Jedro

Občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, tudi občasna izmenjava ostrih besed, ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu. Kritiziranje je lahko ostro, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive. Iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu ne izhaja, da bi kritika tožničinega dela s strani direktorice toženke te okvire presegla, čeprav je bila občasno neprimerna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila in zahtevek, da je toženka dolžna tožnici zagotoviti varno delovno okolje, kjer bo zaščitena pred vsakršnim trpinčenjem in posegi v njeno dostojanstvo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki plačati stroške postopka v znesku 2.660,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in krivična. Uveljavlja postopkovno kršitev pravice do izjave in kršitev načela neposrednosti, ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dopolnitve pisne izjave priče A. A. niti dodatnega zaslišanja tožnice. Navedeno pa pomeni kršenje dela pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki predstavlja ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS oziroma pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter je v nasprotju s stališči sodne prakse (sklep VSRS II Ips 1231/2008). Tudi sicer je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj toženka ni dokazala in izkazala, da ni bilo mobinga nad tožnico, kar bi v skladu s pravili o dokaznem bremenu morala storiti. Toženka ni podala nobenih konkretnih opredelitev in dokazov, ki bi ovrgli tožničine trditve, sodišče prve stopnje pa se v pretežni meri sklicuje na navedbe in zanikanja direktorice, ki ji je sicer očitano trpinčenje. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkljive dokazne podlage sprejelo nepovezane zaključke, brez podlage v realnem življenju. V nasprotju z delovnopravno zakonodajo toženka ni zagotovila primernega in varnega delovnega okolja in tega ni dokazala, sodišče prve stopnje pa dokaznega bremena toženke ni pravilno uporabilo, kar je razlog za razveljavitev sodbe. Od leta 2017 je bila tožnica žrtev dalj časa trajajočega trpinčenja na delovnem mestu, ki ga je izvajala direktorica toženke. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo in opredelilo dejansko stanje ter posledično sprejelo nepravilno odločitev. Verjelo je zgolj direktorici toženke, ni pa sprejelo tožničine izpovedi, ki pred sodiščem nepojasnjeno ni bila slišana in upoštevana. Sodišče prve stopnje je sprejelo nepravilno dokazno oceno in na več mestih zapisalo napačno stališče, da ne more biti govora o trpinčenju zato, ker se je direktorica do vseh obnašala na določen način. Direktorica je do tožnice ravnala omalovažujoče, neprimerno, žaljivo, kar je pomenilo objektivno trpinčenje in je pri tožnici kot žrtvi povzročilo občutke anksioznosti, nemoči, nevrednosti ter se odrazilo na njenem zdravju. Ta dejstva potrjuje izpoved priče B. B., tudi sicer pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejanskih izpovedi prič v delu, ko so te potrjevale navedbe in trditve tožnice (priče C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I.). Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da očitki o grožnjah z odpovedjo niso utemeljeni. Ko se je pripravljal predlog za preselitev uporabnikov, je sodišče napravilo napačen zaključek, da so imeli na sestanku zasebne pogovore. Če je bila tožnica v komunikaciji res (pre)glasna, je dolžnost in odgovornost direktorice, da razmere in odnose uredi, vendar ne z nesramnim in obtožujočim postopanjem. Več prič je potrdilo, da je bila tožnica vedno strokovna, spoštljiva in da nikoli ni nikogar žalila. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na smernice, ki jih v spisu ni, prav tako glede očitka komunikacijskega ignoriranja verjame direktorici, čeprav v spisu ni nobenega dokaza, da je direktorica odgovarjala na prejeta sporočila tožnice. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede izključitve tožnice iz jedrnega tima deinstitucionalizacije, saj je jasno, da jo je direktorica izključila, kar dokazuje sklep z dne 1. 12. 