Jedro

Po določbi 4. odstavka 72. člena SPZ sme vsak upnik vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen ob neprimernem času.

Izrek

Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki II razveljavi in se zavrne zahtevek, po katerem so tožene stranke S. M., A. L, in T. L., dolžni skleniti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere dovoljuje pri nepremičnini parc. št. 669/2, k. o. .... (ID ...) ter parc. št. 669/1, k. o. ... - (ID ...) vpis lastninske pravice na ime S. M. ..., do ? celote, ter na podlagi te listine vložiti predlog za zemljiškoknjižno sodišče, vse v roku 15 dni pod izvršbo, sicer bo to listino nadomestila ta sodba, v še preostalem delu, pa se pritožba prvo tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I. in III. izreka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da znaša solastni delež nepremičnine parc. št. 669/2 k. o. ..., ID ... ter parc. št. 669/1, k. o. ..., ID ... prvo tožene stranke S. M. ? celote in so tožene stranke dolžne to dejstvo priznati. Nato je odločilo, da so tožene stranke dolžne med sabo skleniti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo uredile razdelitev skupne lastnine. Na podlagi te listine pa bo nato prišlo do vknjižbe v zemljiško knjigo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka upnik tožene stranke, saj prvi toženec v svojstvu aktivnega družbenika odgovarja za obveznosti izbrisane družbe po določbi 442. člena ZFPPIPP, njegov dolg pa izhaja iz seznama izvršilnih naslov davčnega urada. Toženec je skupni lastnik obeh nepremičnin, na katerih mu delež ni določen, zato je sodišče prve stopnje na podlagi določbe četrtega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika ugotovilo, da daje upniku podlago, da zahteva delitev skupne lastnine, ker je skupna lastnina ovira za vodenje izvršilnega postopka. Tožnica je kot upnica prvega toženca za vložitev tožbe za ugotovitev deležev, ki pomenijo delitev skupne stvari, zato aktivno legitimirana. Obe nepremičnin sta bili predmet dedovanja. Toženec pa je po materi podedoval ? nepremičnin na podlagi sklepa o dedovanju, kar je sicer za nepremičnine, ki so se nahajale v M. bilo izvedeno, ni pa to bilo izvedeno za nepremičnini, ki se nahaja v k. o. ... Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. O pravdnih stroških pa je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prvo toženi po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Meni, da je tožeča stranka izgubila pravni interes za vložitev tožbe, ker je zoper toženca, kot davčnega dolžnika že dne 1. 8. 2011 vložila predlog za izvršbo na nepremičnine, ki se nahajajo v k. o. ... in nato šele dne 3. 8. 2011 vložila tožbo. Iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10. 12. 2013 pa je takrat šele tožena stranka izvedela, da je bil zoper prvo toženo stranko vložen predlog za izvršbo na nepremičnine dolžnika, ki se nahaja tudi v k. o. ... Zato tožeča stranka ni izkazovala pravni interes za vložitev tožbe. Nato navaja, da prvo toženi stranki ni bil vročen sklep o njeni davčni obveznosti, zato so neutemeljene navedbe tožeče stranke, da je bil s sporočilom o vročanju navedenega sklepa z javnim naznanilom, postopek izvršbe v upravnem postopku za plačilo neplačane obveznosti od prvo tožene stranke začet pred potekom enega leta od datuma izbrisa pravne osebe - družbe L. d. o. o.. Tožeča stranka torej ni dokazala, da je pravočasno uveljavljala terjatev zoper prvo toženo stranko. Toženec pa tudi ni bil aktivni družbenik v navedeni gospodarski družbi, zato tudi ni pasivno legitimiran v tej pravdi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba prvo tožene stranke je glede prve in tretje očke izreka neutemeljena, glede druge točke pa je utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila aktivno legitimiran za vložitev predmetne tožbe s tožbenim zahtevkom, kot to izhaja iz točke 1 izreka. Na podlagi določbe četrtega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika ima vsak skupni lastnik ali njegov upnik pravico vedno zahtevati delitev skupne stvari, razen v neprimernem času. Tožeča stranka se je izkazala kot upnik tožene stranke, katera je skupna lastnica obeh nepremičnin, ki so predmet te pravde. Za procesno aktivno legitimacijo je torej podana zakonska podlaga, da ima tožeča stranka status upnika. Status upnika pa je tožeča stranka nedvoumno izkazala in sicer na podlagi dejstva, da ima zoper toženca terjatev na podlagi izvršilnega naslova Davčnega urada ... z dne 11. 3. 2011. Pritožba v tem delu ni utemeljena in v konkretnem primeru še ni pomemben status dolžnika kot ga v pritožbi predstavlja tožena stranka in sicer, da ni bil aktivni družbenik izbrisane družbe. Vse te ugovore bo prvo tožena stranka lahko uveljavljala v nadaljevanju izvršilnega postopka, do katerega bo eventualno prišlo v zvezi s temi nepremičninami, saj iz zadnjih zemljiškoknjižnih stanj za obe nepremičnini izhaja, da je solastniški delež na obeh nepremičninah že bil določen v drugih postopkih in je na njegovem solastniškem ? deležu, že na obeh nepremičninah pridobila lastninsko pravico J. d. o. o. 6. Pritožbene navedbe o neobstoju pravnega interesa za vodenje tega pravdnega postopka, bi se ob pravilnih pritožbenih navedbah sicer lahko izkazale za utemeljene, vendar pa sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na prenehanje pravnega interesa ne more paziti, saj to ni takšen pritožbeni razlog na katerega bi moralo paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Navedbe glede pravnega interesa v pritožbi, da iz pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10. 12. 2013, za katero je tožena stranka izvedela šele tega dne, izhaja, da je zoper prvo toženo stranko kot davčnega dolžnika že dne 1. 8. 2011 pričel teči izvršilni predlog na izvršbo nepremičnin dolžnika, ki se tudi nahaja v k. o. ..., takšnega neobstoja pravnega interesa ne izkazujejo. Po določbi člena 274 ZPP mora sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe ugotavljati tudi ali je podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe, sicer predsednik senata takšno tožbo zavrže po predhodnem preizkusu tožbe, lahko pa jo zavrže tudi tekom nadaljnjega pravdnega postopka. (1) Iz podatkov iz zemljiške knjige ter iz spisovnega gradiva pa izhaja, da se je solastniški delež prvo tožene stranke že določil s sodno poravnavo, sprejeto v pravdni zadevi P 150/2011 in so sklenile stranke sodno poravnavo dne 6. 12. 2012. V sodni poravnavi je bilo na podlagi tožbenih navedb tožeče stranke R. K. že določen ? delež na obeh nepremičninah, nato pa je bila v nadaljevanju tudi ta nepremičnina uspešno dražena in tudi prodana sedanjemu zemljiškoknjižnemu lastniku. Tožeča stranka je torej tekom postopka na prvi stopnji zaradi tega dejstva izgube lastninske pravice na njenem solastniškem deležu, izgubila pravno korist za vložitev tožbe in za vodenje pravdnega postopka, vendar tožeča stranka na to pravno dejstvo ni pravilno pravno opozorila, kot že obrazloženo pa sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ob reševanju pritožbe, na obstoj ali neobstoj pravne koristi, ne pazi po uradni dolžnosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v točki I, kljub vprašljivosti nadaljnje izvršljivosti te odločbe materialnopravno pravilna. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena in sodišče druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (člen 353 ZPP).

7. Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka ni imela nobene materialnopravne podlage za vložitev zahtevka, po katerem so dolžne pravdne stranke skleniti zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bi se uredilo skupno lastništvo in bi na podlagi te listine bile le-te dolžne vložiti predlog na zemljiškoknjižno sodišče za ureditev tega skupnega lastniškega stanja. Materialnopravni predpis je le določba četrtega odstavka 72. člena SPZ, po katerem lahko vsak upnik vedno zahteva delitev skupne stvari, ne pa tudi nadaljnjo pravno posledico kot je to odločilo sodišče prve stopnje. V skladu s četrtim odstavkom 72. člena SPZ lahko vsak skupni lastnik načeloma ob vsakem času zahteva delitev skupne stvari. Drugače kot pri solastnikih imajo to pravico tudi upniki skupnih lastnikov. Pri solastnini se lahko upniki poplačajo iz solastniških deležev, medtem ko to pri skupni lastnini to ni mogoče. Edina možnost upnikov je, da dosežejo delitev skupne lastnine in nato sledi izvedba v zemljiški knjigi sodbe, na podlagi katere se ugotovi transformacija skupne lastnine v solastnino. Zato je v tem delu pritožbi tožeče stranke sodišče druge stopnje ugodilo, sodbo v tem del razveljavilo ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (člen 358 ZPP).

8. Ker je tožeča stranka uspela z glavnim zahtevkom, sodišče druge stopnje ni poseglo v izrek o stroških, nastalih na prvi stopnji (III. točka izreka sodbe).

Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, je izrek o pritožbenih stroških odpadel. Opr.št. (1.) Sklep VDSS, VIII Ips 150/2012 z dne 4. 2. 2013