Jedro

Če je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dejanskega stanja zahtevek lahko obravnavalo tudi z vidika pravne podlage, ki jo pritožnik navaja v pritožbi, se pravnomočnost prve sodbe razteza tudi na ta sklop dejstev in nova tožba ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za plačilo 2.000 EUR, vloženo 2. 11.2015, in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da sodišče pravno zmotno ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za s sodbo IV P 2498/2013 Okrajnega sodišča v Ljubljani že pravnomočno razsojeno stvar. Med zahtevkom v tej pravdi in zgoraj omenjenim zahtevkom, po mnenju pritožnika ni ne objektivne ne subjektivne identitete tožbenega zahtevka. Pritožnik v konkretnem postopku zahteva plačilo 2.000 EUR na podlagi neupravičene obogatitve, v postopku IV P 2498/2013 pa je zahteval plačilo 4.000 EUR zaradi vračila dvojne are na podlagi 2. odstavka 65. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pritožnik dodaja, da je bistvo konkretne zadeve, da je pogodba o ari, ki sta jo v začetku novembra 2010 sklenili pravdni stranki, nična. O ničnosti v pravdni zadevi IV P 2498/2013 ni bilo govora. Tožnik je namreč v tej zadevi dodatno navajal, da dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, temveč je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena. Znesek, ki je bil plačan kot ara, ima zato značilnosti izpolnitve brez pravnega temelja. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, se po mnenju pritožnika izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) torej ni podana.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi obravnava vprašanje meja pravnomočnosti. Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (res iudicata); pravnomočna sodba preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama. Pravnomočnost je torej negativna procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (2. odstavek 319. člena ZPP). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. Pri opredelitvi spornega predmeta je v teoriji in predvsem v sodni praksi uveljavljeno stališče, da je treba izhajati iz procesno ekvivalenčne teorije.1 V skladu z omenjeno teorijo je poleg tožbenega predloga treba presojati tudi tožbeni temelj, ki predstavlja sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek.2

7. O subjektivni identiteti, čeprav pritožnik meni drugače (svojega stališča pa ne obrazloži), v tej zadevi ne more biti dileme - gre za spor med istima pravdnima strankama kot v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2498/2013. 8. Bistveno za odločitev v tej zadevi je torej vprašanje objektivnih meja pravnomočnosti, konkretneje vprašanje, ali je že v prvi pravnomočno končani zadevi, ki je potekala med istima strankama, iz predloženega dejanskega stanja izhajalo, da bi sporna pogodba o nakupu obravnavanih kmetijskih zemljišč lahko bila nična. Pritožnik v pritožbi namreč navaja, da dejansko stanje obeh pravdnih zadev ni enako, razen v delu, kako je prišlo do izročitve denarnega zneska 2.000 EUR in kakšni dogovori so potekali med pravdnima strankama, posledično pa je dogovor oziroma pogodba o ari, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična. Če je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dejanskega stanja zahtevek lahko obravnavalo tudi z vidika pravne podlage, ki jo pritožnik navaja v pritožbi, se pravnomočnost prve sodbe razteza tudi na ta sklop dejstev in nova tožba ni dopustna.

9. Po pregledu in primerjavi spisovnega gradiva v pravdni zadevi IV P 2498/2013 in sedaj obravnavani pravdni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile trditve, ki jih pritožnik izpostavlja v pritožbi (in so bile hkrati zatrjevane že v tožbi z 2. 11. 2015) obravnavane že v zadevi IV P 2498/2013. 10. Sodišče prve stopnje je v zadevi IV P 2498/2013 obširno obravnavalo vprašanje veljavnosti sklenitve pogodbe (glej strani 4 do 7 sodbe) in ugotovilo, da s pogodbo, katere ničnost v sedaj obravnavani zadevi zajtrjuje tožnik (posledično pa naj bi bil ničen tudi dogovor o ari) tudi v pogledu njene oblike ni nič narobe, odgovornost za njeno nerealizacijo pa je na strani (pri)tožnika. Tožbeni zahtevek za vrnitev dvojne are je zato zavrnilo. Prehod od pogodbenega zahtevka k obogatitvenemu zahtevku ob nespremenjenem tožbenem predlogu3, ne pomeni spremembe istovetnosti zahtevka.4 Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je vse sedaj zatrjevane trditve, sodišče že imelo v mislih pri svoji odločitvi in jih je tudi lahko preizkušalo po različnih pravnih podlagah, posledično pa pritožnik v novi zadevi utemeljuje svoj zahtevek na istem dejstvenem substratu, torej na dejstvih na katera se razteza pravnomočnost iz zadeve IV P 2498/2013. Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, v pretežnem delu prekrivajo, gre brez dvoma za en tožbeni temelj.5 Če pa pritožnik meni, da je (bila) odločitev v pravnomočno končani zadevi materialnopravno napačna, je bil temu namenjen postopek s pravnimi sredstvi v zadevi IV P 2498/2013, takšnih kršitev pa ni mogoče sanirati z vložitvijo ponovne tožbe.

11. Ker v pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Enako velja za toženo stranko, saj stroški odgovora na pritožbo ne dosežejo standarda potrebnih pravdnih stroškov v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP.

1 Primerjaj VSL sklepa I Cp 2106/2014 in II Cp 1756/2016 in druge. Glej tudi Wedam Lukić, D. V: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba uradni list RS in GV Založba, 2009, str. 163. 2 Delo, navedeno v 1. opombi. 3 To, da tožnik sedaj zahteva manj - (le) vrnitev enojne are, kot je utemeljeno poudarilo sodišče prve stopnje, ni odločilno. 4 Prim. delo, navedeno v 1. opombi, stran 165. 5 Prim. delo, navedeno v 1. opombi, stran 165.