Jedro

Ker sta bili tožeča stranka in njena pooblaščenka na poravnalni narok pravilno vabljeni in ker tožeča stranka ni izkazala opravičenega razloga za preložitev naroka, je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje o izdaji sodbe na podlagi odpovedi, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v last in posest vrniti ponev Tefal, televizor Sony 70 cm, aparat za pečenje kruha, šivalni stroj RB in električni radiator bele barve, plačati znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka). V II. Točki izreka je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 135,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Navaja, da je tožnica prosila za preložitev naroka iz zdravstvenih razlogov in je tudi predložila zdravstveno dokumentacijo. Sodišče ne more samo ocenjevati, ali je tožnica zmožna priti na narok in na njem prisostvovati, saj nima strokovnega znanja, s katerim bi lahko ocenjevala zdravstveno dokumentacijo. Obrazložitev sodišča, da tožničina prisotnost na obravnavi ni potrebna, je v nasprotju z določbama 305.a in 305.b člena ZPP, ki določata, da je prisotnost stranke na poravnalnem naroku obvezna. Sodišče je najmanj dvakrat preložilo glavno obravnavo na predlog tožene stranke, tožnici pa je sodišče zavrnilo predlog za preložitev obravnave. Očitno je, da sodišče zakona ne uporablja za obe stranki enako. Iz načela kontradiktornosti postopka izhaja, da pooblaščenec ne more nadomestiti odsotnosti stranke na naroku, zato je sodba sodišča nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bila tožnica in njena pooblaščenka pravočasno in pravilno vabljeni na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 2.3.2010. Naroka se nista udeležili. Tožnica je sicer dan pred narokom predlagala preložitev naroka, vendar pa prošnje ni podprla z ustreznim zdravniškim potrdilom. Po 2. odst. 115. člena ZPP-D (Ur. list RS, št. 45/08), lahko sodišče, če stranka oziroma njen pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Kot izhaja iz citirane zakonske dikcije, morata torej za preložitev naroka biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva, zaradi česar je stranki onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, in da stranka, ki predlaga preložitev naroka, predloži zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Iz predložene zdravstvene dokumentacije izhaja, da je tožnica zaradi bolečin v področju operativnih ran in slabega počutja prišla na kontrolni pregled dne 18.2.2009, vendar pa navedeni izvid ne dokazuje, da je bil tožnici zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni onemogočen prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, ki je bil razpisan dne 2.3.2010, torej 15 dni po izdaji navedenega dokumenta. Prav tako pa tudi predloženi izvid ne nadomesti zdravniškega opravičila, ki mora biti izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

Zmotno je stališče pritožnice, da je prisotnost strank na poravnalnem naroku obvezna. V skladu s 305.b členom ZPP se mora stranka poravnalnega naroka udeležiti osebno in osebno odgovarjati na vprašanje sodišča le na zahtevo sodišča, ki pa v konkretnem primeru ni bila podana. Ne glede na navedeno pa bi prisotnost pooblaščenke tožeče stranke na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo preprečila izdajo sodbe na podlagi odpovedi.

Zmotna pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče najmanj dvakrat preložilo glavno obravnavo na predlog tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja ravno nasprotno. Sodišče je poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisalo za dne 17.6.2008, ki pa ga je na predlog tožeče stranke (glej list. št. 37) preložilo na dne 3.7.2008, narok določen za dne 3.7.200 pa je nato ponovno na predlog tožeče stranke (glej, list. št. 41), preklicalo.

Ker so torej točne ugotovitve prvostopnega sodišča, da sta bili tožeča stranka in njena pooblaščenka na poravnalni narok pravilno vabljeni, ter da tožeča stranka ni izkazala opravičenega razloga za preložitev naroka, je posledično pravilna odločitev sodišča prve stopnje o izdaji sodbe na podlagi odpovedi, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno postopanje namreč predpisuje določba 1. odst. 282. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.