Jedro

Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.

V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".

Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo in ugotovilo, da so Pogodba o dolgoročnem dolarskem kreditu št. PT 01231794010 z dne 25. 7. 2006 ter Notarski zapis pogodbe o navedenem kreditu in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 709/06 z dne 27. 7. 2006 nični (točka I izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke z ID znakom 13277485 vknjižena v korist toženke na podlagi listin, navedenih v točki I izreka sodbe, neveljavna in se izbriše (točka II izreka). Toženka je dolžna tožnikoma plačati 37.718,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2021 dalje do plačila (točka III izreka). Ugotovilo je, da v pobot uveljavljanja terjatev 62.798,12 EUR ne obstaja (točka IV izreka) in da tožena stranka nosi vse pravdne stroške, o njihovi višini pa bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (točka V izreka).

2.Zoper to sodbo, in sicer v celoti, se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje zaradi izjemno obsežne pritožbe povzema le njene bistvene poudarke. Toženka ponuja lastno razlago, s katero utemeljuje tezo, da je presoja spornega pogodbenega pogoja glede njegove nepoštenosti izključena, saj klavzula, vstavljena v posojilno pogodbo, denominirano v tuji valuti, ne spada na področje uporabe Direktive 93/13/Egs (C-87/21 z dne 14. 10. 2021, 42. točka). Navaja razloge za razlago, da je sporni pogodbeni pogoj kredit v CHF v tej zadevi posamično dogovorjen, prav tako pa gre za glavni predmet pogodbe, ki je jasen in razumljiv, zato je iz presoje nepoštenosti izvzet. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo povzema, da se je sodišče prve stopnje oprlo naj sodišča, ki jih je SEU začrtalo v zadevi Andriciuc, odločbi Ustavnega sodišča Up 14/21 ter priporočila CERS/2011 s sklicevanjem na izpovedbo priče Kristine Vukovič utemeljuje tezo, da nikoli ni zatrjevala, da naj bi bil kredit z valutno klavzulo varen, da ni pričakovati pretiranih valutnih nihanj ali da bodo ta majhna in da ni dajala zagotovil glede gibanja menjalnih tečajev v prihodnje. V nadaljevanju ponuja razlago izhodišč iz odločbe Up 14/21 ter sodbe SEU v zadevi Paribas. V zvezi s priporočili CERS opozarja na prepoved povratne veljave pravnih aktov in opozarja, da je bila kreditna pogodba sklenjena leta 2006, priporočila CERS pa sprejeta v letu 2013. Nadalje razlaga, da je valutno, obrestno in kreditno tveganje prevzemala tudi toženka, se pri tem sklicuje tudi na odločbo II Ips 69/23 z dne 20. 3. 2024 in navaja, da tožnica iz naslova kreditne pogodbe ni utrpela škode, zato se tudi zastavlja vprašanje njenega pravnega interesa za ugotovitev ničnosti. Toženka navaja, da je tožeča stranka plačala celo manj, kot je lahko pričakovala ob sklenitvi. V zvezi z razlagami materialnega prava ponuja razlage v zvezi z domnevnim širšim varstvom po ZVPot glede dopustnosti presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru jasnosti in razumljivosti in se sklicuje na razlage iz sodne prakse VSRS II Ip 137/2018 II Ips 201/2017, II Ips 74/2023 in poudarja, da se nepoštenost pogodbenega pogoja v primeru, če je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, ne presoja. Glede kondikcijskega zahtevka tožnikov navaja, da je pobotni ugovor toženke bil utemeljen in opozarja oziroma se sklicuje na razlage v zadevi C 520/21 ter na odločbo VSL II Cp 1255/2024. Dobršen del navedb v pritožbi namenja razlagi Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 14/2025 ter ponuja razlage 87. ter 190. in 198. ter 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede dajatvenega zahtevka tožnikov navaja, da ni sporno, da sta tožnika na dan črpanja iz naslova kreditne pogodbe prejela znesek 62.798,12 EUR, do dne 3. 11. 2022, ko je bil kredit v celoti poplačan, pa plačala skupno 100.516,51EUR (124.788,73 CHF). Nato navaja razloge, zaradi katerih vseeno meni, da je odločitev glede plačila 37.718,39 EUR napačna in nezakonita. Obširen del navedb v pritožbi je namenjen tudi institutu zastaranja in toženka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno, brez podlage v zakonu ter v izrecnem nasprotju z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča. To prakso tudi citira, in sicer II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025, in nato to razlago utemeljuje tudi z okoliščinami v konkretni zadevi, pri čemer se sklicuje predvsem na izpoved obeh tožnikov, zaslišanih kot strank. Na podlagi tega navaja, da sta se tožnika najkasneje v letu 2015 že zavedala, da kredit domnevno ni takšen, kot bi naj pričakovala in od takrat dalje je bila na njiju tudi dolžnost, da se v nadaljnjem 5-letnem zastaralnem roku tudi pravno opolnomoči in vloži ustrezno pravno sredstvo. Glede zakonskih zamudnih obresti navaja, da tožnika nista upravičena do njih na celoten znesek, ki presega glavnico kredita, ker bi morala vrniti ne zgolj glavnico, pač pa tudi nadomestilo za uporabo tujega denarja oziroma obogatitvene obresti. V zvezi z razlago 193. člena se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 68/2023 in poudarja, da toženka ni imela subjektivnega odnosa do dejstev, ki vzpostavljajo domnevo ničnosti kreditne pogodbe, da bi se lahko štela za nepoštenega pridobitelja po 193. členu OZ. Glede neveljavnosti in izbrisa hipoteke navaja, da ker odločitev sodišča v točki I izreka ni pravilna in kreditna pogodba ni nična, je posledično tudi zastavna pravica na nepremičnini neveljavna. Ob koncu pritožbe sumira kršitve in meni, da je prišlo do množičnih kršitev tako ustavnopravnih pravic, kot tudi pravic iz EKČP in v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do zasebne lastnine še posebej izpostavlja njeno varstvo po prvem odstavku 1. člena protokola številka 1 k EKČP. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba v točkah I do vključno V izreka spremeni tako, da se vsi tožbeni zahtevki zavrnejo, podrejeno, da se v tem delu razveljavi in vrne ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3.Tožnika v obširnem odgovoru na pritožbo zavračata vse navedbe in tudi trditve o obstoju pritožbenih razlogov, nanje odgovarjata in predlagata, da se pritožba zaradi neutemeljenosti zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V primerih, ko se v postopkih uporabljajo izključno nacionalna procesna pravila, je preizkus sodbe sodišča prve stopnje omejen. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Vendar je obravnavani primer poseben, saj se za odločanje uporabljajo tudi določbe prava Evropske Unije in sicer Direktiva Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) in njena razlaga v praksi Sodišča Evropske Unije (SEU, v nadaljevanju Sodišče). Direktiva ne vsebuje posebnih postopkovnih pravil, ima pa določbo, ki opozarja na splošno pravico do učinkovitega pravnega sredstva (prvi odstavek 7. člena), zagotovljeno s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah¹. Z njo se torej posega v načelo procesne avtonomije držav članic, saj morajo biti nacionalna postopkovna pravila uporabljena skladno z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti. Vse določbe Direktive, ki so nujne za dosego njenega cilja, so namreč obvezne (prisilne) narave (enakovredne določbam javnega reda v pravu držav članic). Iz takšne obvezne narave pa izhaja tudi spremenjen procesni položaj nacionalnega sodišča, ki mora zato nacionalne procesne institute uporabljati prilagojeno zavezi ugotavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti², kar pomeni tudi temu prilagojeno razlago citirane določbe v postopku pred sodiščem druge stopnje. Po razlagi sodišča druge stopnje, zato za preizkus sodbe sodišča prve stopnje ne morejo veljati enake omejitve, kot jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP³.

