Jedro

Ker se z razporeditvijo na drugo ustrezno delo uresničujejo pravice delovnega invalida je odločitev delodajalca podvržena obličnosti, kot jo predpisuje drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. V tem zakonskem določilu je predpisana pisna oblika odločitve delodajalca, kadar odloča o uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavca. Pravna posledica kršitve z zakonom določene obličnosti je neveljavnost drugače sprejete odločitve.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonita razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 9.12.1993 in sklep odbora za varstvo pravic z dne 18.1.1994, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženem podjetju ni prenehalo dne 2.12.1993, zato jo je dolžno pozvati nazaj na delo in jo razporediti na njej ustrezna dela v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 17.11.1993 kot da bi bila v delovnem razmerju od 2.12.1993 do ponovnega nastopa dela. Tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti ni bila, po ugotovitvah prvostopnega sodišča, v skladu z določbo prvega odstavka 18. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. list RS, št. 39/93) s pisnim sklepom (drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja) v roku 15. dni po dokončnem sklepu pristojne komisije razporejena na ustrezno delovno mesto. Zato tožnica po zaključku bolniškega staleža z dnem 1.12.1993 ni neupravičeno izostala z dela.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. V njej ponavlja predhodne trditve, da je bila tožnica ves čas veljavno razporejena na delovno mesto proizvodne delavke, ki obsega dela na 627 delovnih operacijah.

Med 89 delovnimi operacijami v IV. grupi del - kamor sodi tudi tožničino delo - so številne operacije, ki jih tožnica, upoštevajoč vse omejitve iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmore. Ker bi tožeča stranka ostala v isti grupi del, izdaja posebne razporeditvene odločbe, po mnenju revidenta, ni potrebna. Tožnica je bila po revizijskih navedbah 1.12.1993 opozorjena, da bolniški stalež pri njej ni indiciran, zato ni smela ostati doma oziroma je njene izostanke šteti kot neupravičene.

Revizija je bila skladno določbi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene.

Tožeča stranka teh revizijskih razlogov ne formalno ne vsebinsko ne uveljavlja. Revizijskih razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ob bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnici kot invalidu tretje kategorije invalidnosti od 2.11.1992 dalje - ni bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 17.11.1993 niti vročena niti izdana razporeditvena odločba na drugo ustrezno delo, in da ji je delovno razmerje na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) nezakonito prenehalo. Prenehanje delovnega razmerja na tej zakonski podlagi predstavlja način takoimenovanega "samovoljnega prenehanja delovnega razmerja", ko delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin primera zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu. Ta inštitut ima namen, da izrazi in potrdi voljo delavca za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka določenega v 1. in 2. točki prvega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).

V obravnavanem primeru, ko je bilo s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot pristojnega organa ugotovljeno, da tožnica svojega dela "šivanja notranjikov" ni več zmožna opravljati in, ker na drugo ustrezno delovno mesto ni bila razporejena, njenih izostankov z dela ni mogoče upoštevati kot izraz volje za prenehanje delovnega razmerja in posledično kot neupravičene. Tak zaključek temelji na zakonski obveznosti delodajalca, ki ga določbe 139. in 141. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 9/94, 7/96 - ZPIZ), 48. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 18. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo zavezujejo, da razporedi delavca invalida na ustrezno mesto v 15. dneh po dokončnem oziroma pravnomočnem sklepu pristojne komisije, ki ugotovi spremembe delovne zmožnosti delavca. Omenjene določbe so skladne z zahtevami iz konvencije MOD št. 159 o poklicni rehabilitaciji invalidov, po kateri morajo države - podpisnice sprejeti posebne ukrepe za zaposlovanje invalidov. Teh zakonskih obveznosti tožena stranka, po ugotovitvah nižjih sodišč, ni izpolnila.

Ker se z razporeditvijo na drugo ustrezno delo uresničujejo pravice delovnega invalida je odločitev delodajalca podvržena obličnosti, kot jo predpisuje drugi odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. V tem zakonskem določilu je predpisana pisna oblika odločitve delodajalca, kadar odloča o uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavca. Pravna posledica kršitve z zakonom določene obličnosti je neveljavnost drugače sprejete odločitve.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, da toženo podjetje tožnici ni izdalo pismene razporeditvene odločbe na drugo ustrezno delo, (po izpovedbi vodje kadrovskega oddelka - l.št. 27 - naj bi tožnico razporedili na delovno mesto čistilke - in ne na eno izmed delovnih operacij IV. grupe delovnega mesta "proizvodne delavke") je bila slednja že na podlagi določb 18. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo upravičeno odsotna z dela zaradi čakanja na ustrezno razporeditev, zato ni bila podana zakonita podlaga za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Neutemeljeno je revizijsko stališče tožene stranke, da bolniški stalež tožnice od 29.10.1993 ni bil utemeljen. Tožena stranka pri tem ne razlikuje med dejanskimi ugotovitvami izhajajočimi iz strokovnih mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje z dne 29.11.1993 in 22.12.1993 o neobstoju medicinskih indikacij za priznanje bolniškega staleža tožnici in pravno naravo oziroma pravnimi posledicami dokončne odločitve direkcije zavoda, s katero je bilo odločeno o pravicah tožeče stranke oziroma pravnem razmerju iz zdravstvenega zavarovanja (pravno vprašanje), katere zakonitost je v sodnem postopku, ki je tekel pod opr. št. Ps ... preizkušalo tudi Delovno in socialno sodišče. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo tudi drugostopno sodišče v izpodbijani sodbi, da je bilo o vprašanju tožničine upravičenosti do bolniškega staleža v času od 29.10.1993 do 1.12.1993 že pravnomočno razsojeno. Po 333. členu ZPP pa je sodišče na pravnomočno razsojeno stvar vezano.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Reviziji zato ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče jo je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožena stranka z revizijo ni uspela, navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato njenih stroškov ni mogoče šteti med potrebne stroške.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe pod točko 2. Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).