2019 ter ji tako odvzela delo in pristojnosti. Napačno je v sodbi upoštevana tudi tožničina prisotnost na delu in odsotnost zaradi bolniškega staleža ter letni dopust, zato so nepravilni zaključki sodišča, da je bila tožnica omejeno vključena v aktivnosti zaradi njene odsotnosti in je bilo posledično potrebno prilagoditi organizacijo dela. Tudi ugotovitve glede nevključevanja tožnice v organiziranje prireditev so netočne in nimajo podlage v spisu, prav tako so nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede izključevanja tožnice iz drugih aktivnosti (odvzem ocenjevanja, vodenje obiskovalcev, odslovitev s komisije, dostop do podatkov). Tožnica je prepričana in vztraja pri tem, da prepoved komuniciranja v času njenega bolniškega staleža nikakor ni bila dobronamerna, temveč namenjena njeni izločitvi in izključitvi. To potrjuje izpoved priče I. I., ki je izpovedala, da ni smela klicati tožnice, sodišče pa navedeno napačno interpretira, da je bila ta prepoved dana zato, ker je bila tožnica v bolniškem staležu. Direktorica je tožničina ravnanja pred sodelavkami evidentno slabšalno in cinično označevala, sodišče pa je to napačno razumelo kot reševanje kadrovskega in organizacijskega problema zaradi tožničinega bolniškega staleža. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitkov, ki se nanašajo na spletno stran in opredelitev delovnih mest, saj pomenijo degradacijo tožnice, dvomljivi so tudi izpisi iz spletne strani toženke. Nadalje so napačne ugotovitve sodišča glede razporejanja tožničinega dela, zanesljivosti izpovedi priče J. J. ter glede razlage izjave računalničarja. Tožnica je prepričana, da je sodba nepravilna in ne odraža objektivnih dejstev, saj je nesporno, da je bila tožnica izpostavljena nedopustnemu ravnanju, ki predstavlja mobing, kar se je odrazilo na njenem zdravstvenem stanju in je bila posledično v bolniškem staležu vse do upokojitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku in toženki naloži stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Ostale dokazne predloge lahko zavrne, pri čemer mora svojo odločitev ustrezno utemeljiti. Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo, je v diskreciji sodišča, vendar pa je ta presoja omejena z ustavnim načelom, da je vsakomur omogočeno enako varstvo pravic v postopku pred sodišči (22. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91). V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo, da je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev pisne izjave priče A. A., ker okoliščine, glede katerih bi ta priča dopolnila svojo izjavo, niso odločilne za odločitev v tem sporu. Ob tem je sodišče navedlo, da je ta priča v svoji pisni izjavi opozorila na svoj slab spomin zaradi zdravstvenih razlogov, zato se ne spomni, kdo oziroma katera nadrejena delavka je odredila dostop do tožničinega računalnika. Glede na dejstvo, da iz te pisne izjave priče izhaja, da dostopa do tožničinega računalnika ni odredila neposredno direktorica toženke, ni bilo niti smiselno niti pomembno, da priča odgovori, ali je direktorici toženke izpostavila, da v času odsotnosti tožnice v njen računalnik ne more dostopati in kako je priča vstop v njen računalnik pojasnila tožnici. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravice do izjave s tem, ker ni dodatno zaslišalo tožnice v zvezi z izpovedmi zaslišanih prič. Tožnico je namreč zaslišalo, iz upravičenih razlogov pa tožnice ni dodatno zaslišalo, zato sklicevanje tožnice na sklep VSRS II Ips 1231/2008 ni ustrezno, ker se nanaša na situacijo, ko sodišče stranke (brez upravičenega razloga) sploh ni zaslišalo. Obrazložilo je, da sta imeli obe stranki možnost postavljati vprašanja vsem pričam, komentarje v zvezi z dokaznim postopkom pa sta lahko podali tudi v zaključni besedi, na kar je sodišče stranki opozorilo že na naroku, zato dodatno zaslišanje tožnice ni bilo potrebno. Takšna utemeljena in ustrezno argumentirana zavrnitev izvedbe dokazov ne predstavlja kršitve pravice do izjave v postopku (5. člen ZPP) kot elementa pravice do kontradiktornega postopka ter tudi ne kršitve načela neposrednosti (4. člen ZPP) in poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; Ur. l. RS - MP, št. 7/94). Obe stranki sta imeli možnost, da sodelujeta v dokaznem postopku in se izjavita o rezultatih dokazovanja.