6.Kljub navedenemu pa tudi v tem postopku veljajo določbe nacionalnega procesnega prava, ki imajo ustavnopravni temelj (ter v 6. členu EKČP) in se nanašajo na pravico do obrazložene sodne odločbe. Dolžnost obrazložitve sodnih odločb je samostojna prvina (sestavina) pravice stranke do izjavljanja, kot enega od vidikov 22. člena Ustave. Vendar to ne pomeni, da je njena količinska razsežnost absolutna in v vseh primerih sodnega odločanja enaka. Nasprotno, obseg jamstva obrazloženosti sodne odločbe je odvisen od narave odločitve in od drugih okoliščin vsakokratnega primera, to je, med drugim, od obsega in argumentiranosti ter pravne pomembnosti dejanskih in pravnih navedb strank, od zapletenosti spornega pravnega vprašanja, od (ne)obstoja oziroma (ne)upoštevanja enotne in ustaljene sodne prakse o tem vprašanju, od pomena predmeta spora za stranko. Sodišču tako ni treba odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni. V primeru, ko gre za odločbo sodišča druge stopnje, v katerem slednje pritrdi pravnemu naziranju sodišča prve stopnje in če je bilo že iz njegove sodbe razbrati obširne razloge za sporno pravno stališče, je obveznost do obrazložitve sodbe nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti⁴.

Ta vidik dolžnosti obrazložitve vključuje tudi odnos do skupine spoznavnih pravnih virov. Gre za razlage, ki jih ponujajo številni avtorji v različnih pisnih oblikah. Te imajo lahko le argumentacijski pomen, različno stopnjo prepričljivosti torej, nimajo pa zavezujoče podlage, zato jih sodiščem ni potrebno vključevati v utemeljevanje razlag materialnega prava. Ni potrebno, lahko pa.

Prekinitev postopka v zadevi I Cp 246/2025

7.Sodišče druge stopnje je v zgoraj citirani zadevi prekinilo postopek in pred Sodiščem vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Opravilna številka zadeve je C-795/25 z dne 4.12.2025. Vendar zastavljeni vprašanji za odločitev v tej zadevi nista pomembni, zaradi okoliščine, ker je pravno razmerje na podlagi kreditne pogodbe že prenehalo z izpolnitvijo, potrošnika sta namreč kredit v celoti odplačala že v letu 2021. S tem pa so znana dejstva, ki se podrejajo merilu ekonomske količinske presoje in s tem predpostavki znatnega neravnotežja, zato je sodišče druge stopnje lahko sprejelo odločitev, ne da bi čakalo na odločitev Sodišča v prekinjeni zadevi.

