Jedro

Preizkus višine.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za materialno škodo v višini 6,26 EUR in plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na uspeh strank v postopku je odločilo, da mora tožnica toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 158,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP (1). Navaja, da izvedensko mnenje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni objektivno in je v nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo. Ker nejasnosti in neskladja niso bila odpravljena niti z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, je tožnica sodišču prve stopnje predlagala postavitev novega izvedenca stomatološke stroke, ki bi opravil osebni pregled tožnice, pregledal celotno zdravstveno dokumentacijo ter podal mnenje o poškodbah in obsegu nepremoženjske škode. Z neizvedbo dokaza s postavitvijo novega izvedenca je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, med drugim načela kontradiktornosti in enakega obravnavanja, zaradi te kršitve pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo tudi na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo. Glede na intenzivnost nezgode in posledic ter glede na sodno prakso, je po mnenju tožnice prisojena odškodnina prenizka. Ugotovitev izvedenca, da je tožnica pri škodnem dogodku utrpela le poškodbo materiala na porcelanasti fiksno-protetični konstrukciji na zgornji čeljusti na mestu levega ličnika, ni skladna s predloženo zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri tožnici prišlo tudi do odloma zadnje stene na mestu levega prvega sekalca, zaradi te poškodbe pa je pri tožnici prišlo tudi do akutnega vnetja dlesni, ki se je kasneje razvilo v kronično obolenje. Tožnica je natančno pojasnila, da je v sponko med žvečenjem hrane ugriznila več kot enkrat. Sponka je bila ostra in ukrivljena, zato si je gotovo lahko poškodovala več zob hkrati tudi z enim ugrizom. Šlo je za dvojno sponko in ugriz ni bil le en, saj se je sponka vrtela s preostalo hrano, vse dokler ni prišlo do močno bolečega ugriza. Tako so tudi predhodni neboleči ugrizi vplivali na nastanek poškodbe. Tudi zaključek izvedenca, da pri tožnici ni mogoče govoriti o bolečinah, je v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, v določenem delu pa je izvedenec tudi sam s sabo v nasprotju, saj pri podajanju mnenja glede strahu govori o bolečinah. Iz zdravniških potrdil izhaja, da je tožnica po škodnem dogodku iskala primarno oskrbo v ambulanti, kasneje pa je še večkrat morala obiskati osebnega zdravnika, ki ji je predpisal analgetično terapijo. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja tožnici za pretrpljene telesne bolečine moralo prisoditi odškodnino v višini 3.337,64 EUR in ne zgolj 700,00 EUR. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi glede prestanega sekundarnega strahu. Izvedenec v izvedenskem mnenju ni upošteval zdravljenja in analgetičnih terapij, ki jih je prejemala tožnica. Pred škodnim dogodkom je tožnica že enkrat prestala rekonstrukcijo zobovja, pri čemer je trpela hude bolečine, zato jo je še vedno strah, da bi ji morali zobe ponovno popravljati. Ob upoštevanju teh navedb, bi moralo prvostopenjsko sodišče tožnici za prestani strah prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 1.669,17 EUR. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da poškodba pri tožnici ni povzročila trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po zatrjevanju tožnice, ki je podprto z zdravstveno dokumentacijo, je tožnici ostala občasna skeleča bolečina v zobeh in povečana občutljivost na vroče in mrzlo, zaradi česar je omejena pri vseh aktivnostih, ki so povezane z uporabo zobovja, ter pri gibanju na hladnem zraku. Pri intenzivnem vdihavanju čuti bolečine v poškodovanih zobeh, zato je omejena tudi pri športnih aktivnostih. Tožnici se je po škodnem dogodku pojavilo tudi akutno vnetje dlesni, do česar pa se izvedenec v mnenju sploh ni opredelil. Zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnica prestaja in bo tudi v bodoče, upoštevajoč njeno starost, še vsaj 37 let prestajala intenzivne duševne bolečine, zato iz tega naslova zahteva odškodnino v višini 2.503,76 EUR. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožnice napačno zaključilo, da poškodba pri tožnici ni pustila skaženosti. Temelj za priznanje odškodnine za skaženost ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjena zunanjost oškodovanca zbuja pomilovanje in siceršnjo pozornost okolja, pač pa se upošteva tudi vpliv spremembe zunanjosti na oškodovančevo psihično počutje. Izvedenec je ugotovil, da je pri tožnici vidna poškodba pri širšem smehu. Tudi tožnica je izpovedala, da jo odkrhnjen zob zelo moti, saj daje videz neurejenosti, kar tožnici predstavlja problem pri stikih z ljudmi, zlasti pri iskanju službe. Zaradi skaženosti tožnica prestaja in bo tudi v prihodnje prestajala intenzivne duševne bolečine, za kar je upravičena do odškodnine v znesku 1.043,23 EUR. Tožnica zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.553,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2007 dalje do plačila, ter ji na podlagi te spremembe prisodi celotne stroške pravdnega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, prekršilo načelo kontradiktornosti in enakega obravnavanja. Izvedenskemu mnenju izvedenca prof. dr. N. F., ki ga pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje sprejema kot prepričljivo, ni mogoče očitati pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica. Na podano pisno izvedensko mnenje sta imeli v postopku pred sodiščem prve stopnje obe pravdni stranki možnost podati pripombe in vprašanja. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v pisnem mnenju in njegovi dopolnitvi izčrpno in jasno odgovoril na vsa postavljena vprašanja sodišča in strank, pri čemer je izvid in mnenje tudi prepričljivo pojasnil in obrazložil. Opredelil se je tudi do nasprotij med njegovimi ugotovitvami in predloženo zdravstveno dokumentacijo in vzpostavil določen dvom v njeno pravilnost, zato je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca, ker je izvedensko mnenje prvega izvedenca v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo, neutemeljena. Očitana nasprotja je pri svoji dokazni oceni upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Nestrinjanje tožnice z ugotovitvami izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi, ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca. Poleg tega ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega/dodatnega izvedenca, saj predpisuje ponovitev dokazovanja z novim izvedencem le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Bistveno je torej, ali je tožnica s svojimi pripombami na podano izvedensko mnenje vzpostavila dvom v njegovo pravilnost. Ker ji to ni uspelo, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za postopanje po 254. členu ZPP, zato je predlog tožnice za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnilo. V danem primeru tako ni podana kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to zatrjuje pritožba.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob upoštevanju prepričljivih in jasnih ugotovitev izvedenca prof. dr. N. F., zaslišanja tožnice in predložene zdravstvene dokumentacije, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica zaradi ugriza v sponko utrpela poškodbo materiala na porcelanasti fiksno-protetični konstrukciji njene zgornje čeljusti na mestu levega zgornjega ličnika. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je poškodba zadnje stene na mestu levega prvega sekalca, ki jo kot posledico škodnega dogodka zatrjuje tožnica, le obrabna poškodba, ki je glede na starost protetične konstrukcije 10-15 let, normalna. Izvedenec je tudi pojasnil, da lahko ugriz v pisarniško sponko izzove le poškodbo materiala, v nobenem primeru pa ne more izzvati nastanka akutnega in še manj kroničnega vnetja dlesni, kot v pritožbi zatrjuje tožnica.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejansko ugotovljenih posledic in na njihovi podlagi opravilo objektivizacijo odškodnine (v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine). Pri odmeri odškodnine pa je upoštevalo tudi specifični položaj konkretne oškodovanke in tako v celoti spoštovalo načelo individualizacije višine odškodnine. Materialno pravo je bilo zato v zvezi z določitvijo odškodnine za nematerialno škodo (179. člen OZ) uporabljeno pravilno.

Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pripada tožnici odškodnina v višini 700,00 EUR. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na to, da je tožnica utrpela le lažje telesne bolečine, ki so trajale le nekaj ur po škodnem dogodku, in ob upoštevanju v obrazložitvi opisanih manjših neugodnosti med zdravljenjem, pravilno odmerilo višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ter obenem upoštevalo okvire, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Višja odškodnina ne bi bila sorazmerna pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine, ki je v satisfakciji, in bi utegnila podpirati težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Odškodnina za strah temelji na dejanski ugotovitvi, da je tožnica utrpela le primarni strah, saj je bila ob ugrizu v kovinsko sponko prepričana, da se ji je odlomil zob. V nekaj urah je boleč občutek izzvenel in tožnica se je lahko prepričala, da se je odlomil le del porcelana s člena mostiča. Tožnica neutemeljeno navaja, da izvedenec ni upošteval, da se je tožnica po škodnem dogodku pri osebni zdravnici zdravila z analgetiki in tako prestajala tudi sekundarni strah. Izvedenec je namreč pojasnil, da sekundarni strah, glede na to, da je tožnica prvič obiskala zobno ambulanto šele tri tedne po škodnem dogodku, ni nastopil. V tožničini zdravstveni dokumentaciji je zasledil, da je tožnica svoji zdravnici prvič omenila bolečino po ugrizu v sponko šele deset mesecev po škodnem dogodku. Glede na ugotovljeno intenziteto in trajanje primarnega strahu je po mnenju višjega sodišča odškodnina v višini 300,00 EUR, ki jo je določilo prvostopenjsko sodišče, pravična in primerna denarna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode.