7. Tožnica je v postopku zahtevala odškodnino zaradi izpostavljenosti trpinčenju in nadlegovanju na delovnem mestu ter kršitve pravice do varovanja dostojanstva. Zahtevala je tudi prenehanje takšnega ravnanja. V skladu s četrtim odstavkom 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Prepovedano je tudi spolno ali drugo nadlegovanje, ki se šteje za diskriminacijo (drugi odstavek 7. člena ZDR-1). Nadlegovanje je vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje (prvi odstavek 7. člena ZDR-1). V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1).

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na delovnem mestu "skupinski habilitator – vodja organizacijske enote K.", da je bila od 5. 5. 2020 neprekinjeno v bolniškem staležu, da je 26. 5. 2020 podala prijavo trpinčenja, glede katere je Svet toženke sprejel poročilo, da načina izvajanja vodstvenih pravic direktorice v razmerju do tožnice ni mogoče označiti kot mobing, direktorici toženke pa je izdal ukrep udeležbe obveznega izobraževalnega programa s tematiko stil vodenja in nenasilna komunikacija ter odločil, da bo spremljal spremembe v načinu komunikacije in vodenja direktorice glede na odzive zaposlenih. Nedovoljena ravnanja naj bi nad tožnico izvajala direktorica toženke L. L., in sicer kmalu po nastopu funkcije direktorice, natančneje od 7. 8. 2017 dalje. Glede očitanih ravnanj (npr. neprimeren odnos, ignoriranje tožnice na sestankih, žalitve, (pre)glasna komunikacija, grožnje z odpovedjo, nastop s pozicije moči, izključevanje tožnice iz delovnih nalog oziroma odvzem delovnih nalog, omejevanje dostopa do podatkov, prepoved in onemogočanje komunikacije, nalaganje (preveč) novih zadolžitev, nepriznavanje delovnih ur, neprilagajanje urnika zdravstvenemu stanju tožnice, diskreditacija in degradacija tožnice, komentiranje osebnega življenja, vpogled v tožničin službeni računalnik brez njene vednosti in privolitve itd.) je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ti očitki bodisi niso resnični bodisi da ne pomenijo trpinčenja ali nadlegovanja na delovnem mestu v smislu določbe 7. člena ZDR-1. Navedena ravnanja namreč niso bila usmerjena proti tožnici in posledično niso protipravno posegla v njeno dostojanstvo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s presojo in razlogi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, do posameznih pritožbenih navedb v zvezi s trpinčenjem, nadlegovanjem in dolžnostjo zagotavljanja varnega delovnega okolja pa se opredeljuje v nadaljevanju.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu ni pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevno, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem, je naloženo delodajalcu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). To pravilo o (obrnjenem) dokaznem bremenu velja šele, ko so dokazana zatrjevana sporna ravnanja (dokazati jih mora delavec) in na njihovi podlagi navedena dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo zagotavljanja takega delovnega okolja, v katerem delavec ni izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu, ali da ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev (VDSS sodba Pdp 490/2022 in sodba Pdp 436/2020). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno pravilo, ko je zaključilo, da ugotovljena ravnanja direktorice toženke ter ugotovljeni dogodki in okoliščine, za katere je tožnica zatrjevala, da pomenijo trpinčenje ali nadlegovanje, ne pomenijo tovrstnih protipravnih ravnanj in da toženka ni kršila 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v točkah 14 - 55 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno obrazložilo vsako posamezno obnašanje in ravnanje direktorice toženke, ki ji jih je očitala tožnica, in pravilno zaključilo, da direktorici toženke ni mogoče očitati dlje časa trajajočega sistematičnega napadanja tožnice oziroma ponavljajočega graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja in vedenja ter nadlegovanja. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno presojo vseh očitkov, ki jih je tožnica navajala kot trpinčenje in nadlegovanje na delovnem mestu, in je po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico in številne priče, tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Izpodbijana sodba ne temelji na selektivni in enostranski dokazni oceni, kot to smiselno uveljavlja pritožba z navajanjem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izključno navedbe in zanikanja direktorice toženke in le deloma izpovedi prič, ne pa tudi v segmentih, ki pritrjujejo stališčem tožnice. Sodišče prve stopnje ni selektivno upoštevalo izpovedi prič, temveč izpovedi vseh prič v celoti in jih nato tudi kritično ocenilo. Ugotovilo je vsa bistvena dejstva in okoliščine glede tožničinih očitkov, zaključki sodišča so jasni in prepričljivi, niso nepovezani ter brez podlage v realnem življenju. Tožnici ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku oziroma pravica do izjavljanja in kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je zadostno upoštevalo okoliščine in dejstva, ki so relevantna za presojo posameznih očitkov zatrjevanih nedovoljenih ravnanj, nepotrebna pa bi bila razlaga vseh funkcij, nalog, namenov posameznih formalnih in neformalnih načinov funkcioniranja in delovanja skupin, postopkov in aktivnosti, kar tožnica neutemeljeno zahteva v pritožbi.