Procesne kršitve

8.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ali postopek nista obremenjena z nobeno procesno kršitvijo, ki je del uradnega preizkusa ali tistimi, ki jih toženka uveljavlja in umešča mednje.

9.Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Sodba sodišča prve stopnje se ne podreja nobenemu izmed zakonskih dejanskih stanov, ki to kršitev konstituirajo.

10.Kršitve procesnih ustavnih (URS) in konvencijskih jamstev (EKČP) niso samostojen pritožbeni (ali revizijski) razlog, temveč se te kršitve umeščajo, presojajo in odpravljajo na podlagi obstoječih določb procesnega zakona (ali posameznih procesnih določb), praviloma na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku⁵. Kadar se stranke sklicujejo neposredno na kršitev tovrstnih pravic, je naloga sodišča, da jih umesti v ustrezne določbe procesne zakonodaje. Če je to umestitev naredila že stranka, pa so jo dolžna preveriti. Toženke uveljavlja vrsto teh kršitev (točka 10 pritožbe), ki sodijo ne le med procesne kršitve temveč tudi v pritožbeni razlog materialnega prava, kar je sicer tudi po nacionalnem procesnem pravu del uradnega preizkusa.

11.Glede procesnih kršitev sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni bilo kršeno nobeno, tudi ne tista, ki izhajajo iz pravice do izjave (8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP). Obseg teh upravičenj je širok in se razteza na različne faze postopka. Vendar iz splošne opredelitve pravice do izjave izhaja, da se obveznost sodišča, da vse (pravne in dejanske) navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo dopustnost in upoštevnost ter da se do njih opredeli, nanaša na tiste navedbe ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. To dolžnostno ravnanje pa je odvisno predvsem od razlage materialnega prava, ki ima sicer svoja izhodišča in omejitve v pravočasno podanih trditvah o odločilnih dejstvih. Ker velja upoštevati tudi, da bo sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava moralo ta preizkus opraviti in bosta obe sodbi nato koherentna celota, bo lahko toženka razumela, da se tovrstne bistvene kršitve določb postopka ne morejo raztezati na opredeljevanje do njenih navedb, ki z vidika materialnega prava ne sodijo med odločilne za pravno razlago.

Dejansko stanje

7.V pravdnem postopku sodišča razlagajo materialno pravo na podlagi pravočasnih, konkretiziranih trditev o odločilnih dejstvih, ki so bodisi dokazana ali pa se kot taka štejejo (če so priznana, domnevana ali splošno znana), torej na podlagi pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker morajo sodišča materialnopravni preizkus opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag, so vezana tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna in jih zato ni vključilo v dejansko podlago odločanja, če jih stranka graja. S tem želi sodišče druge stopnje poudariti, da je tudi vsebinsko napolnjevanje materialnega prava (tam, kjer abstraktne in splošne pravne določbe zahtevajo njihovo konkretizacijo, torej opredelitev sestavin in konstituiranje zakonskega ali pogodbenega dejanskega stanu) vezano oz. odvisno od zatrjevanih in ugotovljenih konkretnih odločilnih dejstev. Vendar sta oba postopka vzajemno povezana in na izbor tistih dejstev, ki sodijo med odločilna, vpliva razlaga materialnega prava, kot ga je razumelo in uporabilo sodišče prve stopnje. Čeprav je torej pravilna uporaba materialnega prava del uradnega preizkusa, je zamejena (odvisna) od ugotovljenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in njihove morebitne korekcije (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) ali dopolnitve (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zaradi tega je tudi vrstni red obravnavanja pritožbenih razlogov v prvem odstavku 338. člena ZPP določen tako, da se pred preizkusom zmotne uporabe materialnega prava opravi preizkus zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja⁶.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena izmed navedb v pritožbi toženke, ki se nanaša na uveljavljanje tega pritožbenega razloga, ni utemeljena. Tista odločilna dejstva, ki se podrejajo razlagi materialnega prava, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, so bila pravilno in popolno ugotovljena.

Materialno pravo

Sodišče je pristojno za razlago določb Direktive, torej meril (kriterijev, smernic) razlage, ki jih nacionalno sodišče mora upoštevati pri ugotavljanju predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja. Nacionalno sodišče pa je pristojno za sprejem odločitve glede na okoliščine konkretnega primera (odločilna dejstva).⁷ Glede na izhodišče, da Direktiva v horizontalnih razmerjih nima neposrednega učinka, morajo nacionalna sodišča upoštevati vse predpise nacionalnega prava in jih v največji možni meri razlagati ob upoštevanju besedila in cilja te Direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu s ciljem, ki ga slednja zasleduje (načelo skladne razlage).⁸ Načelo skladne razlage ni neomejeno, nacionalno sodišče ni dolžno (ne sme) razlagati nacionalnega prava v nasprotju z njegovim namenom (contra legem) ali z načeli pravne države, zlasti prepovedjo retroaktivnih učinkov.

