjski upravni akt. Pritožnik bi moral namreč najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe z dne 30. 9. 2014 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele ko bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi z dne 22. 2. 2013 odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper prvostopenjski akt (sklep o davčni izvršbi) lahko vložil tožbo v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je zato sodišče prve stopnje tožbo zoper prvostopenjski upravni akt utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako tudi sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up I Up 21/2014 z dne 5. 6. 2014, I Up 488/2013 z dne 3. 7. 2014 in I Up 237/2014 z dne 4. 12. 2014.