11. Neresnične so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja vso vero namenilo zgolj direktorici toženke, ne pa tožnici, ter da je sprejelo napačno stališče o obstoju trpinčenja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri vseh očitkih zatrjevanih kršitev upoštevalo in kritično ocenilo izpovedi prič in strank kot tudi razpoložljive listinske dokaze in ne zgolj izpovedi direktorice toženke. Svojo odločitev je oprlo tudi na izpoved tožnice. Da izpovedi tožnice pri presoji očitkov ni sledilo, pa ne pomeni, da ni upoštevalo njenih navedb glede zatrjevanih ravnanj. Če se tožnica z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to še ne pomeni, da je slednja nepravilna. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je skladno z opredelitvijo trpinčenja in nadlegovanja iz 7. člena ZDR-1 prepričljivo in obrazloženo pojasnilo, zakaj ne gre za trpinčenje ali nadlegovanje tožnice, čeprav je ugotovilo, da je bila komunikacija direktorice toženke ob določenih dogodkih in situacijah neustrezna ali neprimerna, pri čemer se je na določen način obnašala do vseh delavcev, ne zgolj do tožnice ali zoper posamezne delavce. Po zakonski definiciji je za obstoj trpinčenja ključno zaznati nedopusten niz ponavljajočih se ravnanj zoper posameznega delavca oziroma posamezne delavce, kar pa v obravnavanem sporu ni bilo ugotovljeno.

12. Pritožbeno sodišče se strinja, da iz izpovedi več prič, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi (B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I.) izhaja, da se je direktorica neprimerno ali neustrezno obnašala do zaposlenih, med temi tudi do tožnice, vendar pa tega obnašanja ni izvajala na način ali z namenom, da bi izključila, ignorirala oziroma degradirala ali diskreditirala tožnico. Vsi, vključno s tožnico, so imeli možnost povedati svoje mnenje, o čemer so skladno izpovedale priče M. M., F. F., D. D., C. C., E. E., N. N., I. I. in G. G. Če se zaposleni niso strinjali z direktoričinimi predlogi, je reagirala burno, običajno s povzdignjenim glasom, celo obtoževanjem in kričanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je direktorica toženke na podoben način obnašala do vseh zaposlenih in da ne le iz izpovedi prič (B. B., H. H.), temveč tudi iz tožničine izpovedi izhaja, da je imela direktorica toženke podoben odnos do večine drugih članic strokovne skupine (točka 54 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da za burno komunikacijo med direktorico toženke in tožnico ni bila odgovorna zgolj direktorica, temveč tudi tožnica, ki je bila pogosto glasna in je v pogovoru z direktorico povzdignila glas. Do takšne komunikacije se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, da ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu, saj občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, tudi občasna izmenjava ostrih besed, ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu. V skladu s sodno prakso je lahko kritiziranje ostro, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive.1 Iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu ne izhaja, da bi kritika tožničinega dela s strani direktorice toženke te okvire presegla, čeprav je bila občasno neprimerna. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo do vsakega dogodka, v zvezi s katerim je tožnica zatrjevala trpinčenje ali nadlegovanje, v zvezi z njimi je opravilo ustrezno dokazno oceno izvedenih dokazov, tožnica pa z navajanjem izsekov iz izpovedi različnih prič, ki so deloma tudi iztrgane iz konteksta, pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvomov v napravljeno dokazno oceno. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva za tožnico oziroma neskladna z njenimi prepričanji. V obravnavanem sporu dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje jasno izhaja, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato očitek o nepravilni dokazni oceni ni utemeljen.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo očitke o grožnjah z odpovedjo. Tožnica ne zanika svoje izpovedi, da je direktorici toženke na očitke odgovorila, naj jo odpusti, če dela tako slabo, zato ni logično, da bi moralo sodišče verjeti tožnici, da ji je direktorica grozila z odpovedjo in te grožnje oceniti kot trpinčenje ali mobing. Kot je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje (16. točka obrazložitve), je direktorica toženke grožnje z odpovedjo tožnici zanikala, o takih grožnjah niso izpovedale zaslišane priče, razen tožničin mož J. J., ki pa je o teh grožnjah slišal zgolj od tožnice, zato sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni verjelo.