Sodbe Sodišča, izrečene v postopku predhodnega odločanja, so za nacionalna sodišča zavezujoča glede razlage tega prava oziroma veljavnosti teh aktov za rešitev spora o glavni stvari⁹. Tudi iz tretjega odstavka 3.a člena Ustave izhaja zahteva, da morajo vsi državni organi upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU¹⁰. Nacionalno sodišče mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom Unije.¹¹

Sodišča se ukvarjamo s primeri, ki so nepovratno zapisani preteklosti in v teh primerih razlagamo materialno pravo za nazaj (ex post facto), od trenutka, ko je pravni predpis začel veljati, zato sleherna odločitev do določene mere učinkuje retroaktivno.¹² Takšne učinke za nazaj (ex tunc) imajo tudi razlagalne odločbe Sodišča, v katerih pojasni razlago oziroma določi pravno pravilo prava EU. Za Direktivo torej velja, da razlage Sodišča učinkujejo za nazaj od trenutka, ko je pričel veljati ZVPot, v katerega je bila Direktiva prenesena. Zato moramo nacionalna sodišča te razlage uporabljati tudi v primerih, ki izhajajo oziroma so nastali pred izdajo odločbe Sodišča, če so nastali po začetku veljavnosti predpisa, ki vsebuje določbe prava EU.¹³

Predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja

Kreditna pogodba je bila sklenjena 21.7.2006, v času veljave ZVPot in ZPotk. Slednji je v je v 7. členu (vsebina kreditne pogodbe), tč. 9 določal:"pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti.". Valutno klavzulo kot metodo valorizacije denarnih obveznost dopušča in ureja tudi OZ (372. člen).

Uporaba valutne klavzule v točki 1. kreditne pogodbe ne temelji na nobenem obveznem (kogentnem) predpisu oziroma njegovi določbi ali predpisu, ki ga navaja Direktiva v drugem odstavku 1. člena in bi se podrejala razlagi, kot izhaja iz 13 točke uvodnih določb Direktive. Takšna je tudi razlaga Sodišča, za izključitev morata biti izpolnjena dva pogoja in sicer, da mora pogodbena določba temeljiti na podlagi zakona ali drugega predpisa in ta določba mora biti obvezna.¹⁴ V bistveno enakih zadevah, kot je predmetna, tudi nobeno nacionalno sodišče ni sprejelo razlage, kot jo ponuja toženka s sklicevanjem na C-87/21 z dne 14.10.2021.

Pogodbeni stranki sta se v točki 20. kreditne pogodbe izrecno dogovorili, da sta potrošnika (solidarna kreditojemalca) v celoti seznanjena:"..z rizikom eventualenga zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal kot posledica morebitnega zvišanja oz. znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF), v času trajanja te pogodbe in izjavljata, da ta riziko izrecno prevzemata." (prvi odstavek).

Uporaba valutne klavzule iz 1. točke kreditne pogodbe s prenoson neomejenega valutnega tveganja na potrošnika je pogodbeni pogoj, ki ni bil dogovorjen posamično in sodi med glavni predmet pogodbe oziroma njegovo bistveno sestavino. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so napačne razlage toženke, ki te predpostavke povezujejo s pojasnilno dolžnostjo in privolitvijo tožnikov v prevzem neomejenega valutnega tveganja.

Prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot - "znatno neravnotežje"

Citirana določba se glasi v celoti:"Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank."

Sodišče je v sodbi C-405/21 z dne 13.10.2022 v zvezi s prenosom Direktive v ZVPot sprejelo razlago:"Člen 3(1) in člen8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)."

Merila (kriteriji) razlage "znatnega neravnotežja" Sodišča so:

-primerjalna analiza pravil nacionalnega prava ali dogovor strank, na podlagi česar se presodi ali in - če da - v kolikšnem obsegu je potrošnik s pogodbo postavljen v manj ugoden pravni položaj v primerjavi s tistim, ki je določen z veljavnim nacionalnim pravom, ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev;

-lahko zadošča že dovolj resen poseg v pravni položaj, ki je potrošniku kot zadevni pogodbeni stranki zagotovljen z veljavnimi nacionalnimi določbami;

-količinska ekonomska presoja, ki temelji na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi strani.¹⁵

