Jedro

Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o zatrjevanem dogovoru glede plačila odpravnine zaslišati takratno pomočnico glavnega direktorja, pomeni pritožbeno novoto, ki pa jo je mogoče uveljaviti le, če stranka brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predlagati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (1. odst. 337. člena v zvezi z 2. odst. 286. člena ZPP). Ker tožnik tega ni dokazal, je tak njegov pritožbeni predlog nedopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odpravnine kot trajno presežnemu delavcu v znesku 721.623,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.4.1994 dalje ter tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške zastopanja po odvetniku, odmerjene po odvetniški tarifi, v znesku 48.600,00 SIT z 19% DDV ter 8.340,00 SIT za materialne stroške, sodne takse za odgovor na tožbo in kilometrino, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe (13.11.2000) dalje do plačila, v roku 8 dni.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 339. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju tožnika je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi v sodbi v nasprotju z listinami v spisu. Zmotno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje v delu, kjer sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek zastaran. Tožnik trdi, da je bilo dogovorjeno, da bo prejel odpravnino skupaj z zadnjo plačo dne 18.4.1994 in ne ob zaključku delovnega razmerja. Ob splošno znanem dejstvu, da se odpravnina izplača ob izplačilu zadnje plače in ne zadnji dan delovnega razmerja, bi bilo potrebno verjeti tožniku, da je bil tudi v njegovem primeru sklenjen tak dogovor. Sodišče bi moralo to dejstvo preveriti v smislu iskanja načela materialne resnice, ki z uveljavitvijo novega ZPP ni izgubilo na svojem pomenu in ga mora sodišče še vedno spoštovati. Sodišče bi zato moralo izvesti dokaz z zaslišanjem takratne pomočnice glavnega direktorja, če je menilo, da za pravilno odločitev glede dejanskega stanja nima dovolj dokazov. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in zahtevala povračilo nastalih pritožbenih stroškov. Meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Toženi stranki ni znano zatrjevano splošno znano dejstvo, da se odpravnina izplača ob izplačilu zadnje plače. Po določilu 13. odst. 13. člena tedaj veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) morajo biti izplačane odpravnine presežnim delavcem najkasneje do izteka odpovednega roka. Ta se je tožniku iztekel 31.3.1994 in tožnik ni dokazal z ničemer, da je bil sklenjen dogovor o izplačilu odpravnine ob zadnji plači, če pa bi tak dogovor dejansko obstojal, tožnik vsekakor ne bi čakal polnih 5 let, da bi zahteval izplačilo tega zneska. To pa dokazuje, da sploh ni bilo nobenega dogovora o izplačilu odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti in da je sodišče ugotovilo dejansko stanje v nasprotju z listinami v spisu, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002). Prvostopenjsko sodišče je glede na ugovor tožene stranke, da je vtoževana terjatev zastarana, pravilno presojalo za kakšno vrsto terjatve gre, kdaj je terjatev nastala in ali je bila tožba vložena pred iztekom zastaralnega roka. Do vseh navedenih vprašanj je zavzelo jasno stališče ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami zato pritožbeno sodišče navaja: Iz spisa izhaja, da tožnik vtožuje izplačilo odpravnine kot trajno presežnemu delavcu, ki mu je prenehalo delo pri toženi stranki, na podlagi sklepa z dne 15.9.1993, po izteku 6 mesečnega odpovednega roka od dokončnosti sklepa. Med tožnikom in toženo stranko ni sporno, da mu je delovno razmerje prenehalo 31.3.1994 in da se je s 1.4.1994 prijavil na zavodu za zaposlovanje, ki mu je priznal denarno nadomestilo za čas brezposelnosti za obdobje 18. mesecev in sicer od 1.4.1994 do 30.9.1995 (priloge A 2 - A 4). V skladu z navedenim sklepom je bila tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino najkasneje do izteka odpovednega roka, torej do 31.3.1994, kot je določala tedaj veljavna SKPG/93 z dne 15.7.1993. Ker je terjatev zapadla v plačilo 31.3.1994, je imel tožnik pravico in dolžnost terjati od tožene stranke izplačilo odpravnine od 1.4.1994 dalje.

Tedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni imel določb o zastaranju terjatev iz delovnega razmerja, zato je potrebno upoštevati določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) o zastaranju terjatev, ki se je ob nastanku tožnikove terjatve uporabljal kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94). Po uveljavljeni sodni praksi velja za terjatve iz delovnega razmerja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato je ob upoštevanju, da je tožnikova terjatev zapadla v plačilo 31.3.1994, pričel teči navedeni rok prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej s 1.4.1994 (361. člen ZOR). Tožnik je tožbo vložil šele 15.4.1999, zato je utemeljen ugovor tožene stranke, da je tožnikova terjatev zastarana, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da je s toženo stranko sklenil dogovor o izplačilu odpravnine ob izplačilu zadnjega nadomestila plače (18.4.1994). Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje o tej okoliščini zaslišati takratno pomočnico glavnega direktorja, pomeni pritožbeno novoto, ki pa jo je mogoče uveljaviti le, če stranka brez svoje krivde tega dokaza ni mogla predlagati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (1. odst. 337. člena v zvezi z 2. odst. 286. člena ZPP). Ker tožnik ni dokazal, da tega dokaza brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, je tak njegov pritožbeni predlog nedopusten.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato stroškov za odgovor na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov v smislu 155. člena ZPP in tožena stranka ni upravičena do povračila.