Jedro

ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

Ker je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je izvedel za vrnitev v Pakistan, pa je tudi po oceni sodišča podana utemeljena domneva, da je prošnjo vložil zaradi zadržanja oziroma oviranja odstranitve iz države.

Za izrek ukrepa omejitve gibanja zadošča, da je izpolnjen eden izmed razlogov po prvem odstavku 84. členu ZMZ-1, zato se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb v zvezi z uporabo merila po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A. A., roj. .... 7. 1988 v kraju B., državljan Islamske republike Pakistan, pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na podlagi katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec (tožnik) pobegnil in ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži na prostore Centra za tujce, od 18. 6. 2020 od 15:10 ure dalje do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 18. 9. 2020 do 15:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal. V nadaljevanju je povzela potek dosedanjega postopka, med drugim, da je bil tožnik 1. 4. 2020 ob 10.30 uri odpuščen iz zaporov v Celju. S pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v C., I K 31805/2019 z dne 14. 8. 2019, je bila tožniku izrečena (med drugim) stranska sankcija izgona tujca iz države za dobo dveh (2) let. Poskus odstranitve (iz Slovenije v Italijo) je bil neuspešen, zato je bil tožnik z odločbo PPIU Č. z dne 1. 4. 2020 nameščen v Center za tujce po prvem odstavku 76. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je 20. 5. 2020 izrazil željo po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, nato je 22. 5. 2020 napisal izjavo, da odstopa od svoje namere po vložitvi prošnje. Dne 28. 5. 2020 je podal novo izjavo, s katero je ponovno zaprosil za zaščito v Sloveniji, ker se ne želi vrniti v Pakistan, formalno je bila prošnja sprejeta na obrazcu 2. 6. 2020. Po vložitvi prošnje je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja s sklepom, št. 2142-906/2020/6 (1312-02), na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Zoper sklep je tožnik vložil tožbo, naslovno sodišče je njegovi tožbi ugodilo s sodbo in sklepom, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020, in sklep odpravilo. Glede na to je bilo tožniku (po prejemu sodne odločbe) ponovno ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi tretje in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po izvedenem postopku (med katerim je bil tožnik tudi zaslišan) je toženka presodila, da sta v tem primeru podana pogoja iz druge in tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz sodbe Okrožnega sodišča v C., I K 31805 z dne 20. 6. 2019, izhaja, da je bil tožnik skupaj z drugimi soobtoženci spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, saj je nezakonito in proti plačilu spravil preko meje večje število tujcev, ki za bivanje in vstop v RS nimajo dovoljenja. Kot že povedano, je bil poskus odstranitve tožnika iz države (glede na izrek stranske sankcije izgona tujca iz države) dne 1. 4. 2020 neuspešen, zato je bil tožnik nameščen v Center za tujce.

3. Toženka se je v nadaljevanju sklicevala na 30. točko obrazložitve sodbe, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020, in 38. ter 39. točko sodbe Sodišča EU C-18/16. Glede na skope razloge za vložitev prošnje (spolno razmerje s fantom, grožnja bratov in vaškega duhovnika) je toženka razpisala ustni razgovor za dne 8. 7. 2020, na katerem bo imel tožnik možnost podrobneje predstaviti svoje razloge. Na tem razgovoru bo toženka tudi preverjala številna protislovja tožnika, predvsem v smislu njegove odločitve po prihodu v Slovenijo, ko je bil še vedno prosilec za azil v Italiji, itd. Iz dokumentacije in tožnikovega ravnanja namreč izhaja, da je tožnik po odhodu iz izvorne države pred sedmimi leti prepotoval večje število držav, bil 18 mesecev zaprt v Grčiji, se nahajal na Madžarskem, v Avstriji in nazadnje v Italiji. Iz sodbe I K 31805 izhaja, da je v Slovenijo prišel zaradi tihotapljenja tujcev in bil ob tem prijet, obtožen in zaprt. V vsem tem času tožnik ni pri nobenem slovenskem organu izrazil želje po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Njegovo pojasnilo, da za zaščito ni zaprosil, ker zanjo ni vedel, ni skladna z njegovo izjavo, da je bil njegov prihod v Slovenijo namenjen izključno vložitvi prošnje za zaščito. Glede na pretek časa med prijetjem v Sloveniji in prvič izraženo namero za vložitev prošnje, nato njen umik ter ponovno izraženo namero, toženka utemeljeno sumi, da tožnik preigrava različne možnosti, ki bi mu omogočila, da pride na prostost. Posledično vložitev prošnje ne izkazuje resnične potrebe po mednarodni zaščiti, temveč zgolj sredstvo za svobodno gibanje, zato bi verjetno bi tožnik po prihodu v azilni dom pobegnil. Tudi iz sodbe Sodišča EU izhaja, da je omejitev iz razloga (v ZMZ-1 po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) potrebna zato, da je mogoče prosilca zaslišati. Sodelovanje prosilca pa je potrebno tudi v primeru t.i. dublinskega postopka.