14. Glede komunikacije direktorice toženke po telefonu na način, da je uporabljala kratke stavke "takoj pridi sem" in odložila telefon, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da direktoričin način komunikacije ni bil najbolj vljuden, vendar pa da ni bil uperjen zgolj zoper tožnico, zato je utemeljeno ugotovilo, da ne gre za nedopustno ravnanje. Pritožbena navedba, da takšen direktoričin način komuniciranja po telefonu predstavlja mobing zoper tožnico, je neutemeljena.

15. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe v zvezi z napačno presojo dogodka 3. 3. 2020, ko se je pri toženki pripravljal predlog za preselitev uporabnikov. Za presojo dogodka ni pomembno, v čigavi pisarni so se sestale tožnica in sodelavke. Bistveno za presojo zatrjevanih očitkov je, da je direktorica toženke tožnici in nekaterim njenim sodelavkam naročila, naj še isti dan pripravijo nov predlog za preselitev, da so zaposlene ob sestankovanju pile kavo, nakar je direktorica privihrala v pisarno in jih nahrulila, zakaj posedajo. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje (18. točka obrazložitve) ne izhaja, da bi priča B. B. izpovedala, da so imele sodelavke zasebne pogovore, kot to napačno navaja tožnica v pritožbi, temveč, da so pile kavo. Sodišče prve stopnje je sicer glede tega dogodka ugotovilo, da direktoričina reakcija s povzdigovanjem glasu ni bila ustrezna, vendar pa, da tudi tega ravnanja ni mogoče označiti kot nedopustno ravnanje, ki bi bilo usmerjeno zgolj zoper tožnico, kot to skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je direktorica toženke opozorilo oziroma opazko zaposlenim res podala na neprimeren način, vendar ne neutemeljeno, saj je bilo potrebno sklep o premestitvi pripraviti do konca delovnega dne, ni pa šlo za čas odmora, ko bi zaposlene pričakovano pile kavo.

16. Povsem pravilna in argumentirano obrazložena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktorica toženke vplivala na sprejem sklepov in na njihovo potrditev, da je včasih zavračala predloge zaposlenih, med njimi tudi tožničine, vendar pa tega ni počela arbitrarno in brez obrazložitve ter na način, da bi s tem podcenjevala delo tožnice ali ji delo načrtno oteževala (19. točka obrazložitve). To so potrdile zaslišane priče (F. F., C. C., D. D., E. E.), zato ni razloga, da bi sodišče verjelo tožnici, ki v pritožbi skuša predstaviti drugačno razlago direktoričine komunikacije. Tudi če je direktorica s svojimi izjavami izražala svojo dominantnost nad sprejemom predlogov, tega ni mogoče razumeti kot nedopustno ravnanje, naperjeno zgolj zoper tožnico, zato so pritožbene navedbe v tej zvezi neutemeljene.

17. Neutemeljeno in nepravilno je v pritožbi tožničino navajanje, da je imela direktorica toženke v primeru, ko je bila tožnica v komunikaciji z direktorico (pre)glasna, dolžnost in odgovornost, da takšne razmere in odnose na pravilen način razreši. Čeprav tožnica hkrati trdi, da je bila vedno strokovna, spoštljiva in da nikogar ni žalila, iz ugotovitev sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da je tožnica v komunikaciji z direktorico povzdigovala glas, da je v primeru nestrinjanja včasih burno reagirala, da tudi sicer govori zelo glasno, tudi po telefonu. Tožnica neutemeljeno pričakuje, da bi morali njeni sogovorniki, tudi direktorica toženke, sprejeti in vedeti za njen (pre)glasen način komuniciranja, ki jih tudi ne bi smel motiti. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnico, da komunikacija ne sme biti nespoštljiva in žaljiva, vendar pa v obravnavanem sporu ni bilo ugotovljeno, da bi direktorica toženke (zgolj) zoper tožnico uporabljala nespoštljiv in žaljiv način komuniciranja z namenom trpinčiti ali nadlegovati tožnico. Sodišče prve stopnje je ob presoji ustreznosti komunikacije direktorice toženke utemeljeno izpostavilo tudi položaj in pristojnost direktorice toženke, ki ji je naložena odgovornost za sprejem odločitev, kljub temu, da tožnica tega ni oporekala. Pri tem se je pravilno oprlo tako na Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 s sprem.) kot na izpovedi prič E. E., N. N., F. F. in B. B., iz katerih izhaja, da direktorici zavoda položaj omogoča sprejem odločitev, ki vsem niso všeč in da je odgovorna za strokovno in zakonito delo zavoda, kar je v svoji izpovedi potrdila tudi tožnica. Pritožbeni očitki o neustreznosti navajanja vloge in položaja direktorice v prvostopenjski sodbi so zato neutemeljeni.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni povsem jasno, na katere smernice se sodišče sklicuje v zvezi s predlogi za kaznovanje uporabnikov. Sodišče prve stopnje je povzelo izpoved direktorice toženke, ki se je sklicevala na smernice, pri čemer je sodišče prve stopnje določno označilo, da gre za dokaz pod prilogo B3. Ta dokaz sicer nima naziva "smernice", temveč gre za predhodno poročilo o obisku predstavnice Varuha človekovih pravic in predstavnic nevladnih organizacij, iz katerega izhajajo nekatera priporočila, ugotovitve in pohvale, kar pa zaradi nazivanja "smernice" ne predstavlja nepravilnosti, ki bi povzročala nejasnost ali nerazumljivost obrazložitve, saj je sodišče prve stopnje listinski dokaz dovolj določno označilo.

19. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede komunikacijskega ignoriranja kar verjelo direktorici toženke, ne da bi toženka to komunikacijo kakorkoli relevantno dokazala. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo direktorici toženke, da ni odgovarjala na vsa sporočila, ker je bilo teh preprosto preveč, je pa na sporočila skušala odgovarjati v kar največji meri. Primeroma je izpovedala, da ni odgovarjala na sporočila z informacijami splošne narave in na sporočila, ki niso bila naslovljena samo nanjo, temveč na druge zaposlene, vendar je tudi ta sporočila vzela na znanje. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da neodzivanje direktorice na vso tožničino elektronsko pošto, temveč zgolj na nekatero, ni bilo naperjeno izključno zoper tožnico, temveč je šlo za direktoričin način dela, glede na vlogo direktorice javnega zavoda pa je izkustveno logično in sprejemljivo, da ne more odgovarjati na vso prejeto elektronsko pošto.

20. Enako izhodišče presoje je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo glede očitka čakanja na osebni sprejem pri direktorici. Tudi priči H. H. in B. B. sta namreč izpovedali, da sta čakali oziroma, da so tudi drugi zaposleni čakali na osebni sprejem pri direktorici, zato ni mogoče trditi, da je direktorica toženke pustila čakati le tožnico z namenom poniževanja ali jemanja dostojanstva. Tudi iz izpovedi tožnice ne izhaja, da bi direktorica toženke namenoma pustila čakati tožnico, temveč, da je direktorica ni sprejela zato, ker je bil nekdo drug na pogovoru v direktoričini pisarni. Če je tožnica vztrajala, ker je bila zadeva nujna, pa jo je direktorica vendarle sprejela. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da zatrjevano čakanje na sprejem pri direktorici ni bilo nedopustno ali neupravičeno in usmerjeno le zoper tožnico, zato pritožbeni očitek, da gre pri tem za mobing, ni utemeljen.

21. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zavrača zaključke sodišča prve stopnje glede izključitve iz jedrnega tima deinstitucionalizacije, ki ga je imenovala direktorica toženke v dogovoru z inštitutom O. Sodišče prve stopnje je povsem prepričljivo ugotovilo in obrazložilo (26. točka obrazložitve), da sicer tožnica s sklepom z dne 9. 12. 2019 (priloga A9) ni bila imenovana v jedrni tim deinstitucionalizacije, vendar pa je k projektu na tem področju lahko pristopil kdorkoli, o čemer je skladno z izpovedjo direktorice toženke izpovedala zaslišana priča P. P. iz inštituta O., ki je projekt vodila in koordinirala na nacionalni ravni. Na sestankih so se srečevali različni zaposleni, odvisno od tega, kdo je bil takrat v službi, in ne zgolj člani jedrnega tima. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na verodostojno izpoved priče P. P., ki je zanikala, da bi bila tožnica iz projekta izločena in povedala, da je tožnica na srečanjih sodelovala tri ali štirikrat, zato pritožbeni očitek o izključitvi tožnice ni utemeljen.