-Ta merila so določena alternativno. ¹⁶

15.Sodba sodišča prve stopnje ima v obrazložitvi navedena dejstva, ki se podrejajo merilu količinske ekonomske presoje (točke 1, 2, 8, 16, 22, 28 obrazložitve), ta dejstva so bila znana pravdnim strankam ves čas postopka, jasno in nesporno navedena v kreditni pogodbi, toženka je na tej dejanski osnovi uveljavljala tudi pobotni ugovor in jih navaja tudi v pritožbi. Tožnika sta ob sklenitvi kreditne pogodbe, na podlagi v njej navedenih podatkov, lahko izračunala, da bosta za prejeto glavnico kredita 62.865,78 € oziroma 99.000,00 CHF (do konverzije SIT v € je prišlo 1.1.2007) plačala mesečno anuiteto 476,28 € oziroma 744,00 CHF, v 180 obrokih, kar znese 85.730,40 € oziroma 133.920,00 CHF (tečaj na dan 30.11.2006 je bil 1,5916 CHF za 1 €). Tožnika pa sta toženki odplačala 100.591,54 € (točka 8 na strani 24 navedb v pritožbi). Tožnika sta torej plačala 14.861,14 € oziroma 17 % več, kot sta pričakovala ob sklenitvi pogodbe. Pojem "znatno neravnotežje" je stopnjevan pojem, kar pomeni, da se delna odstopanja tolerirajo. Sodišče druge stopnje je le kot razlagalno pomoč, s katero je zapolnilo citirani pravni standard, upoštevalo mejo 10%, kot jo sedaj določa ZPOtk-2 za povsem enake vrste kreditov.¹⁷

16.Sodišče druge stopnje zato pritrjuje razlogom in odločitvi sodišča prve stopnje, da je podano znatno neravnotežje in je zato citirani pogodbeni pogoj, ki je v celoti prevalil tako valutno kot obrestno tveganje na tožnika, nepošten. ZVPot je za te primere določil sankcijo ničnosti (drugi odstavek 23. člena). Ker je kot ničen bil ugotovljen zavezovalni pravni posel (kreditna pogodba) in v njem dogovorjen predmet izpolnitvega zavarovanja in sicer denarna terjatev (mesečno plačilo anuitet), je zaradi učinkov načela akcesornosti bilo potrebno odločiti tudi o prenehanju pravnih učinkov izvedene stvarne pravice - zastavne pravice in zaradi pravil o njenem nastanku z vknjižbo v zemljiško knjigo, tudi o njenem izbrisu.

17.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v točkah I. in II. izreka zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odgovor na navedbe v pritožbi glede pojasnilne dolžnosti

Sodišče druge stopnje zato, da ne bi storilo kršitev, ki bi se lahko podrejale upravičenjem po obrazloženi sodni odločbi¹⁸ ali neargumentiranemu (arbitrarnemu) odstopu od enotne in uveljavljene (ustaljene) razlage v sodni praksi, opredeljuje do razlogov sodišča prve stopnje in navedb v pritožbi v zvezi s pojasnilno dolžnostjo. Toženka namreč obsežen del navedb v pritožbi namenja razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s pojasnilno dolžnostjo (točka 4, strani 8 do 13, točka 6.2). Sodišče prve stopnje ima o tem institutu razloge v točkah 13. do vključno 20. obrazložitve. Materialnopravna razlaga je, da je toženka zaradi neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, obstajalo pa je tudi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alineja 1. odstavka 24. člena ZVPot), saj toženka tožnikom ob sklepanju kreditne pogodbe ni ustrezno predala informacij o valutnem tveganju (ki ga tožnika dejansko nista razumela) in sta nosilna neomejeno valutno tveganje, pri čemer toženka tega tveganja ni nosila, ker je imela zaprto devizno pozicijo (točka 20 obrazložitve).

Sodišče druge stopnje najprej navaja, da je seznanjeno z razlagami v sodni praksi, ki so bile "spremenjene" oziroma "nadgrajene" potem, ko je Sodišče odločilo v zadevi C-405/21. Mejnik je sodba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in v njej sprejeta razlaga, da je pojasnilna dolžnost osrednji in neločljiv element presoje predpostavk nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, zato ni zajeta samo v četrti alineji temveč tudi v prvih treh in posledično: "Pri tem je treba ponovno poudariti, da kredit v tuji valuti, ki ima vse potrebne sestavine, ki jih je zapovedoval ZPotk, ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil nepregledno predstavljen, ne more biti nepošten ne po Direktivi 93/13 ne po ZVPot, tudi če je izpolnitev obveznosti v znatno škodo potrošnika." V nadaljnjih odločbah se vztraja pri teh razlagah, npr. VSRS sodba II Ips 24/2025 z dne 18.6.2025 (pomembnejša odločba), točka 12 in nato v točki 13: "Novejša praksa Vrhovnega sodišče torej zahteva ugotovitev o tem, kakšna pojasnila je banka pred sklenitvijo pogodbe posredovala kreditojemalcu, kar je predpogoj za presojo, ali je ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost. Šele na podlagi teh ugotovitev je mogoča presoja poštenosti pogodbenega pogoja."

Pojasnilna dolžnost ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja ne po ZVPot in tudi ne po Direktivi. Direktiva merila za preglednost kateregakoli pogodbenega pogoja določa v 5. členu in tudi pravne posledice, če ta merila niso izpolnjena, to pa je razlaga v korist potrošnika. Ta določba je bila z enako vsebino in pravno posledico prenesena v ZVPot. Direktiva pa v 4(2). členu preglednost glavnega predmeta pogodbe pogojuje s presojo njegove nepoštenosti - če je tak pogoj bil predstavljen jasno, razumljivo pregledno, potem je presoja njegove nepoštenosti izključena. Prav zato tudi Sodišče tako strogo razlaga merila, ki jih banke morajo izpolniti, da bi zadostile pojasnilni dolžnosti,¹⁹ ker se s tem ščiti potrošnika kot šibkejšo stranko, neizpolnitev teh meril pa nato omogoči, da se preizkusi nepoštenost tudi glavnega predmeta pogodbe.

