Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je razredničarka učence 3.b razreda pustila, da gredo na naslednjo uro v knjižnico. Ta se je nahajala v istem nadstropju, v bližini glasbene učilnice in stranišča, torej na poti, ki so jo bili učenci vajeni. Ker jim je rekla, naj počakajo pred knjižnico in to čakanje ni bilo tako dolgo, da bi bili negotovi in bi ugibali, če bo knjižničarka sploh prišla (kot navaja revizija), je šlo za normalne okoliščine, v katerih je treba učencem zaupati, saj mora šola pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati učencem dovolj prostora za razvoj njihove osebnosti. Učitelji smejo omejevati samostojnosti in pravice učencev le toliko, kot to ustreza njihovi zrelosti.

Na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Tako je pomembno, da šola učence, poleg tega, da jih nadzira, tudi spozna z nevarnostmi in jih nauči varovati sebe pred nesrečami in pred drugimi učenci, ki so odgovorni za svoje ravnanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Prvič je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno odgovorni za škodo, ki jo je 24.5.1996 utrpel mladoletni tožnik M. V. S to sodbo se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje, toda toženi stranki sta vložili še revizijo. Vrhovno sodišče je nato ugodilo njuni reviziji, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z naročilom, naj dopolni ugotovitve v zvezi z dejanskim stanjem.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da šola (drugotožena stranka) ni odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik 24.5.1996, ko je v šoli skupaj z ostalimi sošolci iz 3.b razreda stal pred knjižnico in ga je poškodoval eden od sošolcev. Sodišče sicer ni moglo natančno ugotoviti, ali ga je sošolec Ž. V. udaril po rami in ga nato sunil s kolenom, tako da je ta pozneje padel na tla in se poškodoval, med poukom ali med odmorom, je pa ugotovilo, da ni šlo za daljšo odsotnost učiteljev in da je razredničarka otrokom naročila, naj počakajo pred knjižnico. Ker ni šlo za izredno situacijo, saj se je vse dogajalo v šolskih prostorih in so bili učenci navajeni prehajanja iz ene učilnice v drugo, pred tem prehodom pa so prejeli jasna in za njihovo razvojno stopnjo primerna navodila, kako naj ravnajo, je bilo to, da jim je razredničarka zaupala, v skladu s pravili pedagoške stroke. Zato je sodišče ugotovilo, da so v šoli opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni in niso kršili pravil iz 154. in 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) (op1).

Proti tej odločitvi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi povzema in po svoje prikazuje dejansko stanje ter uveljavlja tudi bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, ki naj bi bila v tem, da je sodišče povzelo mnenje izvedenca, ne da bi samo ocenilo dokaze, zato sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zagotavlja, da škoda tožniku ne bi nastala, če bi bila knjižnica že odprta in bi bila v njej prisotna knjižničarka. Razredničarki očita, da se pri spremembi urnika ni prepričala, če je učilnica že odprta in jih bo knjižničarka že sprejela. Po mnenju revizije učiteljica otrok ni opozorila na to, da morajo knjižničarko počakati. Pri tem se ne strinja z izvedencem, da je čakanje pred zaklenjeno učilnico izven predvidenega odmora nekaj normalnega in trdi, da od učencev tretjega razreda ni mogoče pričakovati, da bodo počakali na hodniku in v negotovosti čakali učitelja. Sodišču še očita, da ni ocenilo izpovedi knjižničarke, ki se ne zaveda svoje odgovornosti in trdi, da je prišlo do nesreče tedaj, ko je odklepala vrata knjižnice. Ker torej sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ugotovili vzročne zveze med nastalo škodo in pomanjkljivim nadzorom učiteljic nad učenci in tako odgovornosti toženih strank, trdi, da sta zmotno uporabili materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (op2) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

3.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato na prikazovanje dogodkov, kot jih ponuja revizija, ne bo odgovarjalo.

Bistvene kršitve določb ZPP zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ne bi pravilno ocenilo izvedenih dokazov in bi povzelo mnenje izvedenca, tako da sodba nima razloga o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi sodbe navedlo vse izvedene dokaze in ocenilo, da knjižničarka ob samem dogodku ni bila poleg učencev. Ali se je nesreča zgodila še v času šolskega pouka ali že med odmorom, pa ni moglo z gotovostjo ugotoviti, vendar to ni bistveno za odločitev o zadevi. Je pa sodišče ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, ki jih je razložilo na 3. in 4. strani utemeljitve sodbe. Dejstvo, da je izvedenec v svojem mnenju navedel dejstva, iz katerih je izhajal, in nato mnenje, pa je v skladu z 253. členom ZPP, ki določa, da izvedenec da izvid in mnenje. Delo izvedenca je sodišče ocenilo posebej in skupaj z drugimi dokazi, ki jih je izvedlo.

Sodišče druge stopnje je to oceno dejanskega stanja sprejelo in revizijsko sodišče je nanjo vezano.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali predvsem iz 154. in 167. člena ZOR, po katerem je za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko je pod nadzorom šole, odgovorna šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način, kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstu.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je razredničarka učence 3.b razreda pustila, da gredo na naslednjo uro v knjižnico. Ta se je nahajala v istem nadstropju, v bližini glasbene učilnice in stranišča, torej na poti, ki so jo bili učenci vajeni. Ker jim je rekla, naj počakajo pred knjižnico in to čakanje ni bilo tako dolgo, da bi bili negotovi in bi ugibali, če bo knjižničarka sploh prišla (kot navaja revizija), je šlo za normalne okoliščine, v katerih je treba učencem zaupati, saj mora šola pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati učencem dovolj prostora za razvoj njihove osebnosti. Učitelji smejo omejevati samostojnosti in pravice učencev le toliko, kot to ustreza njihovi zrelosti. Na splošno velja, da stalen nadzor nad učenci manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Tako je pomembno, da šola učence, poleg tega, da jih nadzira, tudi spozna z nevarnostmi in jih nauči varovati sebe pred nesrečami in pred drugimi učenci, ki so odgovorni za svoje ravnanje.

Zato drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da nadzorstvo nad učenci ni opravljala na ustrezen način. Mogoče se nesreča ne bi zgodila, če bi bila knjižničarka z učenci, vendar tega ni mogoče z gotovostjo trditi, saj se take in podobne nezgode dogajajo tudi v prisotnosti učiteljev - torej bi lahko nastala škoda tudi ob še tako skrbnem nadzorstvu.

4.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pravdnih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Opomba 1: Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/1 - 32/04. Opomba 2: Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05.