Jedro

Odmera nadomestila po prejemu inšpekcijske odločbe se ne nanaša na gradnjo, katere nelegalnost oziroma investitorja bi bilo treba šele ugotavljati, temveč je ena od zakonsko določenih posledic te odločbe in se nanaša na konkretno gradnjo, za katero je bila inšpekcijska odločba izdana. Vse tožbene navedbe v zvezi z značilnostmi nelegalne gradnje in investitorjem so zato neutemeljene oziroma jih v zvezi z odmero nadomestila ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora kot investitor nedovoljene gradnje na zemljiščih s parc. št. 80.S in 4472, obe k.o. ..., plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 5.148,90 EUR ter določil način in rok plačila.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je organ postopek za odmero nadomestila začel po uradni dolžnosti, na podlagi pravnomočne odločbe gradbenega inšpektorja, s katero je bil ugotovljen obseg nedovoljene gradnje in odrejena njena odstranitev. Gre za več posegov, ki pa so med seboj povezani in pomenijo en objekt, zaradi česar je organ nadomestilo odmeril glede na značilnosti objekta kot celote in ne za vsak poseg (prizidek, nadzidavo) posebej, kar je za tožnika tudi ugodneje. Tožnikovo lastništvo predmetnih parcel izhaja iz zemljiške knjige, razen zemljišča, na katerem je zgrajen prizidek, ki je v celoti last Republike Slovenije, z zaznambo, da gre za naravno vodno javno dobro. Lokacija obravnavane gradnje glede na območja urejanja prostora izhaja iz Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Dolenjske Toplice (v nadaljevanju OPN), med drugim tudi, da se površina prizidka v celoti nahaja na vodnem zemljišču. 3. Organ navaja, da je bil glede nedovoljenosti gradnje vezan na ugotovitve, ki izhajajo iz pravnomočne inšpekcijske odločbe, nasprotne argumente pa bi moral tožnik uveljavljati v inšpekcijskem postopku. Na odmero ne vpliva niti pravnomočna odločba o podelitvi vodne pravice, saj s tem ni izkazano, da je bila stavba zgrajena legalno.

4. V nadaljevanju organ podrobno navaja razloge za ugotovitev, da se več kot 50% tlorisne površine objekta nahaja na zazidljivem območju, kar pa ne pomeni, da pri odmeri ne bi bilo mogoče upoštevati dejstva, da območje gradnje spada v varovano območje, saj Uredba o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (v nadaljevanju Uredba) česa takega ne predvideva. V nadaljevanju navaja značilnosti obravnavanega objekta in kako jih je glede na določbe Uredbe upošteval pri odmeri nadomestila ter dodaja, da glede na to, da je bil že uveden inšpekcijski postopek, nadomestila v skladu z drugim odstavkom 22. člena Uredbe ni mogoče znižati za 15%. Prav tako ni možno znižanje za 75% na podlagi tretjega odstavka 22. člena Uredbe, saj tožnik v postopku ni izkazal, da bi bila izvršena morebitna odstranitev nedovoljenih delov stavbe.

5. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, obrazložitvi prvostopenjskega organa pa dodaja, da je bila tožniku s pravnomočno inšpekcijsko odločbo naložena odstranitev nelegalne gradnje, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb v zvezi z izdanim potrdilom o uporabnem dovoljenju.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da predmetni objekt ni nelegalna gradnja in da ni izvedel nobenega nelegalnega gradbenega posega, za katerega bi potreboval gradbeno dovoljenje. To izhaja iz potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje, ki ga je upravna enota izdala dne 3. 11. 2011. Toženka tega dovoljenja ne upošteva, dejstvo pa je, da ga doslej noben organ ni spremenil ali odpravil. Toženka nima diskrecijske pravice za odločanje, ali bo svoje lastne akte upoštevala ali ne. Tožnik tudi ni investitor predmetnega objekta oziroma posegov na njem, saj je lastnik enega od zemljišč toženka (Republika Slovenija) sama, investitor objekta pa je bil A.A., kar izhaja tudi iz njegove pisne izjave iz leta 2013. 7. Poleg tega je toženka napačno uporabila Uredbo, saj deli stavbe, ki služijo izvajanju vodne pravice, že po naravi posegajo v vodno zemljišče in zato ne morejo biti opredeljeni kot nedovoljen poseg. Gradnja se v pretežnem delu nahaja na stavbnem zemljišču, zaradi česar toženka ne bi smela območja opredeliti kot zaščitenega oziroma varovanega. Objekt v naravi predstavlja 200 let star mlin, ki po naravi stvari ne more biti lociran drugje kot na vodi, kar pa še ne pomeni, da gre za nelegalen objekt. Toženka bi morala na podlagi izdanega vodnega dovoljenja šteti, da objekt ustreza namembnosti. Tožnik ni na objektu izvršil nobene nadgradnje, gabariti stavbe se 200 let niso spremenili. Toženka je napačno uporabila tudi določbe Uredbe glede skladnosti nedovoljene gradnje z namensko rabo prostora, saj je Občina Dolenjske Toplice dne 23. 10. 2014 izdala potrdilo, iz katerega izhaja, da tožnik ni kršil namenske rabe prostora.