Vendar v slovensko nacionalno pravo ta določba ni bile prenesena, zato se lahko presoja nepoštenosti opravi glede kateregakoli pogodbenega pogoja in ne glede na to ali je bila izpolnjena predpostavka preglednosti, torej tudi v primeru, če je banka v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost.²⁰ Da je takšna nacionalna ureditev dopustna, je Sodišče že večkrat razložilo.²¹

Merila preglednosti Sodišče povezuje s predpostavkama nepoštenosti iz 3(1)²², vendar ne na način, kot se sedaj razlaga v slovenski sodni praksi. Že Sodišče poudarja, da:"Nasprotno pa iz člena 4(2) te direktive izhaja, da okoliščina, da pogoj ni v jasnem, razumljivem jeziku, še ne pomeni, da je pogoj nepošten.". O nasprotnem položaju pa imamo tudi razlage Ustavnega sodišča. Če je slednje v zadevi Up-14/21 z dne 13.1.2022, točka 19 le opozorilo:"..se na tem mestu ne opredeljuje do vsebine navedenega pravnega naziranja, a ugotavlja, da opozorilo na odsotnost (neposrednega) prenosa drugega odstavka 4. člena

Direktive 93/13/EGS v povezavi z minimalno harmonizacijo in dopustnostjo širše presoje na ravni te direktive po razumni pravni presoji ni očitno neutemeljeno in do te mere vnaprej neupoštevno brez dimenzije prava EU, da od pritožbenega sodišča na podlagi pravice do izjave ne bi zahtevalo vsaj obrazloženega odgovora." pa je v Up-191/22 z dne 22.9.2025, tč. 17 najprej razložilo, da je dopustno strožje nacionalno varstvo tudi tako, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko razteza tudi na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe, nato pa odločilo, da razlaga: "... da je neizpolnjena pojasnilna dolžnost predpostavka za presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ali da presoja nepoštenosti v primeru, če je pojasnilna dolžnost izpolnjena, ni potrebna, ne more biti utemeljena na določbah Direktive.".

Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja. Citirani razlagi Sodišča (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) ali Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna.

Nacionalna pravna ureditev, ki je skladna z Direktivo določa, da imamo štiri (splošne) materialnopravne predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja in pojasnilna dolžnost ni predpostavka, od katere je odvisna njihova presoja. Materialnopravne predpostavke so v alternativnem razmerju, kar pomeni, da zadošča, da se okoliščine konkretnega primera prilegajo katerikoli izmed njih. Ker so v tem primeru podana odločilna dejstva, ki se podrejajo merilom, kot jih razlaga Sodišče glede materialnopravne predpostavke "znatno neravnotežje", ta pa je prenesena v ZVPot v prvi alineji prvega odstavka 24. člena, sodišče druge stopnje ni obravnavalo noben izmed navedb v pritožbi, ki se nanašajo na predpostavke pojasnilne dolžnosti in dobre vere.

Zastaranje

Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo z razlago, da je za pričetek 5 letnega zastaralnega roka za dajatveni zahtevek odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost kreditne pogodbe. Toženki je odgovorilo na njene trditve, s katerimi je utemeljevala razlago, da sta tožnika že v letu 2015 ali 2016 bila seznanjena s problematiko kreditnih pogodb v CHF in jih zavrnilo, odločitev pa utemeljilo s sklicevanjem na "ustaljeno" sodno prakso Sodišča ter slovenskih sodišč (točke 26 in 27 obrazložitve).

Slovensko nacionalno pravo kot osnovno pravilo glede pričetka teka zastaralnega roka določa objektivno okoliščino (merilo) zapadlosti oziroma dospelosti terjatve - zastaranje začne teči prvi naslednji dan po dnevu, ko je upnik pridobil pravico terjati izpolnitev -"actio nata"(prvi odstavek 336. člena OZ). V tem istem prvem odstavku pa določa še izjemo - če za posamezen primer ni z zakonom določeno kaj drugega. Za terjatve iz pogodbenega razmerja, če niso odškodninske narave (tretji odstavek 352. člena), OZ ne določa izjeme, pri katerih bi bil pričetek teka zastaralnega roka vezan na subjektivne okoliščine. V nacionalnem pravu ne obstaja nobena posebna določba, ki bi vsebovala pravno pravilo o pričetku zastaralnega roka za primere, ko stranka uveljavlja vrnitveni dajatveni zahtevek zato, ker je terjatev iz pogodbenega razmerja bila nična (87. člen OZ).

Vendar sodi obravnavani primer na področje prava EU. V skladu s členi 6(1) ter 7(1) Direktive in 47. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, morajo ob neobstoju posebnih pravil Unije, na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice biti določena procesna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti). Pojasnjeno pa je bilo že, da so razlage Sodišča za nacionalna sodišča obvezna, zato morebitne drugačne razlage nacionalnih sodišč, kot to navaja toženka v pritožbi (II Ips 75/2024) niso upoštevne.