22. Pritožba neutemeljeno zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje glede številčne opredelitve dni tožničine prisotnosti oziroma odsotnosti zaradi bolniškega staleža. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje glede tožničine odsotnosti zaradi bolniškega staleža in krajšega delovnega časa je, da je morala toženka prilagoditi delo in tožnici zagotoviti pomoč sodelavke, česar tožnica v pritožbi tudi ne izpodbija. Tožničina odsotnost z dela ni bila sporna in izhaja tudi iz izpisa razporeda dela (priloga B21), tožnica pa številčnih opredelitev toženke o prisotnosti tožnice na delu v štirih letih od nastopa mandata direktorice (367 dni – od tega 121 polni delovni čas in 206 dni krajši delovni čas) v postopku na prvi stopnji ni prerekala. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnica zato v pritožbi ne more biti uspešna z navajanjem drugačnih številčnih opredelitev svoje prisotnosti na delu oziroma odsotnosti z dela ter s tem ovreči ugotovitev sodišča prve stopnje.

23. Tožnica v okviru tožbenih trditev ni konkretno časovno opredelila, v katerem obdobju naj bi jo toženka izključevala iz aktivnosti organizacije prireditev, niti ni konkretno opredelila teh prireditev, zato v pritožbi neutemeljeno graja, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z očitkom izključitve iz prireditev opredelilo le za čas v letu 2020, ne pa tudi za obdobje od leta 2017 do začetka leta 2020. Ker se tožnica tudi v svoji izpovedi pred sodiščem sklicuje le na prireditev v letu 2020, je sodišče prve stopnje v sodbi utemeljeno upoštevalo, da se očitek nanaša na leto 2020 in ugotovilo, da tožnica v organizacijo prireditev ni bila vključena, ker je bila v bolniškem staležu. 24. Neutemeljene in nekonkretizirane so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z odvzemom nalog ocenjevanja, vodenja obiskovalcev in sodelovanja na kadrovskih komisijah. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je neutemeljen očitek glede odvzema naloge ocenjevanja, pri čemer se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved priče I. I., ki je izpovedala, da je bila tožnica zaradi bolniškega staleža odsotna, zato je v odsotnosti tožnice sama ocenjevala varuhe, vodje delovnih skupin pa je ocenjevala direktorica. Tudi glede sodelovanja v kadrovski komisiji se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved direktorice toženke in priče I. I., ki sta izpovedali, da se je tožnica kadrovskih sestankov udeleževala, vendar je bilo zaradi tožničinega bolniškega staleža večkrat potrebno zagotoviti nadomeščanje tožnice, kar je vplivalo na sodelovanje na komisiji. Glede očitka o izločitvi iz predstavitev in vodenja obiskovalcev se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved direktorice toženke, da zadnja tri leta zaradi razmer, ki jih je povzročila epidemija Covid-19, niso imeli obiskov, tožnica pa tega dejstva z ničemer ni ovrgla. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da direktorica toženke ni izločala tožnice iz delovnih nalog, temveč da tožnica nalog ni mogla opravljati iz objektivnih razlogov.

25. Pritožba neutemeljeno graja tudi zaključek sodišča, da je imela tožnica dostope do podatkov tudi preko objav in elektronske pošte. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve (32. in 33. točka obrazložitve), zakaj tožnici določeni podatki niso bili dani na njeno zahtevo, zakaj je bila za pridobitev podatkov potrebna odobritev direktorice in da je bila omejitev dostopa do osebnih podatkov razumljiva in zakonita. Glede posredovanja delovnega načrta za tekoče leto med strankama ni bilo sporno, da ta tožnici ni bil posredovan, ker ga ministrstvo še ni potrdilo, da gre sicer za javni dokument, ki se objavlja na spletni strani in da če tožnici delovni načrt ni bil poslan, to ni bilo storjeno načrtno, zato tožnici dostop do podatkov ni bil omejen oziroma ni bil omejen neutemeljeno.

26. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o prepovedi komuniciranja s tožnico v času njenega bolniškega staleža kot tudi navedbe, da direktorica toženke ni sprejela tožničinega bolniškega staleža. Tožnica namreč ne sprejema stališča, da je direktorica zaposlenim upravičeno prepovedala komunikacijo s tožnico, ker je bila tožnica v bolniškem staležu. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da je želela direktorica toženke tožnico zaradi bolniškega staleža izločiti in izključiti, temveč le to, da je bilo potrebno zaradi odsotnosti tožnice zagotoviti njeno nadomeščanje.