4. Toženka je še navedla, da je zaradi vložene prošnje tožnika za mednarodno zaščito prekinjen postopek odstranitve tožnika iz države po zgoraj citirani kazenski sodbi. Po oceni toženke je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve saj je iz njegove izjave na zapisnik z dne 2. 6. 2020 razvidno, da če mu v Centru za tujce ne bi povedali, da bo vrnjen v Pakistan in ne v Italijo, namere ne bi izrazil. Tožnik je imel vse od prijetja policije 30. 4. 2019 možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Izjavi, dani na zaslišanju 2. 6. 2020 in 18. 6. 2020 si nasprotujeta (najprej (2. 6. 2020) je izjavil, da ni vedel, da bi lahko že iz zapora zaprosil za mednarodno zaščito, poleg tega pa pričakoval, da bo vrnjen v Italijo, nato (18. 6. 2020) pa, da je že ob odhodu iz Italije v Slovenijo vedel, da bo za zaščito zaprosil v Sloveniji). Ker predaja tožnika v Italijo ni bila uspešna, se tožnik ne more sklicevati na to, da je mislil, da bo vrnjen v Italijo. Glede na okoliščine primera bi bilo pričakovati, da bo tožnik izrazil namero za vložitev prošnje vsaj takoj ob namestitvi v Center za tujce, ko je že vedel, da ga Italija ne želi sprejeti. Prav tako njegova namera o podaji prošnje, nato umiku in nato spet nameri o podaji, kaže na špekuliranje tožnika z namenom, da bi zadržal ali oviral odstranitev iz države, saj če bi imel resnično potrebo po mednarodni zaščiti, namere, ki jo je podal 20. 5. 2020, ne bi umaknil, še posebej, ker je vedel, da bo vrnjen v Pakistan. Tako je v tem primeru izpolnjeno objektivno merilo iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter iz direktive, ki kaže na to, da je prošnjo vložil izključno z namero ovirali ali zadržati izvedbo odstranitve iz države. Enako objektivno kaže na to dejstvo tudi, da je tožnik dne 2. 6. 2020 izrecno zatrdil, da je njegova ciljna država Italija, kamor je mislil, da bo po prestani kazni tudi vrnjen. Toženka je še ocenila, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju (ki jih obširno opiše) je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Navedla je še, da okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kažejo na utemeljen sum, da je njegova prošnja očitno neutemeljena na podlagi šeste alineje 52. člena ZMZ-1, kar posledično pomeni, da je utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo počakal na odločitev o prošnji, temveč bo prej samovoljno zapustil azilni dom.

5. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej je uvodoma opozoril, da toženka ni spoštovala sodbe naslovnega sodišča, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020, in ga premestila v azilni dom, kar bi morala storiti, kljub večkratnim pozivom tožnikove pooblaščenke, temveč je (namenoma) dne 18. 6. 2020 ponovno z njim opravila razgovor ter ga spet pridržala. Izpodbijani sklep je tudi spet izdan na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, četudi je naslovno sodišče s sodbo in sklepom, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020, sklep iz istega razloga že odpravilo. Tožnik se zato sklicuje na obrazložitev te sodbe. Nadalje je navedel, da je bil v svojih izjavah ves čas konsistenten. Verodostojno je izpovedal, da je svojo državo zapustil pred sedmimi leti in nazadnje živel v Italiji štiri leta, kjer je imel dovoljenje za bivanje in delo in je tudi prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar odgovora nanjo ni prejel. Pred 14 meseci je prišel v Slovenijo, skupaj s še drugimi 25 osebami, vendar je bil prijet in obsojen na 15 mesecev zapora. Kopijo osebne izkaznice ima tako še vedno v Italiji, potni list je v Italiji izgubil. Ves čas prestajanja zaporne kazni, kot tudi v času bivanja v Centru za tujce, je bil prepričan, da ga bodo slovenski organi vrniti v Italijo. Ker ga v Italijo niso vrnili, je nazadnje le podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker se v Pakistan ne želi vrniti. Tam je namreč imel homoseksualno razmerje, zaradi katerega je odšel iz države, ker je tam istospolna usmerjenost strogo prepovedana, zanjo pa je zagrožena smrtna kazen. Dokazna ocena v izpodbijanem sklepu ni realna, dejansko stanje ni zadosti razčiščeno. Ni neutemeljeno sklicevanje tožnika, da je menil, da bo vrnjen v Italijo. Da čaka na vrnitev v Italijo, mu je povedalo tudi osebje v Centru za tujce. Tožnik tako ne špekulira z namenom vložitve prošnje. Tudi dodatni razlog za izdajo izpodbijanega sklepa po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni podan. Če bi tožnik želel oditi iz države, bi že pobegnil, saj je imel za to dosti prilik, pa tega ni storil, temveč je vložil prošnjo, na odločitev o njej pa mora počakati. Izrek ukrepa na tej podlagi je mogoče izreči le takrat, kadar je za izvrševanje tega cilja to nujno potrebno. To pomeni izkazanost okoliščin v konkretnem primeru, ki pa v tem primeru niso izkazane (tako tudi sodišče v sodbi, I U 626/2018 z dne 28. 3. 2018). Tožnik je še opozoril, da se omejitev gibanja na prostore Centra za tujce odredi le takrat, ko se v posameznem primeru ugotoviti, da ukrepov iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče učinkovito izvesti ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. V tem primeru se tožniku gibanje omeji iz razloga, ki je v tem primeru sporen. Sporen je tudi način omejitve gibanja. V sklepu namreč ne prepriča dejstvo, da je tožnik prošnjo podal šele dva meseca po tem, ko je bil nastanjen v Centru za tujce in šele za tem, ko mu je bila izrečena kazenska sodba s stransko sankcijo izgona iz države. Omejitev gibanja na prostore Centra za tujce je strožji ukrep. Toženka v sklepu ni opravila presoje v tej zvezi in tudi ni zadosti obrazložila, zakaj meni, da so pogoji za tak izrek izpolnjeni. Gre za ukrep, ki je po svoji naravi odvzem prostosti. Tako tudi Vrhovno sodišče v I Up 39/2015, I Up 15/2016, I Up 26/2016. Gre za poseg v tožnikovo osebno svobodo, s tem pa tudi za poseg v ustavno pravico do omejitve svobode. Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti je po Uredbi Dublin III dopustno odrediti samo pod pogoji iz njenega 28. člena, ukrep mora tako biti tudi sorazmeren. To v tem primeru ni. Ker pojem ''možnost pobega'' ni opredeljen v zakonu, kar bi moral biti glede na Uredbo Dublin III, toženka pa tudi ni preverjala informacij javnega značaja po 22. členu ZMZ-1, potem je izpodbijani sklep nezakonit v procesnem in materialnem smislu. V zvezi z razlogom po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je tožnik še navedel, da je v tem delu sklep pomanjkljivo obrazložen, saj ni jasno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen toženka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni zvezi je to z omejitvijo gibanja, ob še dodatni utemeljitvi glede nevarnosti pobega. Zato je podana bistvena kršitev pravil postopka.

6. Tožnik je vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočno odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Tožnik se slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje. Z izpodbijanim sklepom je tožniku kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Če bo tožnik s tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določbe drugega pododstavka člena 9 (3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika na območju Centra za tujce. V primeru kršitve osebne svobode tožnika mora sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tako tudi sodna praksa.

7. Tožnik je glede na povedano predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, podrejeno, da sklep odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi in in se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

8. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da ne sprejema tožbenih argumentov in se sklicuje na svojo obrazložitev v sklepu. Ne drži, da se ni opredelila do razlogov omejitev po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to izhaja iz 6. strani obrazložitve sklepa. Predlagala je, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

9. Sodišče je dne 1. 7. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik prerekal navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztrajal pri svojih navedbah, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis, s čimer so bili izvedeni vsi dokazni predlogi. Tožnik je bil na naroku tudi zaslišan, zlasti glede okoliščin v zvezi z njegovo podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito ter njegovim védenjem o možnostih v tej zvezi.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v drugi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma ali ta zakonska določba sploh pomeni ustrezno pravno podlago za omejitev gibanja.

12. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

13. Po točki (b) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Po točki (d) tretjega odstavka iste določbe pa se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju1, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

14. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) določil, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil; po tretji alineji pa, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve (prva predpostavka - op. sod.) ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve (druga predpostavka - op. sod.), pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (tretja predpostavka - op. sod).

15. Sodišče se bo najprej opredelilo do tožbenih ugovorov v zvezi z uporabo merila za omejitev gibanja tožniku po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), razen kolikor zakon takšne odločbe ne predpisuje. Tujec se odstrani iz države na podlagi izvršljive odločbe o vrnitvi iz prejšnjega odstavka, izvršljive odločbe, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo ali pravnomočne sodbe, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona iz države (drugi odstavek 69. člena ZTuj-2). V prvem odstavku 64. člena ZTuj-2 je nadalje določeno, da se odločba o vrnitvi ne izda v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in po tem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe, in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2 pa za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev.

17. Kot je razvidno iz podatkov izpodbijanega sklepa in kar med strankami ni sporno, je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v C., I K 31805/2019 z dne 20. 6. 2019, poleg kazni zapora 15 mesecev in denarne kazni v višini 2000 EUR, izrečena tudi stranska sankcija izgona tujca iz države za dobo dveh (2) let zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. To pomeni, da je izpolnjena prva predpostavka iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (omejitev gibanja zaradi izvedbe in izvršitve postopka vračanja oziroma odstranitve). Nesporno tudi je, da je bil opravljen poskus odstranitve tožnika iz države na dan izpusta iz zapora (tj. 1. 4. 2020) v Italijo, ki pa ni bil uspešen. Policija je zato tožnika z odločbo, št. 2253-39/2020/2 (3A651-01) z dne 1. 4. 2020, namestila v Center za tujce zaradi obstoja razloga po prvem odstavku 76. člena ZTuj-2. 18. Sporno pa je, ali sta v tem primeru izpolnjeni še druga in tretja predpostavka, kot ju določa citirana tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma povedano drugače: ali bi toženka smela izdati sklep o omejitvi gibanja na tej podlagi, tudi upoštevajoč prej izdano sodbo tega sodišča istemu tožniku, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020. 19. V sodbi, I U 649/2020 z dne 15. 6. 2020, se je to sodišče postavilo na stališče, da prej citirana določba Recepcijske direktive nalaga državam članicam določitev objektivnih meril, ki morajo biti podana, da je možen sprejem domneve, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve. Ker pa ZMZ-1 takih objektivnih meril ne vsebuje (torej določba 8. člena Recepcijske direktive II ni bila v celoti implementirana v naš pravni red), se zato ta določba direktive uporablja neposredno. Do ustrezne spremembe ZMZ-1 torej na tej pravni podlagi gibanja ni mogoče omejiti. Sodišče je še navedlo, da bi morali v ZMZ-1 biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je prosilec vložil prošnjo za azil samo zato, da bi zadržal svojo odstranitev, kar terja od zakonodajalca države članice EU tudi zaradi spoštovanja osnovnih načel Recepcijske direktive II.

20. Sodišče s to sodbo odstopa od stališča, povzetega v prejšnji točki obrazložitve, pri čemer se pri tem sklicuje na (tudi) že izdano sodbo naslovnega sodišča, I U 702/2020 z dne 23. 6. 2020. 21. Kot je med drugim povedalo sodišče v sodbi, I U 702/2020 z dne 23. 6. 2020, ''bi bila razlaga nacionalne zakonodaje v smeri, da je mogoče v situaciji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II prosilcu omejiti gibanje, ne da bi bila pred tem določena objektivna merila za utemeljenost domneve, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, v nasprotju tako z besedilom te direktive, kot z jasnim načelom, ki izhaja že iz 15. uvodne izjave k tej direktivi, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito. Vendar pa po presoji sodišča ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II.

22. Ta določba namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po presoji sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel''. Kot pa je tudi navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu, X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, morajo biti objektivna merila določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. Na tak način to merilo očitno razlaga tudi toženka, ki je v obravnavani zadevi to okoliščino (torej, zakaj meni, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito oziroma da je imel priložnost začeti azilni postopek) ugotavljala in tudi obširno obrazložila.

