Jedro

Samo splošno navajanje v reviziji vrste kršitev, ki jih je mogoče po zakonu uveljavljati, ne da bi stranka konkretno opisala oziroma opredelila vsebino razlogov, ki jih uveljavlja, ni dovolj, da bi jih sodišče upoštevalo. Uradni preizkus v reviziji je močno skrčen: le na procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je do konca glavne obravnave, in to tudi še po razveljavitvi prvostopne sodbe, trdila, da je bila pogodba sklenjena, da je od nje odstopila oziroma jo razdrla, navzlic temu tožila za njeno razveljavitev in končno še podrejeno za njeno razvezo.

Zatrjevala je dogovor o vikendski parceli, za katero se je izkazala, da je kmetijsko zemljišče, in da toženec do pomladi 1992 ni uredil, da bi se dalo na njej graditi, po postavitvi podrednega zahtevka pa je še trdila, da se ta odložni ali razvezni pogoj ni izpolnil. Torej nič takšnega, kar bi kazalo na nesporazum, na neujemanje izjav volje. Gre torej za to, da trdi v dejanskem pogledu nekaj drugega, kot je to trdila do konca glavne obravnave. To pomeni spremembo istovetnosti zahtevka in nadalje spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP), ki pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Po povedanem torej ne gre le za pravno kvalifikacijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje, drugače kakor prvič, zavrnilo tako primarni tožničin zahtevek, naj se prodajna pogodba za parcelo št. 234/1 k.o. K. razveljavi, kakor tudi eventualni, naj se ta pogodba razveže ter da mora toženec plačati tolarsko vrednost 2.800 DEM z obrestmi. Ugodilo pa je toženčevemu tožbenemu zahtevku in tožnici naložilo, naj plača tožencu tolarsko vrednost 2.000 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1992 dalje. Tožnici je še naložilo, naj povrne tožencu pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnica, kakor tudi drugi kupci, kupila vikendsko parcelo in da ji je bilo ob nakupu povedano, da se dokumentacija za graditev ureja, tožnica pa možnosti gradnje ni časovno pogojevala in tako pri njej ni šlo za zmoto glede lastnosti predmeta. Toženec in njegova sestra sta januarja 1992 podala vlogo za spremembo namembnosti in tako ne gre za neizpolnitev obveznosti po 125. in 126. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni torej pogojev ne za razveljavitev ne za razvezo pogodbe. Sicer pa mora tožnica izpolniti pogodbo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ob reševanju te pritožbe pa je spremenilo le obrestni del obsodilne sodbe. Sprejelo je dejanske in pravne razloge izpodbijane sodbe, za del pritožbe, ki se opira na 63. člen ZOR pa meni, da gre za postavitev nove dejanske in pravne podlage, kar v pritožbenem postopku ni več mogoče. Proti obema sodbama vlaga tožnica revizijo "iz prvega, drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP" in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da se poraja dvom o odločilnih dejstvih v smislu 397. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je bila že v stipulacijskem stadiju zavedena in zato je moč govoriti o disenzu v smislu 63. člena ZOR, kar ne pomeni spremembe tožbe. Gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ker višje sodišče ne pove, zakaj v pritožbenem postopku ni mogoče navesti pravne kvalifikacije. Za enako kršitev gre, ker višje sodišče ne pove, zakaj tožnica ne more odstopiti od pogodbe. Navaja še, da se zaradi nepotrebnega ponavljanja sklicuje na pritožbo.

Toženec v odgovoru na revizijo poudarja, da ta s trditvami o vsebini oglasa in ravnanju njegove sestre posega na dejansko področje, kar v reviziji ni dovoljeno. V obeh sodbah je razloženo, zakaj tožnica ne more odstopiti od pogodbe. Tožničino sklicevanje na razloge iz svoje pritožbe v reviziji ni upoštevano.

