Jedro

Bistvo oznake stranke v sodni odločbi je v njeni identifikaciji. Četudi je oznaka nepopolna, ni nujno, da pomanjkljivost onemogoča identifikacijo dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka), zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka) in mu naložilo povrnitev nadaljnjih upnikovih izvršilnih stroškov v znesku 285,59 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi v bistvenem navaja, da iz izvršilnega naslova sodbe Bezirksgericht Klagenfurt opr. št. 16 C 309/16 z dne 6. 7. 2016, ni jasno, kdo je tožena stranka, saj navedena stranka A. A. d.o.o., Mariborska cesta xxx, R. ne obstaja. Dolžnik je naveden skupaj z gospodarsko družbo, pri čemer naslov ne ustreza nobeni od navedenih oseb. Če bi šlo za dva dolžnika, bi to moralo biti jasno opredeljeno. Sodišče prve stopnje ne bi smelo razdeliti navedene stranke v izvršilnem naslovu na dve osebi. Sklicuje se na sodno prakso. Glede opredelitve stranke se sklicuje na določilo 180.a člena in določilo drugega odstavka 105. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se tudi na načelo formalne legalitete. Pojasnjuje, da je bil v vlogi zastopnika v izvršilnem naslovu navedene pravne osebe in se obveznost nanj osebno ne nanaša. Meni, da sklep Vrhovnega sodišča Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019 navedenih vprašanj ni obravnaval. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Pojasnjuje, da je v naslovu stranke očitna pomota in je dolžnik vseskozi prebival na naslovu Mariborska cesta yyy, R., kjer je tudi sprejemal pisanja iz sodnega postopka pred avstrijskim sodiščem. Izvršljivost avstrijske sodbe je potrdilo Vrhovno sodišče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je izvršilni naslov sodba avstrijskega sodišča opr. št. 16 C 309/16 z dne 6. 7. 2016 primeren za izvršbo (prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), saj ob navedbi denarne obveznosti vsebuje tudi navedbo upnika in dolžnika. Bistvo oznake stranke v sodni odločbi je v njeni identifikaciji. Četudi je oznaka nepopolna, ni nujno, da pomanjkljivost onemogoča identifikacijo dolžnika.

6. Že dolžnik sam v pritožbi navaja, da je v sodbi navedba njegovega osebnega imena, le da je osebnemu imenu dodana tudi firma pravne osebe. Identifikacija je po pojasnjenem mogoča tako za fizično, kot tudi navedeno pravno osebo in ni dvoma, da gre za dve osebi in ne neobstoječo tretjo osebo, kot si prizadeva prikazati v pritožbi dolžnik. Ker je naveden le en naslov, lahko navedena pomanjkljivost, ko sta zaporedoma navedeni dve osebi, kvečjemu zbuja dvom, ali je tudi pravna oseba (ob fizični osebi) dolžnik v izvršilnem naslovu, nikakor pa ne, ali to velja za v njem navedeno fizično osebo. V sodbi naveden naslov je namreč v bistvenem enak dejanskemu naslovu dolžnika, tako glede navedbe ulice (Mariborska cesta), kot tudi kraja dolžnikovega prebivališča (R.). Očitna pomota je le v navedbi hišne številke (xxx namesto pravilno yyy), ki pa ni bistvena. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bila dolžniku v postopku pred avstrijskim sodiščem vročena pošta na pravem naslovu in glede identifikacije dolžnika ni bilo dvoma. Navedene ugotovitve glede vročitve dolžnik v pritožbi ne graja, zato je bilo sodišče prve stopnje nanjo vezano.

7. Uspešen ne more biti dolžnik niti s trditvami, da je bil v vlogi direktorja v sodbi navedene pravne osebe. Če bi se sodba in v njej opredeljena obveznost nanašala izključno na pravno osebo, kot (tudi) želi predstaviti dolžnik v pritožbi, potem dolžnik kot fizična oseba ne bi bil naveden (na prvem mestu) kot stranka, niti njegov naslov, ampak poslovni naslov pravne osebe, ki pa je bil po javnih podatkih AJPES v Ljubljani in kasneje v Mariboru.

8. Dolžnik se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, saj ne upošteva posebnih okoliščin posamezne zadeve, na katero se odločitve nanašajo, ki so bistveno drugačne, kot v obravnavani zadevi.1

9. Sklicevanje dolžnika na določila ZPP so brez pomena, saj dolžnik zanemari, da veljajo za sodne odločbe, izdane v slovenskem sodnem postopku, ne pa za tuje sodne odločbe. Dolžnik ima le omejene možnosti, da nasprotuje izvršitvi tuje sodne odločbe sodišča države članice EU. Zaradi odprave eksekvature (postopka priznanja tuje sodne odločbe) upošteva izvršilno sodišče tujo sodno odločbo enakovredno domači sodni odločbi (načelo prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami EU, členi 36 (1), 39 (1) in 41 (1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 - prenovljene Uredbe Bruselj I). Dolžnik je sprožil poseben postopek, v katerem je neuspešno izčrpal vse pravne možnosti nasprotovanja izvršitvi tuje sodne odločbe.2 Vrhovno sodišče je v njem tudi presojalo enake dolžnikove očitke o nejasnosti navedbe stranke kot v obravnavani zadevi, le da v zvezi z vročanjem in pravico do obrambe.3 V tej zvezi je Vrhovno sodišče pojasnilo, da bi dolžnik moral, če je menil, da ni jasno, kdo je toženec, po vročitvi pisanja (tožbe) na njegovem dejanskem naslovu morebitne pomanjkljivosti grajati v postopku pred avstrijskim sodiščem. V fazi izvršitve tuje sodbe teh navedb več ne more uspešno uveljavljati pred slovenskim sodiščem, ampak le v postopku v državi izvora.

10. Dolžnik ni konkretizirano grajal odločitve o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe in stroškovne odločitve, uradni preizkus pa tudi glede navedenih odločitev, enako kot glede odločitve o zavrnitvi ugovora, ni pokazal nepravilnosti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnikov strošek odgovora na pritožbo pa ni bil potreben, saj s ponavljanji razlogov sodišča prve stopnje v ničemer ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V VSK sklepu I Ip 441/2007 je bilo podano razlikovanje tako glede imena kot spola, VSK sklep I Ip 138/2008 se je nanašala na neustrezno opredelitev obveznosti, v VSM sklepu I Ip 454/2015 je izvršilno sodišče presodilo, da sklep o izvršbi, razen za stroške, sploh ne predstavlja izvršilnega naslova in zastavnemu dolžniku ni bila naložena nobena obveznost, v VSM sklepu I Ip 256/2016 pa je sodišče presojalo prevzem hipoteke s strani novega hipotekarnega dolžnika brez učinkov neposredne izvršljivosti. 2 Dolžnik je uveljavljal razloge po 45. členu Uredbe (EU) št. 1215/2012. 3 Zavrnjena je bila dolžnikova pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen predlog dolžnika za zavrnitev izvršitve obravnavane sodbe tujega sodišča. Sklep Vrhovnega sodišča Cp 42/2018 z dne 21. 2. 2019 (posebej glej 12. in 16. točko obrazložitve).