23. Sodišče po tem, ko je na naroku pregledalo upravne spise in zaslišalo tožnika, ugotavlja, da tožbeni ugovori v tej zvezi niso utemeljeni. Po oceni sodišča je toženka v tem primeru to merilo uporabila ustrezno. Ugotavljala in razčiščevala je namreč okoliščine, na katere se je skliceval tudi tožnik v zvezi s tem vprašanjem, torej ali je dejansko imel možnost začeti azilni postopek, ter ugotovila, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil zgolj zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Sodišče se zato v tem delu sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

24. V zvezi s sprejeto oceno toženke, ali je tožnik imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je sodišče najprej upoštevalo, da je bil tožnik že v postopku pred toženko nekonsistenten pri svojih izjavah. Res je sicer, da je vedno navedel, da je iz Pakistana prišel pred sedmimi leti ter prišel v Italijo pred štirimi leti (iz zaslišanja izhaja, da je v Italijo prišel decembra 2015), vendar pa ni mogoče slediti njegovim navedbam, zakaj ni prej oziroma zakaj je šele v centru za tujce (po skoraj dveh mesecih od namestitve tožnika v center) zaprosil za mednarodno zaščito oziroma izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Že pri vzroku njegovega odhoda v Slovenijo je podal nasprotne izjave: najprej je na zaslišanju pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja pred toženko dne 2. 6. 2020 navedel, da je šel aprila 2019 (točno: 30. 4. 2019) v Slovenijo z znancem iskat neke osebe (tu je bil potem prijet, obsojen in zaprt zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika po že citirani kazenski sodbi, I K 31805 - op. sod.), kasneje (pri ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja) 18. 6. 2020 pa, da je šel v Slovenijo ravno iz razloga, da bi tu zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bilo v Italiji, kjer je živel, veliko Pakistancev iz njegove okolice, v njihovi bližini pa ni želel živeti. Enako kot dne 18. 6. 2020 je sicer izpovedal tudi na sodišču, kjer je še dodal, da je v Italiji dolgo čakal na odločitev, zato je odšel, kljub temu, da o njegovi prošnji v Italiji še ni bilo odločeno. Tožnik torej glede vzroka odhoda v Slovenijo nedvomno ni prepričljiv, ne glede na to, da je na naroku na sodišču tudi izpovedal, da ni vedel, da ne bi smel iti v Slovenijo na način, kot je to storil (torej z ilegalnim prehodom meje je spravil preko meje večje število tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji) in zaradi prej navedenega razloga (proti plačilu). Na nevednost poznavanja pravnih pravil (tudi ali predvsem v kazenskem postopku) se tožnik namreč ne more sklicevati, torej, da tega da ni vedel, da dela kaj narobe. Tožnik je nedvomno tudi bil seznanjen (to je tudi izpovedal, ko je bil zaslišan), da Italije do konca azilnega postopka ne sme zapustiti (kar je tudi ena temeljnih zahtev azilnih postopkov v EU). Izjavil namreč je, da se je odločil, da bo odšel iz Italije, kljub temu, da o njegovi prošnji še ni bilo odločeno (pri čemer je imel po lastnih navedbah ustrezne pogoje za bivanje, vključno z dovoljenjem za bivanje z organizirano namestitvijo, prejemal je določena denarna sredstva, opravljal priložnostna dela). Razlog, zakaj je odšel iz Italije (ker ni želel živeti s Pakistanci, ki prihajajo iz njegove vasi oziroma njene okolice), pa njegovega odhoda iz države, kjer ima kot prosilec odprt azilni postopek, ko tak ni opravičljiv. Iz navedb, podanih v upravnem postopku, kot tudi izjave na zaslišanju, pa še izhaja, da je bila njegova ciljna država vedno Italija, ker mu je bilo (kot je navedel) tako svetovano in je tako hotel. Iz enakega razloga (torej, ker je tudi po oceni sodišča mogoče sklepati, da je bila tožnikova ciljna država le Italija), sodišče tožniku ne sledi, da ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito (tudi) v Sloveniji, saj, kot je (skladno v tem delu) iz njegovih izjav razvidno, da za mednarodno zaščito v drugih državah ni zaprosil, iz česar bi se dalo sklepati, da tožnik ve, da je za zaščito možno zaprositi (poleg v Italiji) tudi v drugih državah članicah EU.