Prvostopenjsko sodišče tožnici odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prisodilo, saj je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ocenilo, da so tožničine navedbe glede trajnih posledic močno pretirane in presegajo možne posledice odloma porcelanaste fasete. Odlom omenjenega člena bi lahko imel omejen vpliv le na žvečenje, vendar po mnenju izvedenca glede na velikost odloma pri tožnici ni prišlo niti do te posledice. Kot je pojasnjeno že zgoraj, vnetje dlesni pri tožnici ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnica tudi zaradi vnetja dlesni omejena pri vseh aktivnostih, ki so povezane z uporabo zobovja. Glede na to, da tožnica ni utrpela nikakršnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je potrebno zahtevek iz tega naslova v celoti zavrniti.

Pravilna je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da poškodba pri tožnici ni povzročila skaženosti. V okviru objektivnih kriterijev skaženosti je na podlagi tožničine izpovedi in zdravstvene dokumentacije sicer ugotovilo, da je pri tožnici viden odkrhnjen zob, vendar pa je izvedenec nastalo vrzel ocenil zgolj kot estetsko motnjo na stranskem področju zob, ki je vidna le pri širšem smehu, ne pa tudi med govorom. Ker gre za estetsko motnjo, ki jo je brez večjih nevšečnosti možno odpraviti z dograditvijo odlomljenega člena s protetičnim gradivom, česar pa tožnica tudi po štirih letih še vedno ni naredila, tudi ni možen zaključek, da tožnica zaradi poškodbe trpi duševne bolečine. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti potrebna ne le ugotovitev zunanje prizadetosti oškodovanca in njegovega negativnega subjektivnega doživljanja objektivnih sprememb v zunanjosti, ampak tudi podanost teh okoliščin take stopnje, da prisojo odškodnine iz tega naslova v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ sploh opravičuje.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 1.000,00 EUR, kar ustreza eni povprečni plači v februarju 2010 (povprečna plača je v februarju 2010 znašala 930,01 EUR). Taka odškodnina je primerna glede na konkretne okoliščine in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v bistvenem podobnih primerih, in tako ustreza standardu pravične odškodnine iz 179. člena OZ.

Tožnica se v pritožbi pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, vendar le za primer, če bi sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku. Ker pritožbeno sodišče z odločitvijo o pritožbi ni poseglo v sodbo prvostopenjskega sodišča in je tako uspeh strank ostal nespremenjen, je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.).