8. Iz vseh navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

9. Toženka na tožbo ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče v tej zadevi odloča drugič, po tem ko je s sodbo opr. št. I U 1796/2014 z dne 23. 3. 2015 prvostopenjsko odločbo odpravilo, ker se toženka v njeni obrazložitvi ni ustrezno opredelila do vprašanja stopnje dokončanosti (gradbene faze) predmetnega objekta. Vendar pa se je sodišče že tedaj opredelilo do nekaterih tožbenih navedb, ki jih tožnik uveljavlja tudi tokrat. Tako je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da je bila odločba o odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora pravilno izdana po prejemu odločbe gradbenega inšpektorja, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, ki določa ukrepe pri nelegalni gradnji, to je gradnji brez predpisanega gradbenega dovoljenja (peti odstavek 157. člena ZGO-1). Glede na to, da je inšpekcijska odločba št. 06122-1442/2005-15 (24411) z dne 16. 7. 2013 pravnomočna in je s tem tožniku pravnomočno naložena odstranitev nelegalne gradnje, so v tem postopku neupoštevne vse tožnikove navedbe o izdanem potrdilu, da ima objekt uporabno dovoljenje.

12. Glede na tokratne tožbene navedbe sodišče k temu dodaja še, da iz navedene pravnomočne inšpekcijske odločbe izhajajo tudi vse ostale pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na obseg nelegalne gradnje, njene značilnosti in tudi na investitorja (inšpekcijskega zavezanca). Ker je odmera nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora - kot že navedeno - eden od ukrepov pri nelegalni gradnji, teh okoliščin v postopku odmere ni več mogoče uveljavljati. Odmera nadomestila po prejemu inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na gradnjo, katere nelegalnost oziroma investitorja bi bilo treba šele ugotavljati, temveč je ena od zakonsko določenih posledic te odločbe in se nanaša na konkretno gradnjo, za katero je bila ta inšpekcijska odločba izdana. Vse tožbene navedbe v zvezi z navedenimi značilnostmi nelegalne gradnje in investitorjem so zato neutemeljene oziroma jih v zvezi z odmero nadomestila ni mogoče upoštevati.

13. Uvrstitev zemljišč obravnavane gradnje v posamezna območja urejanja in v vodovarstveno območje izhaja iz splošnih aktov, ki jih toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno navaja. Pri tem tožnik ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da oziroma zakaj predmetna zemljišča niso locirana v navedenih območjih. Na to lokacijo (oziroma obseg teh območij) v ničemer ne vplivajo značilnosti obravnavane gradnje, niti izdano vodno dovoljenje. Na podlagi slednjega namreč stranka pridobi zgolj vodno pravico (prim. prvi odstavek 108. člena Zakona o vodah), ne pa avtomatično tudi pravice do gradnje na vodnem zemljišču oziroma do spremembe statusa tega zemljišča, kot izhaja iz tožbenih navedb. Tega očitno ne spreminja niti dejstvo, da je objekt, na oziroma ob katerem je bila izvršena nelegalna gradnja, že od prej lociran na vodnem zemljišču, saj to - kot že navedeno - v ničemer ne vpliva ne na obseg tega zemljišča, ne na legalnost gradnje.

14. Tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi se potrdilo Občine Dolenjske Toplice z dne 23. 10. 2014 v čemer koli nanašalo na namensko rabo zemljišča, saj kaj takega ne izhaja ne iz njegove izjave z dne 3. 5. 2016, ne iz njegove pritožbe zoper izpodbijano odločbo. To pomeni, da je uveljavljanje te okoliščine v tožbi tako imenovana tožbena novota, ki jo lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le v primeru, če je upravičeno ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta, kar mora tudi obrazložiti (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Tega tožnik v upravnem sporu ni storil, zato sodišče navedb v tej smeri ni moglo upoštevati, kljub temu pa pripominja še, da se potrdilo, priloženo k tožbi, nanaša izključno na prejem tožnikove pobude za spremembo prostorskega akta.

15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Tožnik je sodišču predlagal tudi izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazni predlogi nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, na dokaze, ki na odločitev po povedanem ne morejo vplivati (zaslišanje A.A.) oziroma na tožbene novote, ki jih tožnik iz prej navedenih razlogov ne more več uveljavljati. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

17. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.