O vročeni mu reviziji se pristojni javni tožilec ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Bržkone gre za pomoto pri revizijskem naštevanju razlogov iz katerih tožnica izpodbija sodbi nižjih sodišč (mimogrede, predmet revizijskega izpodbijanja je lahko le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje - prvi odstavek 382. člena ZPP), saj urejata drugi in tretji odstavek 385. člena ZPP prekoračitev tožbenega zahtevka in prepoved razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot revizijskega razloga. Zato je revizijsko sodišče štelo, da revidentka uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Vendar naj bo že takoj povedano, da samo splošno navajanje v reviziji vrste kršitev, ki jih je mogoče po zakonu uveljavljati, ne da bi stranka konkretno opisala oziroma opredelila vsebino razlogov, ki jih uveljavlja, ni dovolj, da bi jih sodišče upoštevalo. Uradni preizkus v reviziji je močno skrčen: le na procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zato bo odgovorjeno le na konkretne revizijske trditve oziroma navedbe.

Zgrešen je revizijski dvom o odločilnih dejstvih v smislu 397. člena ZPP. Ta predpis sicer izhaja iz nekdanjega zveznega zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (Ur. list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis do izdaje ustreznega predpisa Republike Slovenije, vendar le smiselno. Citirana zakonska določba se sklicuje na spore iz 5. točke četrtega odstavka 382. člena ZPP, to pa so premoženjski spori zaradi diskriminacije strank iz republik in pokrajin na nekoč enotnem jugoslovanskem trgu. Ne le da spričo vsebine obravnavanega spora med strankama ne pride v poštev uporaba tega predpisa, marveč že za sam predpis ni videti možnosti zaradi osamosvojitve naše države, da bi ga bilo sploh mogoče smiselno uporabiti pri nas v kakršnemkoli primeru. Zakon sicer predpisuje strogo prepoved vlaganja revizije zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da pomeni nedovoljeno spremembo tožbe dejstvo, da je tožnica šele v pritožbi začela uveljavljati pravno podlago 63. člena ZOR. Ta ureja nesporazum iz poglavja o napakah volje in določa, da kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali o predmetu obveznosti, pogodba ne nastane. Tožeča stranka je do konca glavne obravnave, in to tudi še po razveljavitvi prvostopne sodbe, trdila, da je bila pogodba sklenjena, da je od nje odstopila oziroma jo razdrla, navzlic temu tožila za njeno razveljavitev in končno še podrejeno za njeno razvezo. Zatrjevala je dogovor o vikendski parceli, za katero se je izkazala, da je kmetijsko zemljišče, in da toženec do pomladi 1992 ni uredil, da bi se dalo na njej graditi, po postavitvi podrednega zahtevka pa je še trdila, da se ta odložni ali razvezni pogoj ni izpolnil. Torej nič takšnega, kar bi kazalo na nesporazum, na neujemanje izjav volje. Gre torej za to, da trdi v dejanskem pogledu nekaj drugega, kot je to trdila do konca glavne obravnave. To pomeni spremembo istovetnosti zahtevka in nadalje spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP), ki pa je dovoljena le do konca glavne obravnave (prvi odstavek 190. člena ZPP). Po povedanem torej ne gre le za pravno kvalifikacijo. V izpodbijani sodbi je bilo to natančno obrazloženo, le procesna predpisa v zvezi s tem nista bila navedena. To pa seveda ne pomeni ne absolutne procesne kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena, kar očita revizija, ne v tem primeru relativne kršitve iz prvega odstavka tega člena. V drugem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe je obrazloženo, zakaj tožnica ne more odstopiti od pogodbe, in torej spet ne gre za očitano procesno kršitev.

S tem je odgovorjeno na vse revizijske trditve. Ko pa revidentka navaja, da se v ostalem sklicuje na pritožbo, je potrebno vnovič povedati, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se pravi, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal (prvi odstavek 382. člena ZPP). Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi izpodbijano sodbo v zelo omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revidentka le sklicuje, ne navede pa konkretno kaj uveljavlja. Zato je moralo sodišče iti mimo razlogov, ki jih je tožnica navajala v svoji pritožbi in na katere se v reviziji le sklicuje.

Pritožbeno sodišče je zato le po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Ugotovilo je, da je bilo ob ugotovljenem, uvodoma opisanem dejanskem stanju, na katerega sta, kot rečeno, vezani tako stranki kot revizijsko sodišče. Ker tudi ne gre za procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ne za konkretno uveljavljene revizijske razloge, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Odločitev o revidentkinih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP). Stroškov toženca za odgovor na revizijo pa ni mogoče šteti kot potrebnih pravdnih stroškov, saj ni v ničemer prispeval k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 155. člena ZPP).