25. Med strankama ni sporno, da tožnik v Sloveniji ni podal prošnje za azil (oziroma namere) ves čas prestajanja kazni zapora, kot tudi ne (takoj oziroma v doglednem času) 1. 4. 2020, ko je bil izveden poskus odstranitve tožnika iz Slovenije in izvedena njegova namestitev v Centru za tujce. Namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito je podal prvič šele 20. 5. 2020, ki jo je potem 22. 5. 2020 umaknil, potem pa je 28. 5. 2020 ponovno izrazil namero, formalno pa je bila prošnja vložena 2. 6. 2020. Tožnik je sicer v upravnem postopku navedel (enako je izpovedal tudi pred sodiščem), da ni vedel, da lahko zaprosi za zaščito v Sloveniji (čemur sodišče - kot že rečeno - ne sledi), kot tudi, da je pričakoval, da bo vrnjen v Italijo, na zaslišanju pred toženko 18. 6. 2020 pa je še dodal, da bi zaprosil za zaščito v Sloveniji, četudi ne bi bil prijet s strani policije. Slednjo izjavo sodišče šteje za očitno neprepričljivo, saj je razlog odhoda v Sloveniji po oceni sodišča izkazan (kot zgoraj obrazloženo). Na vprašanje, zakaj o možnosti vložitve prošnje za mednarodno zaščito ni poizvedoval pri organih v Sloveniji, pa je ponovno izjavil, da ni vedel, da ne razume jezika, da mora nekoga vprašati, da razume. S tem pa svoje neaktivnosti v tej smeri (torej najprej poizvedovanje glede možnosti vložitve prošnje v RS in nadalje tudi vložitev prošnje, ko je imel za to možnost) po oceni sodišča ne more opravičiti. Sodišče tudi sodi, da tožniku ne more iti v prid zatrjevana nevednost oziroma nesporazum v zvezi z državo, kamor naj bi ga vrnili (tožnik je namreč navedel, da je najprej mislil, da ga bodo vrnili v Italijo, potem pa je izvedel, da ga bo pristojni organ poskusil vrniti v Pakistan). Možnost, da zaprosi za mednarodno zaščito, je tožnik imel. Ker pa je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je izvedel za vrnitev v Pakistan, pa je tudi po oceni sodišča podana utemeljena domneva, da je prošnjo vložil zaradi zadržanja oziroma oviranja odstranitve iz države.

26. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku, tako kot je to sklenila tudi toženka.

27. Ker za izrek ukrepa omejitve gibanja po 84. členu ZMZ-1 zadošča, da je izpolnjen eden izmed razlogov po prej citiranem prvem odstavku te določbe (kar po presoji sodišča glede na zgoraj povedano je), se sodišče ni opredeljevalo do tožbenih navedb v zvezi z uporabo merila po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 28. Tožnik tudi ugovarja nesorazmernosti izrečenega ukrepa glede na razlog vložitve prošnje za mednarodno zaščito (odvzem prostosti: spolno razmerje, ki je prepovedano po njihovih verskih običajih). V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih.

29. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec ni v nacionalno pravo prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa glede na citirane določbe ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zlasti v zvezi z izrečeno stransko sankcijo izgona tujca iz države za dobo dveh (2) let, tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje).

30. V tožbi tožnik še navaja, da bi morala toženka v zvezi s sorazmernostjo ukrepa pridobiti informacije javnega značaja na podlagi 22. člena ZMZ-1. Po tej določbi v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona; z informacijami iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno. Prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Ta določba se nahaja v III. poglavju ZMZ-1, naslovljenim Priznanje mednarodne zaščite, kar pomeni, da toženki v tej fazi postopka (tj. izreka ukrepa omejitve gibanja) še ni mogoče očitati, da po tej določbi ni ravnala. Iz tožnikove izpovedbe na naroku sicer izhaja, da se v centru počuti kot v zaporu, vendar pa je treba upoštevati, da je že samo bistvo izrečenega ukrepa v omejitvi svobode gibanja iz zgoraj navedenih razlogov.

31. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

32. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

33. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri lahko tožnik predlaga začasno ureditev stanja le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o tem ne bi imela nobenih učinkov. Povedano drugače: ker je sodišče s sodbo pravnomočno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep, to pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (smiselno 36. člen ZUS-1).

1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.