Jedro

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).

Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju "ugotovil, da so razlogi za ukrep prepovedi približanja še vedno podani", nato pa je obdolženemu A. A. na podlagi drugega odstavka 272. člena v povezavi s četrtim odstavkom 195.b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal ukrep prepovedi približevanja.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ukrep prepovedi približevanja odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa).1 Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana konkretna in realna ponovitvena nevarnost obdolženca ter da je to nevarnost mogoče odpraviti z ukrepom prepovedi približevanja. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče ni napačno uporabilo materialnega prava, ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja in sklep ni obremenjen niti z zatrjevanimi kršitvami pravil kazenskega postopka.

5.Pritožnik izpodbija osnovno predpostavko za prepoved približevanja, to je utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje, in ocenjuje, da iz dokazne dokumentacije ni razvidno nobeno fizično nasilje nad oškodovanko. Prav tako navede, da sodišče zanemari uradne zaznamke (UZ) v spisu, iz katerih izhaja, da sosedje obdolženca niso zaznali nobenega nasilja, četudi je oškodovanka pred policijo povedala, da so ji sosedje svetovali, naj zapusti obdolženca, saj ji bo nekega dne še kaj naredil, torej oškodovankina izjava sploh ne drži. Priče B. B., C. C. in Č. Č. pa so po oceni obrambe samo posredne priče, ki so povedale zgolj tisto, kar naj bi izvedele od oškodovanke, kar ni preverjeno ter ni sigurno, da je oškodovanka sploh govorila po resnici, pri čemer v spisu še ni izvedenskega mnenja, iz katerega bi izhajalo, ali je oškodovanka sploh utrpela kakšne poškodbe.

6.Z zgoraj navedenimi pritožbenimi navedbami pritožnik ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje ter da ta temelji tako na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke kot tudi na zbranih obvestilih B. B., C. C. in Č. Č. ter listinskih dokazih (izvid SB Celje), kot jih je povzelo v izpodbijanem sklepu. Kljub temu, da se v spisu nahajajo UZ sosedov (D. D., E. E.,F. F., G. G., H. H.), iz katerih sicer izhaja, da kot sosedje ne vedo, kaj se je dogajalo med obdolžencem in oškodovanko (tako E. E.), ter da niso zaznali nasilja (tako G. G.) oziroma da ne vedo povedati kaj dosti o zadevi (tako F. F.), na podlagi teh uradnih zaznamkov ni mogoče zaključiti, da utemeljen sum sploh ni podan. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe namreč izhaja, da je oškodovanka podrobno in natančno opisala dogodke, ko naj bi obdolženec nad njo vršil nasilje, to pa je potrdil tudi njen sin C. C. kot tudi prijatelj B. B. ter sodelavka Č. Č. Četudi te priče niso bile neposredno prisotne ob samih očitanih dejanjih, pa so same zaznale dogajanje, in sicer je Č. Č. opazila, da je obdolženec večkrat opravil kontrolo nad oškodovanko v službi, oškodovankin sin je opisoval, da jo je obdolženec ves čas klical in nadziral, prav tako mu je oškodovanka opisovala očitane nasilne dogodke, B. B. pa je prav tako pojasnil, da mu je oškodovanka povedala, da jo je obdolženec pretepel, pa tudi, da ji grozi, da jo bo ubil, ter da se ga oškodovanka boji. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje, da je verjetnost, da je obdolženec izvršil očitano dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni, predmet nadaljnjega postopka (kolikor bo do tega prišlo) pa bo postavitev izvedencev ter presoja verodostojnosti izpovedb prič, zagovora obdolženca (tudi v delu, da je zgolj vozil oškodovanko, ki nima izpita za avto, in da je s tem ni želel nadzirati) in izpovedbe same oškodovanke (tudi v delu, ko je pred policijo povedala, da so ji sosedje svetovali, naj gre stran ob obdolženca). Zgolj na podlagi dejstva, da ta okoliščina v tej fazi postopka ni podkrepljena z izjavami sosedov, namreč ni moč zaključiti, da utemeljen sum ni podan. Analitična in sintezna ocena vseh dostopnih dokazov, ki jo zagovornik v tej fazi postopka preuranjeno pričakuje, je namreč pridržana presoji razpravljajočega sodnika oziroma senata po opravljeni glavni obravnavi.