27. Pritožnica nadalje tudi ne sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje glede očitkov objav na spletnih straneh in opredelitve delovnih mest. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica iz seznama vodilnih delavcev, ki je bilo objavljeno na spletu, ni bila izbrisana, da se je spletna stran prenavljala in da je skrbnik spletne strani iz seznama črtal zgolj delavce, ki pri toženki niso več zaposleni. Tudi če je prišlo pri zapisu tožničinega imena do napačnega zapisa, to ni bilo storjeno po navodilu direktorice, temveč je šlo zgolj za napako pri prenosu podatkov, ki je bila kasneje, ko se je nanjo opozorilo, odpravljena. Ob tožničinem imenu pa res nista bila objavljena telefonska številka in elektronski naslov, to pa iz razloga, ker je bila tožnica v bolniškem staležu in upravičeno ni bilo niti potrebno niti dopustno, da bi se nanjo obračali starši uporabnikov ali drugi zaposleni.

28. Neutemeljene in pavšalne so pritožbene navedbe, da ni dokazano, da je bilo tožnici v kar največji meri omogočeno, da dela dopoldan in da ji je bila zato velikokrat onemogočena udeležba na sestankih. Sodišče prve stopnje je v 42. točki obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo ugotovitve, zakaj tožnici ni bilo omogočeno delo zgolj v dopoldanski izmeni, da so ji poskušali omogočiti delo dopoldan, kljub temu, da tožnica ni predložila nobenega potrdila, ki bi utemeljeval delo zgolj v dopoldanski izmeni, da je tožnici direktorica odobrila, da prihaja na delo od 7. do 11. ure, saj ji je delo med 8. in 12. onemogočalo udeležbo na strokovnih sestankih, ter da je bilo tožnici omogočeno sodelovanje na aktivnostih in ji ni bil omejen dostop do informacij, ki so jih imeli drugi zaposleni.

29. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj vsebino telefonskega klica direktorice, 3. 1. 2018, ni razumelo kot očitek tožnici, da ne želi priti v službo ali da se izogiba delu. Pri tem ni diskreditiralo priče J. J., ki je tožničin mož, temveč je ocenilo njegovo verodostojnost. Za oceno verodostojnosti prič je pomembno, v kakšnem odnosu je priča do tožnice, od kod črpa vedenje o dejstvih, o katerih je izpovedala, in kakšen vtis je naredila na sodišče med zaslišanjem. Sodišče je to oceno opravilo in v obrazložitvi zapisalo, da je podvomilo v zanesljivost priče J. J., saj je kot tožničin mož obremenjen z dojemanjem tožnice. Pritožbene navedbe o diskreditaciji priče niso utemeljene, glede na ugotovljene okoliščine pa je sodišče prve stopnje klic direktorice utemeljeno razumelo kot prijateljski in vljudnostni.

30. Nazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo dopolnitev pisne izjave priče o tem, kdo od nadrejenih je računalničarju odredil vstop v računalnik oziroma, da je to bila direktorica toženke, kar je vplivalo na končno odločitev. Tožnica je imela v uporabi službeni računalnik, ki je last toženke, računalničarju pa je bil odrejen vstop v tožničin računalnik, ker so potrebovali službene datoteke v času, ko je bila tožnica odsotna zaradi bolniškega staleža. Ker je bil računalnik namenjen službeni uporabi, je imela toženka, torej direktorica toženke, pravico pridobiti službene datoteke, pri čemer ni pomembno, kdo od predpostavljenih je računalničarju odredil vstop v računalnik. Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, bi vstop v tožničin službeni računalnik lahko pomenil poseg v tožničino pravico do zasebnosti, vendar pa ni bil storjen oziroma naročen z namenom škodovati tožnici, temveč zgolj za pridobitev podatkov za službene namene. Ob tem gre tudi le za enkraten dogodek, ki sam po sebi ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu.

31. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da nobeno od očitanih posamičnih ravnanj toženke ni bilo nedopustno oziroma protipravno in da takšna niso bila niti, če se jih presoja kot celoto. Ravnanja tožničine nadrejene, ki jih je tožnica izpostavila, ne predstavljajo kakršnegakoli ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega, očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, usmerjenega proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja nadrejene subjektivno dojemala kot trpinčenje ali nadlegovanje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pravnorelevantnih dejstev in okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri odločitvi pa ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.) in prvi odstavek 155. člena ZPP toženki priznalo 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 10 točk materialnih stroškov, skupaj 510 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, in 22 % DDV (67,32 EUR), kar skupaj znaša 373,32 EUR. Za priznanje stroška posveta s stranko stroški niso priznani, ker so ti zajeti v že priznanih stroških sestave odgovora na pritožbo. Glede na navedeno je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

1 Prim. VSRS sklep VIII Ips 85/2019.