Dosedanje razlage Sodišča, ki so bile sprejete do odločitve sodišča prve stopnje, so naslednje: Zastaranje ne more pričeti teči:

od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024);

in lahko prične teči:

od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti, pri čemer lahko banka dokazuje drugače:"s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe.". (C-561/21 z dne 25.4.2024).

Tožniki morajo zato, da bi lahko uspešno uveljavljali dajatvene tožbene zahtevke predvsem zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki je nerazdružljivo povezano z razlago materialnega prava in zato imeti na voljo tudi elemente za pravno razlago, na podlagi katerih lahko presodijo oziroma ocenijo možnosti za uspeh glede uveljavljanja ničnosti pravnega posla. Iz razlag navedenih v prejšnji točki izhaja, da so merila presoje pričetka teka zastaralnega roka za dajatvene zahtevke objektivizirana (tudi v primerih, ko Sodišče pove, od katerih okoliščin oziroma trenutka njihovega nastanka zastaralni rok ne more pričeti teči) in da je pravilo, da zastaralni rok prične teči od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti. Zgolj izjemoma lahko toženka dokazuje subjektivne okoliščine in ker gre za izjemo, jo je potrebno restriktivno razlagati. Mednje zagotovo ne sodijo trditve, da zadošča "laično zavedanje....četudi morda domnevno nista zmogla narediti natančne pravne podlage." v letih 2015 in 2016. Zato sklicevanje na druge splošne okoliščine in citiranje izpovedbe tožnikov, s katerimi toženka skuša utemeljiti pritožbeno tezo o zastaranju (stran 31 pritožbe), sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljene.

Tudi če bi glede na posebne okoliščine primera upoštevali, da je bilo pravno razmerje zaključeno s plačilom zadnje anuitete 31.10.2021 in sta s tem tožnika dokončno vedela, da sta preplačala na podlagi pogodbe pričakovan obseg obveznosti (obstoj znatnega neravnotežja na podlagi količinske ekonomske presoje), sta tožnika vložita to tožbo 14.5.2024, torej znotraj pet letnega zastaralnega roka.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje zavrača navedbe glede zastaranja kot neutemeljene.

Dajatveni zahtevek

Odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora toženke in dajatvenega zahtevka tožnikov (točki III in IV izreka) sta povezani. Sodišče prve stopnje je razložilo, čemu mora toženka tožnikoma plačati znesek 37.718,39 € (točka 28 obrazložitve) in zakaj je zavrnjen njen ugovor pobota (točki 32 in 33 obrazložitve).

Osrednja teza pritožbe, da je toženka upravičena do nadomestila, ki presega vračilo prejetega kapitala in polemika z razlago Sodišča v zadevi C-520/2021 ter sklicevanje na razlage nacionalnih sodišč (VSL II Cp 1255/2024, VSRS II Ips 14/2025) so neutemeljene. Drži, kar potrjuje tudi ta sodba, da se nacionalna sodišča soočamo s številnimi dilemami v tovrstnih množičnih sporih in iščemo najprepričljivejše razlage, zato obstajajo tudi v sodnih odločbah različna stališča.

Eno izmed njih, ki je povezana z razlago prvega odstavka 87. člena OZ in do katere se Sodišče še ni izrecno opredelilo, je želelo načeti tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tudi možnost do "povračila iz naslova inflacije" (točka 33 obrazložitve), toženka pa v pritožbi navaja, da bi bila upravičena tudi do "revalorizirane črpane glavnice kredita". Prav zato je sodišče druge stopnje toženko pozvalo z dopisom, da dopolni navedbe v pritožbi in posreduje izračun izplačanih anuitet valoriziranih od dneva prejema plačila do 31.10.2021, s podatki SURS-a, vendar je toženka posredovala negativen odgovor. Iz navedenih razlogov je tudi sodišče druge stopnje upoštevalo pri medsebojnem pobotu nerevalorizirane zneske prejete glavnice kredita in vsote izplačanih anuitet, ki v pritožbenem postopku niso sporne, saj toženka v pritožbi sama navaja, da je razlika 37.718,39 € pravilno izračunana (stran 24 pritožbe).

Sodišče druge stopnje zato potrjuje razlago in odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na razlagi Sodišča v zadevi C-520/21 z dne 15.6.2023 in sicer drugi alineji izreka (točka 33 obrazložitve). Toženka ni upravičena do denarnega nadomestila, ker sta tožnika razpolagala s prejeto glavnico kredita, nominalni znesek pa je sodišče prve stopnje pobotalo z nominalnimi in seštetimi anuitetami, ki sta jih tožnika plačala toženki, ugotovljeni presežek pa mora toženka plačati tožnikoma (teorija salda).

Sodišče druge stopnje izrecno navaja, da v obrazložitev ni vključilo odločitev Sodišča, ki je bila v vmesnem času sprejeta v citirani zadevi II Ips 14/2025, VSRS namreč v tej zadevi po izdanem sklepu Sodišča, še ni odločilo.