7.Obramba se sklicuje tudi na priložene posnetke zaslona, za katere navaja, da potrjujejo, da je oškodovanka sama vzpostavila kontakt z obdolžencem, torej se ga očitno ne boji. Vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča zgolj ti priloženi posnetki zaslona ne potrjujejo, da se oškodovanka obdolženca ne boji, saj je o njenem strahu povedal tako B. B. kot oškodovankin sin in tudi sama oškodovanka (da si ni upala k zdravniku, saj jo ima stalno pod nadzorom). Tega, da naj bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj oziroma da se je počutila ogroženo, ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je oškodovanka želela sama v stanovanje obdolženca po svoje stvari, zaradi česar naj bi klicala celo zagovornika obdolženca in od njega zahtevala, naj ji to omogoči, ter da je sama zagrozila obdolžencu, da bo že videl in da ga bo že prijavila. Tovrstne navedbe o tem, da je oškodovanka sama vzpostavila stik, trenutno ostajajo na ravni zatrjevanj, priloženi posnetki zaslona pa ne potrjujejo prav nobene vsebine (iz njih niti ni vidno leto pisanja, na drugem posnetku pa je vidna samo telefonska številka) in v tej fazi ne vplivajo na obstoj pogojev za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja.

8.V zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo številne objektivne in subjektivne okoliščine ter ne glede na trditve pritožbe, da naj bi bili ti razlogi pomanjkljivi, da ni jasno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je obdolženi nepredvidljiv, ter da ima redno službo in še ni predhodno kaznovan, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ob vseh ugotovljenih okoliščinah pravilno dognalo, da je ponovitvena nevarnost nedvomno podana. Tako iz trditev oškodovanke kot njenega sina izhaja, da je obdolženec agresiven in nepredvidljiv, zgolj predhodna nekaznovanost pa ne omaje tega pripornega razloga, kar velja tudi za pritožbeno poudarjanje, da je obdolženec varnostnik, ki vestno opravlja službo, ter da živi urejeno življenje, saj ima svoje najemniško stanovanje, kar je sicer povsem brezpredmetno. Razlogi, navedeni v prvostopenjskem sklepu, so tako jasni in celoviti.

9.Upoštevaje, da se obdolžencu očita tudi, da je z nožem zamahoval proti oškodovanki in ji zagrozil, naj pogleda njegovo mačeto, da jo bo z mačeto "rešil", dejstvo, da so bili obdolžencu zaseženi ravno ti predmeti, torej mačeta, dva bokserja in dva noža, ni tako nepomembno, kot to skuša prikazati zagovornik. Zaseg teh predmetov pa ne pomeni, da kaznivega dejanja ne more več ponovitvi, saj se mu ne očitajo ravnanja zgolj s temi predmeti, poleg tega pa lahko tovrstne predmete ponovno pridobi.

10.Prav tako v ničemer ni bila kršena domneva nedolžnosti, kar zmotno navaja zagovornik, saj iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je očitano dejanje izkazano na ravni utemeljenega suma, na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pa se sklepa iz utemeljenih ter pojasnjenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki so, kljub drugačnemu mnenju obrambe, v sferi obdolženca nedvomno podane tudi po presoji pritožbenega senata.

11.Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja. Pavšalne pritožbene trditve, da je pri presoji potrebno upoštevati obdolženčevo osebno stisko, v kateri se je znašel brez svoje krivde, tako ne prepričajo v to, da ukrep prepovedi približevanja ni več primeren in sorazmeren ukrep, kar velja tudi za pritožbene trditve, da si obdolženec ne upa sam hoditi okoli, ker se boji, da bo naletel na oškodovanko ter da ga bo ta prijavila. Zagovornik posledično zmotno navaja, da pravica oškodovanke ne pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri čemer obdolžencu ta pravica niti ni omejena, saj je poseženo le v njegovo pravico do svobode gibanja.

12.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Na ta način je sodišče prve stopnje zaobšlo jasne razloge v razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča v Celju I Kp 52631/2025-56 z dne 19. 8. 2025, kljub temu pa je v izreku sedaj izpodbijanega sklepa ukrep prepovedi približevanja vendarle podaljšalo. Zagovornik v pritožbi ne uveljavlja obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nasprotovanja izreka sklepa samemu sebi, te kršitve pa pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša (peti odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 195a, 272

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.