Toženka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pričetkom teka zakonskih zamudnih obresti, kar je tesno povezano z razlago nacionalnega prava in sicer določbe 87. člena OZ ter splošnih določb o neupravičeni obogatitvi, predvsem 193. člena OZ, kjer je osrednji temelj razlikovanja predpostavka poštenosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje temu, da se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na argument ustaljene razlage v sodni praksi in je citiralo VSRS sodbo II Ips 68/2023, saj ta primer temelji na drugačnem dejanskem stanju in se tudi ne nanaša na sklepanje kreditnih pogodb v CHF, razen tega tudi ena sodna odločba ne izkazuje "ustaljene" razlage. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago, da je bila toženka nepoštena že ob sklenitvi kreditne pogodbe, čemur sodišče druge stopnje ne pritrjuje in tudi tožnika zahtevata zakonske zamudne obresti šele od dneva, ko sta sama v celoti izpolnila pogodbeno obveznost. Ta trenutek je bil pomemben tudi za materialnopravno razlago glede merila "znatnega neravnotežja" in sicer z merilom "količinske ekonomske presoje". Ta trenutek sicer ne ustreza zakonski predpostavki "od dneva pridobitve" še manj pa ustreza predpostavki "od dneva vložitve zahtevka" ali splošni ureditvi zamude po 299. členu OZ, vendar je glede na navedbe v pritožbi in odločitev sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje odločitev potrdilo tudi v tem delu.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v točkah III do V izreka (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem druge stopnje (154. in 165. člen ZPP). Enako odločitev je sodišče druge stopnje sprejelo tudi glede stroškov odgovora na pritožbo tožnikov. Slednja v odgovoru na pritožbo le pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje in nista v ničemer prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato tudi ni bilo potrebno odgovarjati na njune navedbe. Stroški zato ne sodijo med potrebne (155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1Sodba C-176/17 z dne 13.9.2018, tč 59.

2Sodba C-397/11 z dne 30.5.2013, tč. 25; Da se "nepoštenost pogodbenega pogoja presoja ex officio" navaja tudi P.Weingerl in se sklicuje na sodbo C-240/98 z dne 27.6.2000; Varstvo potrošnikov ter nedovoljeni pogoji v pogodbah: med zakonodajo in prakso; predavanje dne 21.3.2019; objava v Pravni praksi št. 16/2019.

3Sodba C-137/08 z dne 9.11.2010, tč. 51;

4Povzeto iz U-I-302/09-12, Up-1472/09-6, U-I-139/10-9, Up-748/10-6 z dne 12. 5. 2011; Up-147/09 z dne 23. 9. 2010.; glej tudi Up-498/15-23 z dne 6.6. 2018, tč. 11. obrazložitve. Za primere, kot je obravnavani pa izrecno Up-548/21 z dne 9. 12. 2024, tč. 14. obrazložitve.

5Galič A., Varstvo človekovih pravic pred rednimi sodišči, Pid 6-7/2010, str. 1048-49; Wedam-Lukić D., Kršitev ustavnih pravic v civilnih sodnih postopkih, Pid 6/2000.

6Glej tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 242, 243.

7Sodba C-621/17 z dne 3.10.2019

8Sodba v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01 z dne 5.10.2004, točke 108 do 119.

9Sodba C-493/17 z dne 11.9.2018, točka 19.

10Odločbe US U-I-59/17 z dne 18.9.2019, točka 25; U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013, točka 32; U-I-64/22-21,U-I-65/22-23 z dne 7.11.2022, točka 20.

11Sodba C-416/10 z dne 15.1.2013, točka 69.

12M. Pavčnik, Časovnost razlage zakona in T. Pavčnik, Predvidljivost v civilni pravdi, oba v Časovnost razlage zakona, SAZU, Ljubljana 2018.

13C-92/11 z dne 21.3.2013, točka 58.

14Sodba C-186/16, z dne 27.9.2018, točki 27 in 28.

15Sodba v združenih zadevah C-229/19 in C-289/19, z dne 27.1.2021, točki 48,49. C-405/21 z dne 13.10.2022, točki 21,22.

16

Sodba C-321/22 z dne 23.11.2023, točka 47: "Če pa je iz količinske ekonomske presoje razvidno znatno neravnotežje, ga je mogoče ugotoviti, ne da bi bilo treba preučiti druge elemente.".

2., 27, 52. člen Zakona o potrošniških kreditih - 2 (ZPotK-2, Ur. l. št. 77 3226/2016, ki velja od 3.3.2017 naprej).

Odločba US Up-147/09-18 z dne 23. 9. 2010.

Sodba C-186/16 z dne 20.9.2017, točke 44 do 51.

P. Weingerl, Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa št. 10/2023, priloga, str. V-VII.

Sodbe C-484/08 z dne 3.6.2010, točka 41; C-26/13, 30.4.2014, točke 41., 42; C-655/20 z dne 17.11.2021, točka 37.

"Poleg tega je preglednost pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, tudi eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, C-609/19, EU:C:2021:469, točka 62 in navedena sodna praksa)." Sodba C-405/21 z dne 13.10.2022, točka 28.

Sodba C-265/22 z dne 13.7.2023, točka 66.

Sodba C-485/19, z dne 22.4.2021, točka 52.